Celotna številka - Planinski Vestnik

planinstvo
Bodo stare »kunšti« pomagale
napovedati vreme?
In prav za te dni sva z Anko planirala kratek
dopust oziroma podaljšani vikend na planini
V Lazu. Ženska, vedno pripravljena na akcije,
na katerih se mora obvezno kaj dogajati in ki
jih vedno rada tudi dejavno reorganizira, je že
imela rezervni načrt: »penzionistovsko« plavanje
in dolgočasno namakanje v enih od slovenskih
toplic. Nikakor se nisem mislil vdati
brez boja, zato sem Anki še v petek dopoldne
odločno »obljubil« lepo vreme nad Bohinjem
(kjer ima dež ta mlade!). Ker sem bil v taki
službi, kjer si lahko kdaj pa kdaj »izginil« brez
sledu, pa tudi šefa kak petek ni bilo mogoče
več najti po dvanajsti uri, sem se naredil kavalirja
in jo povabil na kosilo. Odhod iz Ljubljane
sva planirala šele ob treh popoldne – dovolj
zgodaj, da prideva do cilja še pred poletnim
večerom. Med kosilom skoraj nisem utegnil
jesti, tako gostobesedno sem ji razlagal svojo
obljubo lepega vremena. Nisem ji priznal, da
sem že od zgodnjega jutra po radiu pazljivo
poslušal vremenske napovedi. Ni me toliko zanimala
prognoza kot podatki o vremenu, in to
zlasti dva: ali v Kopru pritisk že raste in ali je na
Kredarici potegnil severozahodnik.
Planina V Lazu
4-2007
Če bi bila stara mama v Selški dolini še
živa, bi jo po telefonu vprašal, ali »gorenc« že
potiska megle po dolini navzdol. Vse življenje
je bila namreč mlinarica in se je presneto dobro
spoznala na vreme. Znala je naglo ukrepati in
ravno prav odpreti »vehe«, še preden je pridrla
hudourna voda. Mimogrede: vehe so lopute
za usmerjanje vode. Tako je obvarovala mlin
skozi pol stoletja. Pa to še ni vse: če je ocenila,
da nastopa daljša suša, je nehala jemati v mletje.
Kajti če so se ji nakopičile zaloge, so se kar čez
noč od nekod pojavile stotine odurnih in požrešnih
podgan, ki so iz »same hudobije« načele
prav vsako vrečo, tako da je bila škoda še večja.
Malo me je zaneslo od vremena in planine
V Lazu, a moram le še povedati, kako smo se
znebili groznih podgan. Problem je rešil droben,
simpatičen jež. Stara mama nas je pobe v večernem
mraku nagnala v gozd po ježa. Seveda
smo spretnjakoviči ujeli vsaj dva in ju v poznem
večeru spustili v mlin. Zjutraj smo v vsem mlinu
našli le dva sivozelenkasta ježeva drekca – podganjega
pa nobenega. Podgane so se namreč
pred smrtnim sovražnikom vse do zadnje
jadrno odselile nekam v selško podzemlje!
Teh starih »kunšti« danes ni več. Ostali pa
so spomini – že tako oddaljeni, da so postali že
skoraj prividi.
Stane Klemenc
13