Celotna številka - Planinski Vestnik

začne spuščati proti
zaselku Ortigara, naša
s številko 515 pa zavije
levo po gozdnatem slemenu
v smeri Poldnika.
Kmalu se začne kar
huda strmina, ki nas
bo v stalnem crescendu
spremljala prav do
vrha. Nad gozdom se
potka vije med ruševjem
in grmičevjem rododendrona
do strmega
melišča, po katerem
pa se ne mučimo
dlje časa, ampak se pot
umakne desno v skrotast
svet, po katerem
dosežemo strmo, drobljivo
grapo. Grapa je v
zgornjem delu že zelo
strma, zaradi plošč z
naloženimi kamenčki tudi precej neprijetna, zato moramo
biti pri plezanju zelo previdni, posebno pri sestopu.
Nad grapo se znajdemo v strmem travnatem
svetu med grmovjem ruševja, čez čas se nam z leve
pridruži markirana pot iz Remšendola, kmalu nato pa
se povzpnemo na ozek, grebenast vrh, kjer smo s
prostorom kar na tesnem.
Sestop: Sestopimo po poti vzpona.
Časi: Izhodišče–sedlo Sella Col Rotondo: 1.30 h;
Sella Col Rotondo–vrh: 2 h. Skupaj: 3.30 h. Sestop:
2.30 h. Vse skupaj: 6 h.
Najprimernejši čas: Od konca junija do prve polovice
oktobra. Zimski vzpon na Poldnik je izvrstna, a
zelo zahtevna tura, primerna samo za izkušene.
Pristop iz Remšendola
Izhodišče: Začetek doline Remšendol, 854 m, dostopen
po cesti, ki se od glavne ceste po Kanalski
dolini kake 2 km pred Trbižem odcepi v levo,
takoj za novim predorom (oznake Rutte). Parkirišče
v bližini Belega potoka.
Višinska razlika: 1200 m.
Težavnost: Zelo zahtevna označena pot (nezavarovani
plezalni odstavki I.–II. težavnostne stopnje).
Vzpon: Od izhodišča gremo nekaj časa po kolovozu
ob Belem potoku proti jugu (desno se odcepita dve
poti na Koljo jamo/Alpe di Rutte), dokler ne stopimo
na ogromno prodišče, ki prekriva dno skoraj celotne
doline. V dobre pol ure ga »premeljemo« do južnega
konca. Kmalu zopet ujamemo razločen kolovoz do
jasno označenega razpotja, kjer se desno odcepi pot
na sedlo Čez Stože in Vraško škrbino/Portello, mi pa
krenemo po strmejšem kolovozu v levo (oznake št.
519). Ko zavije močno v levo, nadaljujemo po ozki
stezi skozi gozd do struge potoka Rio Torer. Nekaj
časa se vzpenjamo ob njem, nato pri slapu čezenj
in strmo navzgor, dokler na desni ne zagledamo lov-
4-2007
ske koče, do katere pelje stezica. Tu nas markacije
usmerijo v brezpotno hudourniško grapo, skozi katero
se povzpnemo v samotno Moriško krnico (Alpe Morisch),
obdano z divjimi, strmimi stenami. Pot zavije
odločno v levo ter se po grušču in travah približa razbitim
stenam Bukovnika, 2076 m. Sedaj bo treba poplezati:
skozi strm žleb, ki se više preobrazi v nagnjeno
zajedo (I.–II.), dosežemo greben kakih 50 metrov
nad Rateško škrbino (Forcella di Ratece), 1851 m,
kjer se odpre pogled v dolino Belopeških jezer. Sprva
sledimo široki polici, nato pa se skozi žleb spustimo
v škrbino. Tu začnemo dolgo prečenje južnega grebena
Poldnika: prvi grebenski stolp takoj nad škrbino
obidemo po poličkah na remšendolski strani, nato
pa nas markacije zanesljivo vodijo po težko prehodnem,
delno zaraščenem, delno skalnatem grebenu s
številnimi spusti in dvigi (I.–II.). Kar dolgo traja, preden
se naša pot stakne s potjo od Belopeških jezer in
potem v nekaj minutah privede na vrh Poldnika.
Sestop: Najbolj priporočljivo je sestopiti po markirani
poti do Belopeških jezer; v tem primeru je treba turo
organizirati z dvema avtomobiloma. Možen je tudi sestop
do sedla Col Rotondo, od tam pa po poti št. 514
delno po gozdnih cestah, delno po markiranih stezah
v Ortigaro in naprej po cesti do izhodišča. Vendar je ta
sestop precej daljši ter zaradi številnih gozdnih cest in
ponekod negotovih markacij manj priporočljiv.
Časi: Izhodišče–Rateška škrbina: 3.30 h; Rateška
škrbina–vrh: 1.30 h. Skupaj: 5 h. Sestop do Belopeških
jezer: 2.30 h. Vse skupaj: 7.30 h.
Najprimernejši čas: Od julija do konca septembra.
Vodnik
Tine Mihelič: Julijske Alpe. PZS
Zemljevidi
Jalovec in Mangart. PZS, 1 : 25.000.
Julijske Alpe. PZS, 1 : 50.000.
Alpi Giulie Occidentali Tarvisiano. Tabacco 019,
1 : 25.000.
59