Celotna številka - Planinski Vestnik

jutranjem hladu pešačilo proti Jezerski planini.
Šli smo po cesti skozi smrekov gozd in z začudenjem
gledali velike skladovnice lepo olupljenih
smrekovih debel, ki so čakala na odvoz.
Kako je le mogoča taka velikopotezna sečnja
v krajinskem parku? Skladovnice so se vrstile,
dišalo je po smrekovi smoli in pred nami se
je odprla planina. Sonce je že pogledalo izza
Ponc, luč se je razlila po planini, ozračje se je
že segrevalo. Velika ravnina pod zidano mlekarijo
je bila izsekana, gola, pokrivala jo je le
črna gozdna zemlja, posejana z belimi kamni.
Strahota!
Odvrnili smo pogled od opustošenja.
Lepa stezica, označena s številko 515, je vodila
mimo mlekarije na desno v listnat gozd in v
vijugah vse više do sedla, na katerem se je prevesila
v Remšendol. Mi pa smo krenili po levi
stezi. Sprva v prijetni senci velikih dreves, vse
strmeje smo se vzpenjali do majhnega počivališča,
s katerega se je med veličastnimi macesni
odprl pogled na Mangart in Travnik pred njim.
Tam smo prvič uzrli pobočje Poldnika od blizu.
Drevesa je polagoma zamenjalo ruševje, nato je
prišlo melišče in nazadnje skale. Vse strmejša
je bila stezica, vendar varno speljana; varovala
niso bila potrebna. Pogosto smo se ustavljali in
občudovali vedno nove porajajoče se razglede.
4-2007
Četrt ure pod vrhom se je na levo odcepila
steza, ki je vodila navzdol. Tablica na tem kraju
nas je poučila, da se po tej poti pride čez Bukovnik
v Remšendol in da je primerna le za
izkušene. Druga tablica, ki je kazala na desno,
pa je naznanjala, da se bližamo vrhu Picco di
Mezzodi, ki se po slovensko imenuje Poldnik
ali Kopa in po nemško Mittagskogel. Lepo se
nam je zdelo, da so se Italijani potrudili in napisali
celo obe varianti slovenskega imena.
Še nekaj lažjega plezanja in stali smo na neporaščenem
vrhu. Ura je kazala, da smo porabili
za pot tri ure in pol, tako kot je napovedovala
tablica v dolini. To preverjanje opravimo tudi
sicer na vsakem daljšem vzponu, saj s tem potrjujemo
svoje prepričanje, da imamo še vedno
vsaj povprečno kondicijo.
Razgled pa tak ...
Poldnik je res imeniten razglednik. Globoko
pod nami je bila dolina Remšendol, na severu
zaprta s strmim, skalnatim Bukovnikom. Videli
smo stezico, »primerno le za izkušene«, ki se je
vila proti dnu čez grape in melišča. Onkraj Rabeljskih
špic nam je mežikal Kamniti lovec, naš
nedavni cilj, za njim skupina Viša in na desni
Montaž. Zrak je bil izredno čist. Rombon, Jere-
Poldnik od Belopeških jezer Jurij Senegačnik ml.
57