Celotna številka - Planinski Vestnik

»Mami, lepo te prosim. Kolikokrat sem ti
že rekel, da mu ne postavljaj pogojev za vsako
malenkost«, je dobrodušno godrnjal dedek
izza volana velikega terenskega vozila, ki se
je z užitkom zapodilo v klanec. Na desni so se
bočile strehe peščenjaka.
»Včasih smo se tukaj redno ustavljali, se
spomniš?« je vzdihnila babica. »Otroci so
vedno tekli zadaj, za slap.«
»Seveda se spomnim. In po tem je Jakob,
tvoj oče« se je obrnil nazaj proti mulcu, ki je
med tem lizal šipo, »telebnil v vodo, kakor je bil
dolg in širok.«
4-2007
»Pa saj tu ni nobene vode« se je Harry
končno odtrgal od nečednega početja.
»Seveda je ni, če pa so vso speljali v rore!«
»Kaj da so?« je mežikal smrkavec skozi
okrogla očala.
»Govori vendar tako kot je treba« je poskočila
babica, »saj se otrok še spodobne slovenščine
ne bo navadil, če boš klatil našo staro
latovščino.«
»Naučil, mami, naučil« se je hahljal dedek in
prestavil spet v tretjo, ker je avto že zapeljal na
vrh klanca. »V cevi sem hotel reči, Harry. Nekoč,
že dooolgo tega, je bila tu naravna znamenitost.
Ljudje so se ustavljali in občudovali slap, ki je
padal preko tistih streh, ki si jih prej videl. Nekaj
let so se še kregali zaradi objekta in parkirišča
pod slapom, vse dokler ni bila po drugi strani
struge speljana nova, dvopasovna cesta. In po
tem kar naenkrat ni bilo skoraj nikogar, ki bi se
tam ustavljal. Objekt so podrli in zgradili hidrocentralo,
ki sedaj zadovoljuje vse energetske
potrebe v dolini. Pa mi je včasih kar malo žal.«
»Meni tudi!« se je zarežal Harry.
»Tebi? Zakaj pa vendar tebi?« se je čudila
babica.
»Ker bi lahko po tem moj oči spet kdaj padel
v vodo«.
Drugi prizor
Med poležanim ruševjem je vznemirljivo
šumelo, ko je zahodni veter delal kozolce po
dolgi, ozki dolini, posejani z jezerci. Oblaki
so se podili nad hrbtenicami grebenov, kakor
kosmi iz raztrgane pernice. Stal je na ploščadi
in se trudil razumeti, kaj mu je vpil otrok.
Otroški glas je v sunkih odnašalo proti nakodrani
površini podolgovatega jezera.
»… ti, … gledat ..sem najdla..« se je trudila
šestletna hči prevpiti veter. Škrbinice v njenih
ustih so v tem šumenju našle nenavadnega
posnemovalca. Stopil je v breg nad asfaltirano
ploščadjo, na kateri je poleg njegovega,
sameval le še kakšen ducat avtomobilov in dva
avtodoma. Vrata na plastični kabini enega od
stranišč, ki jih je nekdo pozabil zapreti, so loputala
v neenakomernih presledkih.
»Kaj pa si našla, Mia?« je počepnil k njej.
»Nikoli je ne bodo klicali Hermiona, če se
bo tudi sama tako predstavljala« se je izza hrbta
oglasila njena mati.
19