Marec - Planinski Vestnik

gorskega vodništva in svoje profesionalne gorniške šole. Vse tisto, kar počnejo najbolj
znani evropski alpinisti. Samozadovoljno urejevanje barvnih diapozitivov z vseh celin
sveta v predale, pokrite s srajcami in vestoni po omarah, lepljenje alpinističnih fotografij
v družinske albume, paberkovanje zagrenjenih spominov ob pivu, predvsem pa razni
zbori, kjer samo tarnamo, da tako ne more iti več naprej, so najboljši pogoji, da se
ne bo nič spremenilo.
»GANGAPURNA 83«
STANE BELAK
Tehnično poročilo
Jugoslovansko odpravo »Gangapurna 83« smo pripravili alpinisti PD Ljubljana Matica
ob 90-letnici SPD. K sodelovanju smo povabili po enega alpinista PD Idrija, PD Kamnik
in PD Jesenice. Odprava je v baznem taboru štela 10 ljudi, od katerih jih je
7 plezalo v steni, 4 pa so prišli na vrh 7454 m visoke Gangapurne (Anapurna Himal,
srednji Nepal). To je bil prvi vzpon na vrh Gangapurne s severa (območje Manang).
Precej težav smo imeli že pred odhodom v Nepal, ko nas je dobavitelj puhaste višinske
obleke (Metka Iz Celja) nekaj dni pred odhodom pustil na cedilu in nismo imeli
več časa iskati opreme kje drugje.
Transport moštva in 1500 kg materiala v Nepal smo organizirali s pomočjo Generalturista
iz Ljubljane in letalske družbe Air France.
Domovino smo zapustili 20. 9. 83. Z zagrebškega letališča smo preko Pariza in N. Delhija
prispeli v Kathmandu 22. 9. v hudem monsunskem nalivu.
V Kathmanduju smo se založili s hrano, dopolnili opremo, tako da je bilo 27. 9. popoldne
pripravljenih za transport 76 nosaških tovorov ali okroglo 2000 kg materiala.
Pet dni smo se zaman trudili, da bi našli dragoceni tovor s smučarskimi palicami,
velikim baznim šotorom in vsemi ogrodji za višinske šotore; izgubili so ga v katmandujskem
carinskem skladišču. Tega problema ustrezni organi niso rešili niti do našega
povratka in ni nam uspelo dobiti niti potrdila o izgubi, ki bi ga potrebovali za jugoslovansko
zavarovalnico.
Bili smo zadnja odprava v pomonsunskem času. Dovoljenje za vzpon pa je veljalo le
do 31. oktobra.
Ko smo v časovni stiski zapuščali Kathmandu, smo tudi zapleteno vprašanje radijskih
zvez prepustili birokratskemu postopku.
V vsem Kathmanduju pa ni bilo moč kupiti ali pa najeti višinomera!
S posebnim avtobusom smo prepeljali material, moštvo, pet nepalskih spremljevalcev
in 42 nosačev v Dumre, kjer smo 28. 9. pričeli pristop pod goro. Do zadnjega naselja
Manang smo hodili 9 dni; prenočevali smo v Bajsjangle, Udaipur, Lete, Bahundanda,
Camče, Bagarčap, Čame, Pisang, Manang.
Ves čas smo imeli velike težave z nosači; le-te je bilo zelo težko dobiti. Krajšali so
dnevne etape in izsiljevali višje cene za nošnjo. Nazadnje so zahtevali tudi 100 RS na
dan, tako da je bila uradno določena cena 25 RS za nosaški dan — le mrtva črka
na papirju.
Težave so se še stopnjevale nad Manangom, ko smo zaradi pomanjkanja nosačev najeli
mule. Na strmi poti proti baznemu taborišču so se živali splašile in 11 tovorov —
pretežno hrane, je zgrmelo 300 m v dno doline. S preostalimi nosači smo 8. oktobra
dosegli ravnico za morenskim grebenom na višini 4850 m; od tu pa slabo opremljeni
nosači niso hoteli več naprej. Čeprav smo v načrtu predvidevali postavitev baze precej
višje na ledeniku, smo se morali sprijazniti z dejstvom in tam postaviti izhodiščno taborišče
B 1 (4850 m).
Z veliko angažiranostjo moštva in preostalih nosačev nam je uspelo naslednji dan, to je
9. 9., dostaviti ves material v B1.
10 nosačev, ki nam jih je uspelo obdržati, smo opremili z obleko in obutvijo. 10. 10. se
je 21-glava kolona v že slabem vremenu prebila na ledenik 5350 m visoko. Tam smo
poleg tabora grenobelske odprave na Glacier Dome postavili dvoje šotorov prej načrtovanega
baznega taborišča B 2 (5350 m).
Do večera istega dne se je kompletna ekipa v vedno slabšem vremenu vrnila v B 1.
Razdivjal se je snežni metež, ki je v treh dneh do 12. oktobra nasul meter snega in
onemogočil napredovanje številnim odpravam, ki so se že bližale svojim ciljem. Vzpon
na Glacier Dome so opustili tudi Francozi. 13. oktobra smo vsi razpoložljivi ljudje