Celotna številka - Planinski Vestnik

vosti določenega območja. Takšnih
možnosti je nešteto, le dobro
jih je treba pretehtati.
Tudi to so možnosti, da bi park
počasi začel vračati vložena
sredstva. Banovec dobro ve, da
marsikje po svetu naravni parki
pomenijo tudi prihodke in omogočajo
preživetje številnim domačinom.
Vendar je to treba znati
izpeljati, če pa se bojimo, da bo
od nas nekaj zahtevalo, če se bojimo
zameriti nekakšnim elitam
in mencamo na mestu, potem
lahko samo z žalostjo v srcu pišemo
o tem, »kako zelena in cvetoča
je bila nekoč moja planina«.
Pri tem ne bodo pomagali drobni,
parcialni ukrepi: nanašanje
ruše na kolovoze, pobiranje papirčkov
na vsakoletnih čistilnih
akcijah in podobno ... Te akcije
so potrebne in koristne, vendar
je treba stvari najprej rešiti sistemsko,
z zakoni, in nato te zakone
udejanjiti.
Ko sem pisal o Veliki planini,
sem povedal, da je občina sprejela
krasne odloke, ki rešujejo
skoraj vse naravovarstvene probleme
na planini, a žal so ti odloki
in zakoni le na papirju. V
praksi odgovornost in krivdo valijo
drug na drugega.
Ni stvar PZS, da vabi na delovne
akcije in razmišlja o tem, koliko
jo bo to stalo. Planinska organizacija
se mora v skladu s svojim
poslanstvom postaviti na
čelo prizadevanja za čim boljšo
ohranitev naravnih vrednot, ki
so nam še dosegljive. Kakor je
planinska organizacija v prejšnjih
obdobjih spodbujala svoje
člane k odkrivanju nekoristnega
sveta in potem tja vodila
množice obiskovalcev, bi se zdaj
morala v skladu z zahtevami in
spoznanji našega časa postaviti
na čelo prizadevanj za varovanje
okolja. To člani PZS tudi pričakujemo
od nje, saj je to tudi
eno izmed načel, ki so zapisana
v njenih temeljnih dokumentih.
Nihče od nje ne zahteva, da ustanovi
kak narodni park in skrbi
zanj, lahko pa s svojimi potenciali
– izkušnjami, spoznanji, tudi
z množičnostjo svojega članstva
in s sposobnostmi svojih članov
– usmerja, opozarja in brani. Naj
bo tista ustanova, ki riše markacije
in kaže pot, kot je zapisal
Marjan Bradeško.
Prav zato se strinjam z Banovcem,
da bi morala Komisija za
varstvo gorske narave oblikovati
vizijo, čim bolj celovito, pretehtano
strategijo razvoja gorskega
sveta do leta 2020, s parki vred,
in to ponuditi »odločujočim« ter
uporabiti tudi pri vseh priložnostih,
ki se bodo ponudile.
Žal so v zadnjih časih planinci
prevečkrat zaman pričakovali,
da se bo vodstvo PZS ali pa vsaj
Komisija za varovanje gorske narave
odločno postavila proti nekaterim
posegom, ki škodujejo
naravi v gorskem svetu. Želeli
smo slišati odločen glas PZS pri
nadelavi najrazličnejših novih
poti, pri načrtih za graditev vetrnih
elektrarn na Volovji rebri,
tudi odločnejši glas v razpravah
o TNP. To nalogo so namesto nje
poskušale opraviti najrazličnejše
uradne in neuradne okoljevarstvene
organizacije (Mountain
Wilderness, CIPRA in druge). Na
PZS govorijo o prizadevanjih za
greznice v planinskih postojankah,
prijazne do okolja, o tem, da
ne nadelujejo več novih poti, ne
delajo novih tovornih žičnic in
da čistijo gorske poti, vendar so
to predvsem zasluge gospodarstvenikov
in markacistov, manj
pa članov komisije za varstvo narave.
Občasno izdajanje zloženk
ter sodelovanje na mednarodnih
konferencah in raznih proslavah
je v takih razmerah žal premalo.
Številni ljubitelji narave ob
najrazličnejših priložnostih, na
spletnih forumih in ob različnih
razpravah razočarano ugotavljajo,
da PZS s svojo Komisijo
za varovanje okolja stoji preveč
ob strani in se ne želi izpostaviti,
pa bi vendar lahko izrabila
vpliv svojega še vedno številnega
članstva, statistike o obisku
naših vrhov in tudi naklonjenost
nekaterih najvišjih državnih politikov.
PZS bi se lahko odločneje
zavzemala za varovanje gorske
narave, lahko bi dvignila glas ob
4-2007
sprejemanju za planinska društva
izjemno neugodnega zakona
o društvih, ob ukrepih, ki
omejujejo prostovoljno delo, saj
večina planinskega dela še vedno
temelji na prostovoljstvu, ob
zakonskih določilih, ki omejujejo
gostinsko dejavnost, ali pa ob
aktih, ki planinstvo tlačijo med
adrenalinske dejavnosti, ne nazadnje
pa tudi pri poskusih zaostrovanja
kazenske odgovornosti
za vse skupinske dejavnosti. Nekatere
sodobne zakonske rešitve
planinstvu niso naklonjene,
a nekateri bi raje kot žabe čepeli
v vedno toplejši vodi. Upanje,
da se bodo stvari v glavah ljudi
spremenile same od sebe, ni na
mestu. Tudi o tem je treba razmišljati,
ko je beseda o dilemah
prihodnjega položaja našega
planinstva.
Miro Štebe
Oglašam se v zvezi z člankom
»Dileme« avtorja Tomaža Banovca,
ki je izšel v marčni številki
Planinskega vestnika. Sicer glede
na »moderne« težnje postopnega,
vendar vse pogostejšega
in vztrajnejšega lobiranja za privatizacijo
tudi z zakonom zaščitenih
naravnih območij (TNP) in
zavračanje vsega, kar vsaj malo
diši po socialistični dediščini, v
samem prispevku ni ničesar posebno
šokantno novega, razen
zapisa, ki me je ob branju hudo
zbodel: »Tudi planinski mediji,
čeprav ne edini, so krivi za sedanjo
preveliko zasvojenost Slovencev
in Slovenk z gorami in
naravo in še posebno z Julijci
in Triglavom« (konec navedbe).
Zdaj pa res ne razumem ničesar
več. Mar ni v interesu celotne
družbe (ne samo športno-rekreativnih
organizacij, med katere
sodi tudi PZS), da se čim več ljudi
posveča športnim aktivnostim v
naravi, v interesu PZS in PV kot
njenega glasila pa propagiranje
rekreacijsko-športnih dejavnosti
v gorskem svetu (ob hkratnem
ozaveščanju in opozarjanju na
deviacije, ki so ob množičnosti
vsekakor navzoče)? Ne morem
77