Celotna številka - Planinski Vestnik

66
4-2007
snetke, ko se vrnemo z vrha. Damjan potegne
naprej, za sabo vse bolj slutim praznino – Vladimir
je obstal, čaka na najin povratek. Kasneje
je povedal, da se verjetno nihče od nas ne bi
vrnil, če bi tudi on šel na vrh.
Damjan je pred mano vse manjši, končno se
pokaže vrh s spominsko tablo. Še kakšnih sto
metrov. Veter pa se tukaj, na vršnem grebenu,
zaganja z neusmiljeno močjo. Stati pri miru
je nemogoče, dihanje je oteženo. Čakati na
trenutke, ko veter popusti, narediti naslednjih
deset metrov in dihati, dihati, dihati. Piha
že tako, da se niti dihati ne da več. Padem na
kolena, plazim se po vseh štirih, počasi gre,
pa vendarle. Obup, popoln obup; ne morem
več!!!! Pa vendar ne odneham, še vedno rinem
tja nekam v daljavo, proti vrhu, ki ga je Damjan
že zapustil. Ničesar več ni, samo vrh, veter me
potiska na desno, kjer je samo globoka praznina.
Z glavo se zaletim direktno vanj, sicer grem
z njim v prepad. Ne vem, kako dolgo je trajalo,
odnehal nisem … Na vrhu nisem stal, temveč
samo pokleknil in dvignil roke v znak zmage.
Fotoaparat je ostal globoko v puhovki, prsti pa
na toplem, v protektorjih. Še vedno so uporabni
za tipkanje …
Po nekaj metrih sestopa me pod pazduho
ujame Vladimir: »Kako si kaj?« »Ti povem
kasneje,« se glasi moj odgovor. Dol, dol, dol …
še dobro, da mi podzavest ni odpovedala.
Spomnim se, da sem Vladimirju med dirkanjem
navzdol proti sedlu in gostejšemu zraku
dejal: »This is not climbing
any more, this is
fighting.« Danes se sprašujem:
»Borba z goro ali
s samim seboj?«
Na sedlu naju
pričaka Damjan, vidno
vznemirjen zaradi
ozeblin na mojem licu
(svojih seveda ni videl):
»Čisto bel si v obraz,
ozebel si, Vladimir, daj
mu čaja!« Vladimir mi ga
je res nalil, ampak tako,
da sem pol dragocene
tekoče toplote začutil
na levi nogi … Tudi on
je bil zdelan. Damjan je
nekaj nabijal o možgan-
skem edemu in helikopterskem reševanju, Vladimir
mu je povedal, da v takem vetru ne pride
v poštev, da moramo sami čim prej navzdol. Jaz
sem pa sedel v snegu in vetru, s pokrovom čaja
v rokah, ter ravnodušno poslušal in čakal, da
se umirita …
Prijel sem se za Damjanovo palico in začeli
smo s sestopom. Najprej je šla čez nas nevihta
sodre, kasneje se je gora zavila v meglo. Po
dolgi, predolgi hoji, varovanju čez ledenik smo
prikrevsali do Bočkov, vmes sem z jezikom
tipal, kje za vraga so tiste ozebline na obrazu.
Ničesar ni bilo čutiti. Ura je bila pol petih popoldne,
kar je pomenilo, da žičnice ne delajo
več, v dolino 1800 metrov nižje bo treba peš.
Pa še mudi se, zjutraj ob pol dveh je zadnji čas
za odhod na letališče. V kuhinji popijem skodelico
čaja in pojem dva koluta ananasa, lakote
ne čutim, čeprav že dvanajst ur nisem jedel.
Neverjetno, kako malo je potrebno za vrnitev
moči. Spakirali smo stvari, ki so ostale tukaj,
vsega pravzaprav ni veliko, večina opreme je še
vedno na meni, pa vendar je nahrbtnik težek,
in sestopili v dolino. Tako utrujen nisem bil še
nikoli ... In vendar nam je uspelo! Neverjetno,
kje so meje človeških zmogljivosti ...
Zapisano posvečam pokojnemu sosedu,
profesorju Tonetu Turičniku, ki mi je dopovedal,
da ni dovolj doživeti, ampak je treba to
tudi zapisati in deliti z drugimi. m