Waldorfske novice - Poletje 2007

Učenec v tej starosti se sreča z marsičem. Po spolni
zrelosti obstaja že plodnost, sprostijo pa se tudi sile,
s pomočjo katerih se lahko posameznik izolira in se
postavi vsemu skupaj nasproti. Pojav različnih oblik
samostojnosti pogosto izvira iz dejanske samostojnosti."
"Hočete s tem reči, da tudi tatvine spadajo v razvoj
mladega človeka?" je izzivalno vprašal oče.
Medtem ko je Susanne še premišljevala, je vskočila
mama: "Mirno lahko rečemo, da tatvine in izvirni grehi
spadajo k razvoju človeka, ne le našega otroka. To piše
že v stari zavezi."
"Tako je, da se človek – o priliki – izlušči iz dobrega.
In ni nam treba pomisliti na vodo, zemljo ali zrak, ki ga
onesnažujemo. To vidijo naši otroci," je ugotovil oče.
Mišljenje, čutenje in volja
"Novi mostovi, ki ljudi povezujejo s svetom, so spoznanja
in to velja tudi za situacijo, v kateri so zdaj naši otroci,
toda to je dolga pot," je nadaljevala Susanne. "Ko so bili s
svetom povezani še prek posnemanja, je bila ta povezava
direktna in tesna; zdaj pa so z njim povezani drugače
- prek čutenja. Želeli bi jim pomagati, da bi zgradili
mostove z mišljenjem, z ustvarjanjem lastnega mnenja.
Napredujejo tudi glede na naše okolje, čeprav smo odrasli
tisti, ki se ukvarjamo z njim. Navsezadnje lahko človek
pride do svobode le preko svojih notranjih spoznanj, ki
jih ni moč doseči, dokler si bitje, ki le posnema ali le
doživlja. Le s spoznanjem lahko pridemo do resnice in
v tem smislu lahko tatvine otrok nekaj pomenijo. S tem
dobijo bolj jasen vpogled v same sebe, kot če ne bi šli
preko te izkušnje."
"Torej pomeni, da obsodimo dejanje, ne pa človeka," je
Susannine besede podprl oče. "V otrocih kljub dogodkom,
še vedno prepoznamo bitja, o katerih smo danes zvečer
govorili."
"In to je mnogokrat težko, a je kljub vsemu prav tako,"
ga je podprla mama.
Neobdelan kos lesa
"Moja hči se je pred nekaj dnevi vrnila iz šole in se
pritoževala nad lesorestvom. Ne mara ga preveč, toda
tokrat je prav udrihala čezenj. Vedno moram na koncu
pouka svojo skodelico potopiti v vodo, tako da je naslednjič
vsa hrapava in spet lahko začnem brusiti znova. Vse spet
od začetka, dokler ni povsem gladka. Toda učitelj potem
zahteva, da jo spet potopim. Nesmisel! Naslednjič jo bom
spet morala brusiti, ker bo vsa hrapava." Svetovala sem
ji, da učitelja lesorestva vpraša, zakaj mora skodelico
vedno znova močiti. To je storila, in potem mi je povedala,
da les, ko je moker, nabrekne in tako pridejo na površje
vse ravnine, ki jih ima. Če bi skodelo obrusila le enkrat,
bi se sčasoma spremenila in postala hrapava in čudna.
Če odmislimo, kako vesela sem bila, da ima sedaj učitelja
lesorestva bolj v čislih, je bila to zame čudovita slika, kaj
se v tej starosti z otroki dogaja. So kot neobdelan kos lesa,
ki ga vedno znova močimo in brusimo. Kar se skriva v
lesu, sili navzven in na tem lahko delamo. Veseli moramo
biti vsake priložnosti, s pomočjo katere pridejo na plan
grbine, ki jih lahko zbrusimo. Če bi ostale notri, bi bila to
za kasnejši razvoj katastrofa. V tem smislu potrebujemo
medsebojno razumevanje, potem lahko vsakdo od nas
deluje zdravilno, tako doma kot v šoli."
Po kratkem odmoru je vprašala mama: "Prej ste omenili,
da vam je sodelovanje s starejšo kolegico dalo nove
zasnove pouka in da ste ob tem doživeli veliko lepega.
Rada bi vedela, kaj ste doživeli z otroki. Bi lahko kaj slišali
še o tem?"
Hoja, govor, mišljenje
"Če opazujemo hojo otrok, opazimo, da je postala manj
gotova kot je bila pred enim letom, lahko pa opazimo tudi
– včasih le bežno – da pogosto postavljajo celo stopalo,
da se s celim stopalom povezujejo z zemljo. Tega ptice
npr. ne morejo, pa tudi kopitarji ali zveri, oni se dotikajo
zemlje le s kremplji ali pa stojijo na prstih. Tudi pri
otrocih obstaja čas, ko svoje noge tako obremenijo, da
hodijo kot po prstih. Zdaj pa se stopalo vse bolj spušča
na zemljo. To je iskanje lastnega stališča in nato razvoj
lastnega dojemanja in samostojnosti. Ko to vidimo kot cilj
nasprotni negotovi hoji, takrat doživimo pozitiven razvoj,
nekaj lepega. Opazila sem, da se skupaj s spremembo v
hoji – in s tem povezano spremembo gest – pojavijo tudi
nove možnosti za pouk. Povedala vam bom primer.
Veste, da imamo v razredu dva fanta po imenu Urs.
Pokličem Ursa k tabli, in fant – najina pogleda sta se
srečala – pogleda drugega Ursa in mu z gesto roke pokaže,
da naj gre pred tablo on, sam pa obsedi na mestu. Drugi
Urs pride k tabli. Igra gest je uspela. Kaj se s tem izraža?
Gre za odkritje, da je gesta tudi jezik! Ko postane gesta
vidni jezik, se odpre dramatičnost in vsak dan lahko vidim
veselje ob odkritju, kako jim vse bolje uspeva vzpostavljati
majhne dramatične dialoge. Veselijo se, da so osvojili
novo področje jezika; ta dramatičen govor deluje na geste
in hojo in daje mladim samozavest in siguren nastop.
Ali pa vaš prejšnji primer: Ne čvekaj kar naprej! In odgovor:
Saj ne čvekam kar naprej! Le poudarek je drugačen, pa
se spremeni izvoren pomen. Poudarek spada k volji; če
dobi stavek drug pomen, spada k mišljenju, oboje bo
vaša hči zdaj osvojila. Telesna osnova za to leži v dihanju.
Kot je bilo prej dihanje veliko bolj usklajeno z okoljem, je
zdaj pri mami in hčeri popolnoma različno. Hčerka diha,
da bi izgovorila isti stavek s svojim poudarkom, povsem
drugače kot mama. Hči torej sama vodi svoje dihanje, ga
osamosvaja, da pridejo njene sile volje in njene misli do
izraza. Spet se lahko le veselimo, saj se v tem skriva to, da
zavzema svoje stališče.
6 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2007