Celotna številka - Planinski Vestnik

Ob štirih zjutraj začnemo s pripravami
– nase navleči vsa oblačila, ki so na razpolago,
vmes opraviti vse potrebe po praznjenju in
polnjenju teles, čevlji so na srečo topli, električni
radiator to noč ni zatajil. Od debelega
oklepa oblačil se počutim okornega, ko lezem
na ratrak, ki nas bo potegnil do skal Pastukhov,
kjer smo zaključili aklimatizacijo. Stroj
potegne, zunaj je peklenski mraz, pod puhovko
pa toplo, misli so tople, vrh pa blizu. Z nami na
krovu so tudi Avstrijci z vodnikom, ki ga že dva
dneva nismo mogli ugasniti – bojim se, da je
bolj mož besed kot dejanj. Kasneje se je izkazalo,
da imam prav, omagal je eden prvih.
Brnenje motorja pomirja razjarjene živce,
umaknem se vase. S telesom sva eno, opazujeva
prebujanje novega dne, še en vzpon je pred
nama, kot že toliko drugih. Vse bova dala od
sebe in stala na vrhu, če bo le Gora dovolila.
Bik in njegovi rogovi
Poskačemo z ratraka, Vladimir, Damjan in
jaz takoj potegnemo, za nas je današnji dan
tudi bitka s časom – jutri zgodaj zjutraj morava
domov.
Zaenkrat je še tema, gre brez sončnih očal
– odlično, očala tako rada zamegli topla sapa …
Po nekaj sto metrih »padem noter«, sveta okrog
mene skoraj ni, so samo stopinje, vdih, izdih,
4-2007
leva, desna, vdih, izdih, škripanje derez, v nedogled
bi lahko tako hodil, kot buldožer. Spet
sem s svojimi najdražjimi, misli in gibanje so
ena sama harmonija. Čudovito, uživam, prepričan
v vrh.
Ravnovesje se poruši, ko moram natakniti
sončna očala, ki se takoj zarosijo. Ne vidim
več natančno, kod hodim, ritma ni več, kurim
dodatno energijo za iskanje stopinj, telo kliče
po tekočini. Bova stala na sedlu, tam ne bo
tako pihalo, saj ni več daleč … saj ni več daleč …
saj ni več daleč … kako dolgo še tako?
Na sedlu ni miru – vedno bolj piha, počitek
je kratek. Iz puhovke vzamem kamero in
naredim dva kadra. Do večera zadnja. Vladimir
gleda naju, opazuje goro, vreme. Damjan takoj
potegne proti vrhu, tako mu ne da možnosti
za razmišljanje o obračanju pred vrhom. Pet
ur hoje je že za nami, do vrha sta še nadaljnji
dve. Dokaj hitri smo, vreme je lepo, le veter je
vztrajen kot mi.
Bližamo se vršnemu grebenu. Gora se
srdito upira, temperatura je okrog 30 stopinj
pod ničlo, veter silovit. Tega se tukaj še niti ne
čuti, le Vladimir postaja vedno bolj negotov. Z
Damjanom rineva naprej, z glavo v zid vetra.
Tudi Vladimir odloži nahrbtnik, najina dva
sta tako ali tako ostala na sedlu, in mi v roke
potisne kamero. Le kaj naj si z njo pomagam v
takem vetru? Vrnem mu jo, naj jo spravi za po-
Proti vrhu Robert Klančar
65