Waldorfske novice - Poletje 2007

More documents

Recommendations

Info

Učenec v tej starosti se sreča z marsičem. Po spolni zrelosti obstaja že plodnost, sprostijo pa se tudi sile, s pomočjo katerih se lahko posameznik izolira in se postavi vsemu skupaj nasproti. Pojav različnih oblik samostojnosti pogosto izvira iz dejanske samostojnosti." "Hočete s tem reči, da tudi tatvine spadajo v razvoj mladega človeka?" je izzivalno vprašal oče. Medtem ko je Susanne še premišljevala, je vskočila mama: "Mirno lahko rečemo, da tatvine in izvirni grehi spadajo k razvoju človeka, ne le našega otroka. To piše že v stari zavezi." "Tako je, da se človek – o priliki – izlušči iz dobrega. In ni nam treba pomisliti na vodo, zemljo ali zrak, ki ga onesnažujemo. To vidijo naši otroci," je ugotovil oče. Mišljenje, čutenje in volja "Novi mostovi, ki ljudi povezujejo s svetom, so spoznanja in to velja tudi za situacijo, v kateri so zdaj naši otroci, toda to je dolga pot," je nadaljevala Susanne. "Ko so bili s svetom povezani še prek posnemanja, je bila ta povezava direktna in tesna; zdaj pa so z njim povezani drugače - prek čutenja. Želeli bi jim pomagati, da bi zgradili mostove z mišljenjem, z ustvarjanjem lastnega mnenja. Napredujejo tudi glede na naše okolje, čeprav smo odrasli tisti, ki se ukvarjamo z njim. Navsezadnje lahko človek pride do svobode le preko svojih notranjih spoznanj, ki jih ni moč doseči, dokler si bitje, ki le posnema ali le doživlja. Le s spoznanjem lahko pridemo do resnice in v tem smislu lahko tatvine otrok nekaj pomenijo. S tem dobijo bolj jasen vpogled v same sebe, kot če ne bi šli preko te izkušnje." "Torej pomeni, da obsodimo dejanje, ne pa človeka," je Susannine besede podprl oče. "V otrocih kljub dogodkom, še vedno prepoznamo bitja, o katerih smo danes zvečer govorili." "In to je mnogokrat težko, a je kljub vsemu prav tako," ga je podprla mama. Neobdelan kos lesa "Moja hči se je pred nekaj dnevi vrnila iz šole in se pritoževala nad lesorestvom. Ne mara ga preveč, toda tokrat je prav udrihala čezenj. Vedno moram na koncu pouka svojo skodelico potopiti v vodo, tako da je naslednjič vsa hrapava in spet lahko začnem brusiti znova. Vse spet od začetka, dokler ni povsem gladka. Toda učitelj potem zahteva, da jo spet potopim. Nesmisel! Naslednjič jo bom spet morala brusiti, ker bo vsa hrapava." Svetovala sem ji, da učitelja lesorestva vpraša, zakaj mora skodelico vedno znova močiti. To je storila, in potem mi je povedala, da les, ko je moker, nabrekne in tako pridejo na površje vse ravnine, ki jih ima. Če bi skodelo obrusila le enkrat, bi se sčasoma spremenila in postala hrapava in čudna. Če odmislimo, kako vesela sem bila, da ima sedaj učitelja lesorestva bolj v čislih, je bila to zame čudovita slika, kaj se v tej starosti z otroki dogaja. So kot neobdelan kos lesa, ki ga vedno znova močimo in brusimo. Kar se skriva v lesu, sili navzven in na tem lahko delamo. Veseli moramo biti vsake priložnosti, s pomočjo katere pridejo na plan grbine, ki jih lahko zbrusimo. Če bi ostale notri, bi bila to za kasnejši razvoj katastrofa. V tem smislu potrebujemo medsebojno razumevanje, potem lahko vsakdo od nas deluje zdravilno, tako doma kot v šoli." Po kratkem odmoru je vprašala mama: "Prej ste omenili, da vam je sodelovanje s starejšo kolegico dalo nove zasnove pouka in da ste ob tem doživeli veliko lepega. Rada bi vedela, kaj ste doživeli z otroki. Bi lahko kaj slišali še o tem?" Hoja, govor, mišljenje "Če opazujemo hojo otrok, opazimo, da je postala manj gotova kot je bila pred enim letom, lahko pa opazimo tudi – včasih le bežno – da pogosto postavljajo celo stopalo, da se s celim stopalom povezujejo z zemljo. Tega ptice npr. ne morejo, pa tudi kopitarji ali zveri, oni se dotikajo zemlje le s kremplji ali