Celotna številka - Planinski Vestnik

64
4-2007
Stara koča Refuge 11, ki je pogorela. Andrej Zorman
bo šlo vse gladko – letalske karte sva morala
plačati z gotovino in ne s karticami, kot je bilo
dogovorjeno. Nekaj gotovine sva sicer imela s
sabo, vendar je bila namenjena Vladimirju Kopylovu,
lastniku enako imenovane agencije, za
poplačilo vseh stroškov med odpravo. Izredno
elegantna rešitev, ker so domačini iznajdljivi in
od neinformiranih in nepripravljenih tujcev za
vsako uslugo izsilijo neverjetne vsote. Kot vsa
Rusija tudi Kavkaz slovi po izredni korupciji, še
najbolj pokvarjeni pa so policaji! Tako je moral
Vladimir pač počakati do konca odprave za poplačilo
vseh stroškov. Kot sva upala, veliko da
na besedo in aktivnosti pod goro in na njej so
stekle po načrtu.
Spoznavanje z Njo
Naslednje jutro smo se z gondolo potegnili
na 3500 metrov in vsak v svoji tehniki nadaljevali
z vzponom do koče Refuge 11 (4100 m).
Damjan je šel peš, Vladimir je za sabo vlekel
snežno desko, sam sem se vzpenjal na turnih
smučkah. Vreme in razgledi enkratni, vrh gore
na dosegu roke … Gondole so sicer stare, grde,
stekla popokana, a vendar še vedno služijo
namenu. Kar nekaj časa traja, da se jih človek
navadi.
V nedeljo so aktivnosti na gori povsem
enake, le malo višje smo se povzpeli in se popoldne
vrnili v dolino. Tretji aklimatizacijski
dan smo začeli z obilico prtljage – tokrat se
bomo z gore vrnili šele po Vrhu, če nam bo dan.
Večina je ostala na Sodčkih (Bočki, 3800 m),
kjer smo naslednje dni imeli
bazo. Prvi dan slabega vremena
nas ni odvrnil od smelega cilja,
priti do skal Pastukhov na približno
4700 metrih. Navzgor
je šlo počasi, a vztrajno. Ves
čas je pihalo z leve, dolgočasno
in naporno. Fotografija in
sestop, ki se je zavlekel – po
prvih stotih metrih smo ugotovili,
da ne vemo več, kje smo.
Tudi Vladimirja, ki na goro
hodi že dvajset let, je megla
preveč zmedla, tako se je lahko
zanesel le še na GPS, ki je v
drugem poskusu pravilno izračunal
naš položaj. Takoj smo
zavili ostro na levo, pri tem naleteli na ledeniške
razpoke, z eno od njih sta imela Vladimir
in Damjan bližnje srečanje – oba sta do pasu
padla vanjo … Po nekaj minutah negotovosti
smo bili zopet na pravi poti. Pozneje, v Bočkih,
je Vladimir zaključil: »Vedno, kadar sem hotel
na gori kaj narediti na silo, sem bil deležen
ostrega opozorila in tudi tokrat je bilo tako.«
Podaljšan počitek
Izpolnila se mi je največja želja tega dne –
piti topel čaj in se zavleči v objem spalne vreče;
udobje, ki presega meje nebeškega. Kako je
vse odvisno od okoliščin! V torek je slabo
vreme, vendar se nihče ne jezi, dan je tako ali
tako namenjen lenarjenju (beri nabiranju moči
za pristop na vrh). Popoldne, ob poročilih o
vremenu za naslednji dan, se začnejo mračiti
tudi misli – slabo kaže, očitno bomo v bazi preživeli
še en dan proti svoji volji.
V sredo zjutraj Vladimir zgodaj vstane samo
zato, da bi ugotovil, da danes ne bo nič. Spanje
podaljšujemo do onemoglosti. Ko od poležavanja
že bolijo kosti, najdemo koristno rešitev
– Sergeju, šefu Bočkov, gremo pomagat kidati
sneg. Kaka poživitev dogodkov in balzam za
dušo in telo! Kdo je že rekel, da delo osvobaja?
Popoldne se gora začne odpirati, razgledi
se širijo, temperatura pada, sneg škriplje pod
nogami. Popolnoma v skladu z napovedjo.
Jutri zjutraj torej gremo. Končno, to je še zadnja
priložnost pred odhodom domov.