Celotna številka - Planinski Vestnik

28
4-2007
Vendar je bilo treba naprej. Čas nas je priganjal.
Hodili smo že 6 ur in pol, pred nami pa sta
bila še dolga pot in lep del dneva. Sicer ni bilo
vse tako, kot bi si želel. Užitek mi je pokvarila
stara, zahrbtna bolečina meniskusa v desnem
kolenu. Zaskrbljen sem bil: ali bo koleno
zdržalo nadaljnje obremenitve? Kako in kaj,
če ne? Nekje globoko v sebi, danes vem, da na
samem robu pameti, sem se odločil spoprijeti s
pomembnejšimi izzivi.
Previdno smo sestopali po zahtevnem in
neprijetnem svetu. Skalnate plošče so ležale
nevarno nagnjene proti prepadom in so bile
prekrite z drobnim drsečim peskom, skalnim
drobirjem. Prijemi so bili krušljivi, varovala pa
redka. Gibanje je bilo nekako negotovo, utrujajoče
in je zahtevalo popolno zbranost. Z olajšanjem
smo stopili na uhojeno potko in ta nas
je kmalu pripeljala na sončno, pravljično lepo
škrbino.
Rob nad Zagačami
Ustavili smo se in se okrepčali pri Trbiškem
bivaku na Robu nad Zagačami 6 . Divji je ta svet
pod vzhodnim robom severne Mangartove
stene! Lep italijanski bivak stoji na ozki škrbini,
ki je na najširšem mestu mogoče široka kake
tri metre. Razgledali smo se naokoli in naprej,
vendar kakega elegantnejšega obhoda Koritniškega
Malega Mangarta ni bilo videti. Na
severu so bile prepadne stene, po katerih se
je vila ravnokar preplezana ferata, na nasprotnem
koncu pa je svet padal globoko v zatrep
krnice V Koncu. Varnega prehoda ali spusta
ni bilo, vendar pa je bil možen nekaj naprej
in niže, na drugi strani skalnate pregrade, v
smeri proti Koritniškemu Malemu Mangartu.
Ura je bila 14.10. Prišli smo do tiste točke na
naši poti, ko se je bilo treba odločiti, kako in
po kateri poti naprej. Cilj je bila Huda škrbina
(zareza v vzhodnem grebenu Mangarta, pod
katero pada 1000 m globoko na Staro planino
strm Gamsov rob, na drugo stran pa Hudi
žleb) in naprej italijanska pot na Mangart, po
6 2145 m ali približno 2150 m po Miheliču; po italijanski
karti Tabacco 2149 m in bivak na 2160 m. Na naši
karti ni številčnega zapisa višine škrbine ali bivaka,
pa tudi sicer vrisane italijanske planinske poti niso
oštevilčene.
kateri bi sestopili in se vrnili na izhodišče naše
krožne poti. Kot je bilo videti na obeh kartah,
bi se morali spustiti globoko proti poti, ki je
prihajala iz Koritnice, in po meliščih obhoditi
stene ter se spet dvigniti do Hude škrbine.
Takim velikim izgubam višine se planinci,
kjer se le da, radi izognemo. Modrina neba se
je hitro spreminjala in pridobivala resnejše in
težje tone. Veter je začel razmetavati oblake po
okoliških vrhovih. Meglice, ki jih dotlej ni bilo
nikjer, so se neverjetno hitro rojevale od vsepovsod.
A mladenič, Koritniški Mali Mangart,
se je še vedno vedro smejal. Postaven in prijazen.
In mlad par, dekle in fant, italijanska
planinca, je prihajal po poti iz Loške Koritnice,
veder in poln moči. Tudi sam sem se dobro
počutil. Odločitev je bila sprejeta: naravnost
proti vrhu in po grebenu naprej! Tako, kot smo
načrtovali.
Ob 14.30 smo vsi skupaj nadaljevali pot
proti skalam in kaminom, ki so se drzno vzpenjali
proti vrhu. Svet je bil skrotast in ponekod
izrazito krušljiv. Komaj vidne, zbledele, nekdaj
rdeče oznake so bile zelo redke, tu in tam nam
je olajšal iskanje smeri kak možic. Razpršili
smo se in tako napredovali od ene točke do
druge. Okolje je bilo popolnoma spremenjeno.
Resno. Razglede so zaprli veliki sivi oblaki
in nekje v daljavi je prvič zagrmelo.
It’s gettin’ dark, too dark for me to see …
That long black cloud is comin’ down,
I feel like I’m knockin’ on heaven’s door. 7
Dvigali smo se po dolgem, navpičnem,
ponekod tudi rahlo previsnem kaminu. Varovali
smo se ob zanesljivi žici, drugih varoval
ni bilo. Zdelo se mi je, da je ta del vzpona zahtevnejši
in težji tudi od najtežjih delov Vie
della Vite. Kakšen podvig sta uresničila tistega
davnega 24. avgusta leta 1911 dr. Tuma in
Voznik, ko sta nenavezana, v okovanih čevljih,
smeje se preplezala te stene!
Pod vrhom (2333 m) se je svet zravnal in po
grebenu smo napredovali hitro, kolikor je bilo
7 Bob Dylan: Knockin’ on Heaven’s Door, del besedila
pesmi iz filma Sama Peckinpaha »Pat Garrett and Billy
the Kid«, 1973, z J. Coburnom in K. Kristoffersonom
v glavnih vlogah ter Dylanom v eni izmed stranskih
vlog.