pa stojijo na prstih. Tudi pri otrocih obstaja čas, ko svoje noge tako obremenijo, da hodijo kot po prstih. Zdaj pa se stopalo vse bolj spušča na zemljo. To je iskanje lastnega stališča in nato razvoj lastnega dojemanja in samostojnosti. Ko to vidimo kot cilj nasprotni negotovi hoji, takrat doživimo pozitiven razvoj, nekaj lepega. Opazila sem, da se skupaj s spremembo v hoji – in s tem povezano spremembo gest – pojavijo tudi nove možnosti za pouk. Povedala vam bom primer. Veste, da imamo v razredu dva fanta po imenu Urs. Pokličem Ursa k tabli, in fant – najina pogleda sta se srečala – pogleda drugega Ursa in mu z gesto roke pokaže, da naj gre pred tablo on, sam pa obsedi na mestu. Drugi Urs pride k tabli. Igra gest je uspela. Kaj se s tem izraža? Gre za odkritje, da je gesta tudi jezik! Ko postane gesta vidni jezik, se odpre dramatičnost in vsak dan lahko vidim veselje ob odkritju, kako jim vse bolje uspeva vzpostavljati majhne dramatične dialoge. Veselijo se, da so osvojili novo področje jezika; ta dramatičen govor deluje na geste in hojo in daje mladim samozavest in siguren nastop. Ali pa vaš prejšnji primer: Ne čvekaj kar naprej! In odgovor: Saj ne čvekam kar naprej! Le poudarek je drugačen, pa se spremeni izvoren pomen. Poudarek spada k volji; če dobi stavek drug pomen, spada k mišljenju, oboje bo vaša hči zdaj osvojila. Telesna osnova za to leži v dihanju. Kot je bilo prej dihanje veliko bolj usklajeno z okoljem, je zdaj pri mami in hčeri popolnoma različno. Hčerka diha, da bi izgovorila isti stavek s svojim poudarkom, povsem drugače kot mama. Hči torej sama vodi svoje dihanje, ga osamosvaja, da pridejo njene sile volje in njene misli do izraza. Spet se lahko le veselimo, saj se v tem skriva to, da zavzema svoje stališče. 6 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong>
Kakorkoli, ko zavzemajo učenci svoja stališča, lahko dajejo tudi izjave – in celo s prepričanjem – ki so popolnoma subjektivne. "Lahko pa pogoljufajo in stvar obrnejo tako, da ni več prava," je pripomnila neka mama. "Zdaj mi je popolnoma jasna zadeva s čistilci. Moja hči se je razburila, da mora vedno ona ostati po pouku in pomesti razred, medtem pa je bila v veleblagovnici. To je predrznost, neskončna nesramnost!" Močno razburjenje mame je prešlo v jasen odmor. "Sporazumevanje, druženje je bilo prej v razredu lažje. Govorili so en jezik," je nadaljevala Susanne. "Zdaj pa se vsak spopada s svojim lastnim jezikom o tem, kar ga teži. Za ceno lastnega stališča, lastnega mnenja sprva plačuje z nepopolnostjo, z nesramnostjo, z neposlušnostjo ali pa celi z lažmi, toda mi ne smemo prezreti, kaj se lahko zgodi. Z ozirom na mišljenje nastaja sedaj pomembna razlika med fanti in puncami. Doživela sem tole: dva fanta sta prišla k meni in na vsak način sta hotela vedeti, kako lahko iz ene točke izven kroga položimo dve tangenti na krog, toda nista hotela vedeti približno, zanimalo ju je načrtovanje, kako bi to narisala. Ta naloga je sicer še pretežka, a toliko časa sta prosila in mi smo že govorili o Talesovem izreku, da sem jima pokazala. Medtem ko smo razmiplali, se je razred razdelil: skoraj vsi fantje so z nenavadnim zanimanjem zrli proti tabli, medtem ko je večina deklet gledala z manjšim zanimanjem. Od ene sem celo slišala: "Tega ne razumem, jaz tega ne znam." Nekateri fantje so skokovito predlagali pot načrtovanja. "Še eno premico, ravno, ne, ne tako, pa še en krog …" in nastal je pravi čudež, saj so fantje-sodelovala je ena sama deklica- iznašli konstrukcijo, ki sem jo po njihovih navodilih risala na tablo. Ko smo bili že skoraj gotovi, so proti tabli naenkrat pogledala tudi dekleta. Tabelska slika jih je zanimala. Pozvala sem jih, naj poskusijo še sami in pobrisala tablo. Takrat se je zgodilo nekaj osupljivega: dekleta