Marec - Planinski Vestnik

Fika je povsod . . .
Ob kotlu s parlamajsom
Foto M. Felle
rezultat. Okoli kotla se zbira množica, takih s »knoflco« in tistih brez. Radovedneži, ki
so se pripodili z vrha, začudeno gledajo, ker ne vedo za kaj gre. Ko izvedo so pripravljeni
počakati na »porcijo«. Špilč ima »knoflco« kar s »hansaplastom« pripeto
na kožo, da se vidi, da tudi on spada med ustvarjalce ...
»A je kje še lepše, ko na naši Raduhi?« kar naprej z zanosom vzdihuje Pišta, ki še
vedno spada v našo klapo, čeprav že nekaj let dela v Holandiji. »Ni, Pišta, ni, čez
Raduho ga ni,« mu vsi pritrjujemo.
Zabrni traktor. Pripeljali so se Bukovnikovi, najbližja, obenem pa najvišja kmetija
v Sloveniji, ki prav tako sodi v naš kotiček. Fika skače z začimbami, meša z velikim
veslom kot mornar in se smeji. Vso sezono ni bil niti enkrat nenasmejan, naj je bila
v koči še takšna gneča: »Je še komu lepše, kot meni?« Kdo mu ne bi verjel, da je res,
saj mu sreča kar sije iz oči.
Kuhanje gre h kraju. Pred kotlom je vrsta s porcijami; verjetno je malokdo tako lačen,
»firbec« je glavni. Potem pa same pohvale, da se Fika kar redi od njih. »Domačini« smo
kar ponosni nanj in gledamo naključne obiskovalce češ, poglejte, kako se imamo pri
nas lepo. Fika deli parlamajs, vsakdo prejme tudi mini simbol v obliki »knoflce« ter
tu in tam komu podtakne kost.
Zvečer smo pred kočo razpeli še platno in Savellijev Milan je spet blestel s svojimi
filmskimi stvaritvami iz Andov. Peru, Cusco, Inti Raymi, Titicaca, uspehi koroških alpinistov
v Cordilleri Vilcanoti. Predstava na prostem, malo pod dvatisoč metri, glasba,
veter, prijatelji — kako ne bi vse odvečne misli ostale v dolini?!
Biti oskrbnik planinske koče ni lahka naloga. Idealnih ljudi za to ni. Morda pa je Povsodov
Fiki ena redkih izjem. Ima izkušnje, ki jih prenaša planincem, ki gredo tod mimo,
svetuje jim poti, saj pozna vsako ped, alpinistom smeri, saj jih je v Raduhi bore malo,
ki jih sam ne bi preplezal. Kadar je potrebno, se izkaže tudi kot gorski reševalec. Zvečer
pa je v koči rad v vlogi sodnika, ko je treba kakšnega zelenca krstiti, da si bo zapomnil,
kdaj je bil prvič na Raduhi. In nikoli ne pozabi zapeti tiste svoje: »Sirota jaz, ubog
alpinist...«, ki pa je ne jemljemo resno.
Na nevsiljiv način nam je ponudil dan parlamajsa, pa »pasulja«, večere s filmi, komu
ne bodo ostali v spominu Stanetovi diapozitivi iz Indonezije ter pisane barve plakatov,
ki jih je za te priložnosti narisal Spomenko?
Fika ni le navaden oskrbnik, ljudem hoče dati še kaj več in to mu uspeva. Slednje
pa je treba znati. Poleg številnih opravil, ki mu jih kaže delo, ali pa si jih sam
naloži, še vedno najde čas za obisk v steni ali za skokec v dolino, med prijatelje, ki jih
ne manjka. Kako ga ne bi imeli radi, ko pa je naš najboljši oskrbnik, z najboljšo kuharico
Mojco, in ni dvoma, da bo to tudi ostal, saj se je tega poklica učil prav v gorah.