Celotna številka - Planinski Vestnik

42
4-2007
končno priključili glavni poti, ki vodi z Rudnega
polja na Triglav, sva še zadnjič pogledali Tosc.
Na vrhu grebena sva zagledali tri gamsje
glavice, ki so naju izza skal radovedno opazovale.
Res prijazen zadnji pozdrav in novoletno
voščilo!
V iskanju luninega sija
do medvedovih stopinj
Še pred temo sva bili na Jezercih, kjer sva se
malo spočili in spili še malo čaja.
Bilo je že temno, zato sva prižgali svetilko
(tako pravo, »Made in Germany«). A glej ga
zlomka, že po desetih minutah je bilo konec z
njo. To bodo te znamenite kitajske baterije, ki
vsega skupaj zdržijo nekaj minut, sem se pridušala.
No, vseeno sem si morala priznati, da
moder planinec vedno vzame vse rezervno, saj
nikoli ne ve, kaj ga čaka.
Bova že kako. Še dobro, da je polna luna,
vendar njena svečava najbrž ne bo dovolj
močna, da bi nama osvetljevala temno pot okoli
Viševnika, ki pelje večinoma po gozdu. Zato sva
se odločili za pot čez planino Konjščico. Vedno
sem si jo želela preskusiti, a nikoli ni bilo prave
priložnosti. Po zložni, široki, odprti in zasneženi,
predvsem pa osvetljeni (saj je nanjo padal
lunin sij) stezi sva bili kaj hitro na Konjščici. Res
se je ta pot izkazala kot bistveno krajša, pa tudi
svetlejša od gozdne.
Na planini je vse samevalo. Svet je bil prekrit
s snežno odejo, ne debelejšo kot pol metra, a
dovolj, da sva se ugrezali do kolen. Zdaj naju je
čakal najtežji del najinega podviga, v temi, brez
svetilke, sva morali najti pot na Rudno polje.
Ko takole hodiva, se ustavim kot vkopana.
Pred menoj so bili namreč jasno vidne in še
čisto sveže medvedove stopinje, ki so v bližini
enega od poslopij krenile navzgor proti gozdu.
Tedajci sem se spomnila, da sem v časopisih
prebrala, da medvedje zaradi letošnjih visokih
decembrskih temperatur sploh še niso odšli
na zimsko spanje. Da mi ne bi misli preveč
zajadrale v ugibanje, koliko takih sestradanih
medvedjih družin v obupnem prizadevanju
za hrano v tem trenutku lomasti po pokljuških
gozdovih, sem hitro usmerila vse napore
v iskanje vezne poti na Rudno polje. In glej, z
zasledovanjem medveda sva, ne boste verjeli,
prišli prav na vezno pot, ki se vije globoko v
gozdu. Bili sva tako srečni, da sva kar zavriskali!
Zdaj sva bili na poti, v popolni temi, sredi
gozda, ki se je le vsakih nekaj metrov tako razredčil,
da je dovolil luninim žarkom, da so vsaj
malo osvetlili pot.
Iz sanjske noči v svet sanj
Zadnji del je bil najbolj »opotekav«. Korenine
debelih starih smrek so se vsevprek razraščale
čez pot in najbrž sva imeli kar nekaj sreče,
da se nisva nikoli spotaknili in da sva v večini
primerov kar nekako uganili, kje se nadaljuje.
Seveda sva vmes zašli tudi na stranpoti, a sva
se vedno prej ali slej vrnili na glavno. No, objeli
sva tudi kakšno drevo (čisto nehote, pa vendarle
prijateljsko), sicer pa pravijo, da to sploh ni
slabo in je kvečjemu zdravilno.
Ker je vsega hudega enkrat konec, sva tudi
midve, zdaj že povsem opotekavih nog in z
zadnjimi močmi, zagledali gozdno cesto na
Rudno polje. Ko sem pogledala na uro, sem izračunala,
da naju je poplesavanje med drevesnimi
debli stalo skoraj dve uri (v normalnem
času bi pol ure več kot zadostovalo). Še malo in
že sva bili pri avtu.
Pot do Ljubljane je bliskovito minila.
Na pokljuški cesti sva se še dvakrat pobliže
srečali s tamkajšnjimi živalskimi prebivalci.
Prvič je šlo za elegantno lisico, ki se ni prav
nič ustrašila najinih dolgih luči in si je prav na
ovinku izbrala prehod za pešce. Edinole gozdni
zajček se je zmedel ob lučeh, čeprav kratkih, in
nekaj ovinkov prekrižaril v svoji značilni cikcak
varianti, preden je končno izginil nekam v
obcestno grmičevje.
Obe sva se strinjali, da je bil to eden najbolj
razburljivih izletov, kar sva jih opravili v zadnjem
času. Da ne rečem daleč najboljše silvestrovo v
najinem življenju.
Ko sem prispela domov, se mi je zdelo, da
sem iz mirnih nebeških višav pristala na trdnem
zemeljskem bojišču. Petarde so pokale kot na
fronti. In še preden so z ljubljanskega gradu poletele
v zrak znamenite novoletne rakete, sem se
že zleknila v posteljo in v hipu odjadrala v svet
sanj. Hrupa z bližnjega »bojišča« sploh nisem
več slišala, lahko bi uporabili topništvo ali še
kakšno drugačno orožje. Utrujenost, veter in
mraz, predvsem pa razburljiva doživetja so pač
naredila svoje. m