so bila tista, ki so mi prva pokazala risbo v zvezku in to popolnoma pravilno. Pokukala sem v zvezke k fantom in videla, da so jo ucvrli mimo – zmotili so se, začeli znova in na koncu s pomočjo deklet risbo dokončali. Takšna geometrijska naloga je sestavljena iz dveh delov: iz narisanega, iz slike, in iz tistega, kar ni slika, kar je razmišljanje, s katerim do slike pridemo. Drugi del je potrebno ponotranjiti, saj dokler ne uzremo slike, o njej ne moremo razmišljati. Premišljevanje fantom bolj leži kot dekletom. Pri takih nalogah fantje razvijajo sile jaza. Številne deklice pa živijo z jazom bolj na strani zaznavanja. Tako se zgodi, da pri tako imenovanem abstraktnem mišljenju trdijo, da ne znajo, in da nič ne razumejo. Kaj se lahko iz tega naučimo? Vidimo, da je cena za nove korake mišljenja neke vrste izguba, izguba slikovnega zaznavanja. To nam razjasni tisto, kar sem že prej omenila: fant, ki dobro misli in računa, ne najde ključa od doma, ki leži pred njim in ima v svoji sobi pravi nered. Ta primer je primer izgube slikovnega zaznavanja. Pri vaši hčerki, ki ste jo prej omenili, je drugače, ona ne zna dobro računati, oče ji mora pomagati. Ne mara golega mišljenja in ima pa taka deklica največkrat lepo pospravljeno sobo, s punčkami in medvedki in fotografijami, vse zelo slikovito. Seveda ni naravno, da bi kultivirali nered ali pa ne-željopo-računanju. Toda poglejmo drugače in presodimo, če se s tem, ko se fantje in dekleta skupaj učijo in skupaj delajo, lahko drug od drugega kaj naučijo. Mišljenje se mora razviti do te mere abstraktnega, sicer lahko v poznejšem življenju slike delujejo z magično silo in hromijo lastne sodbe. Bati se moramo hudiča z rožički in gnojnimi vilami, kot se ga boje otroci. Za kritikami učencev ali nerganjem se mogoče skriva le počasno odpadanje prevzetih slik, s pomočjo katerih lahko nastajajo nova, lastna mnenja? In zakaj se zlomijo stara prijateljstva in se ustvarijo nova? Omenjeno je že bilo, da so se ustvarile nove skupine in skupinice, ki medsebojno tekmujejo in se brusijo. Stara razredna skupnost ne obstaja več. Močnejša nagnjenja so za tistega, ki vodi razred, pogosto polna presenečenj in ugank. V katero smer se giblje razvoj bi vam rada pokazala na primeru pri pouku zgodovine. V šestem razredu bomo obravnavali rimsko cesarstvo, ki razpada. Istočasno vstopa v svetovno zgodovino nekaj povsem novega, to je krščanstvo. Naleteli bomo na podobo Benedikta , ki je v svoji mladosti študiral rimsko pravo in je videl, kako so vandali vstopili v Rim, morili in kako ni bilo nikogar, ki bi jih opozoril na zakone. Zakon je le še črka. Benedikt prekine študij. Z vojsko (med sabo so se klicali bratje) se premakne na hrib in tam ustanovi prvi samostan. Namesto zunanjih zakonov postavijo samostanske zakone, saj gredo bratje po poti Jezusa, h gospodarju usode. Mogoče nam bo ta epoha pomagala, da bomo v šestem razredu krizo skupnega življenja, ki se ob preobratu skoraj vedno zgodi, lahko premagali. Nastala bo nova razredna skupnost, mogoče celo na višji stopnji. Ljubi starši, ti aforizmi nam bodo pokazali, da imajo vse težave, na katere bodo učenci naleteli globlji pomen. (se nadaljuje) prevod: Nadja Lazar WALDORFSKE NOVICE, POLETJE <strong>2007</strong> 7
Page 2 and 3: K A Z A L O Waldorfske novice Časo
Page 4 and 5: NA Š G O S T Poučevanje gibanja M
Page 8 and 9: V ZG O J A Povzeto po članku v ča
Page 10 and 11: K O T I Č E K Z A M L A D E Prapro
Page 12 and 13: UT R I N K I Igor Velepič Umetnost
Page 14 and 15: UT R I N K I Firence Katarina Reše
Page 16 and 17: UT R I N K I Mednarodno srečanje 1
Page 18 and 19: NA S V E T Z D R AV N I C E Ana Kru
Page 20: O E M A R I B O R Zaključne igre Z

Waldorfske novice - Poletje 2007

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?