Marec - Planinski Vestnik

Na Vršac mi stopi in sedi,
neznan svet se teb odpre
glej, med sivo plešo v sredi
zarod žlahtnih zelj cvete.
Sklad na skladu se vzdiguje
golih vrhov kamni zid;
večni mojster ukazuje:
»Prid, zidar se les učit!«
Valentin Stanič, predhodnik alpinizma, z gorskim vodnikom Kosom leta 1808 na vrhu
Triglava: »Moje oči so strmele z velikim hrepenenjem proti severu, kjer so se visoki
snežniki s svojimi vrhovi dotikali neba.«
Brata Dežman sta bila isto leto na Triglavu, kakor Stanič. Janez Dežman je napisal na
listek (v stari slovenščini) naslednje: »Sem bil tako korajžen, to pisemce naj na vrhu
tukaj ostane, nikar ga ne vzemi, največje moje veselje je na gorah.«
Ivan Žan, kaplan v bohinjski Srednji vasi, vodi »Triglavske prijatelje«, skrbi za postavitev
prve triglavske bajtice, začne akcijo ustanovitve planinskega društva, ki ga pa Kranjska
deželna vlada prepove. Žan je bil na hitro prestavljen iz Bohinja (po sodni obravnavi
preganjanih kmetov) in komaj rojeno organizirano planinstvo je usahnilo.
Preveč bi imel na vesti, če ne bi omenil vsaj nekaterih znamenitih mož tega časa,
zaslužnih za razvoj planinske kulture in organizacije. Vsi so bili krepki in mnogim
v hoji ni bilo para.
Ivan Tušek, profesor prirodoslovja, Henrik Freyer, farmacevt in naravoslovec, Marko
Pernhart, slovenski koroški slikar, France Kadilnik, mecen slov. planincev, Alojzij Knafeljc,
marker potov, Jože Abram, župnik in zgodovinar Trente.
V knjigi Gorski vodniki v Julijskih Alpah in v Režkovi knjigi Vodniki v Kamniških Alpah,
je omenjenih nekaj sto gorskih vodnikov, večinoma domačinov.
Piparji Henrik Lindtner, Karel Seunik, Jože Hauptman, Anton Škof, Ivan Korenčan,
Bogumil Kajzeij, so bili planinska druščina, ki so si bili predani tovariši na mnogih
planinskih turah. Že leta 1894 so našteli 179 izletnih potov in' smeri. Ena od teh, na
Stolu, je rodila misel o ustanovitvi prvega planinskega društva v Ljubljani. To prvenstvo
si lastijo Škof, Korenčan in nadpipar Hauptman.
Bil je že skrajni čas! Nemštvo je bilo povsod prisotno, v dolini, na poteh, v gorah in
v kočah. Že na železniških |3ostojah si slišal najprej nemško ime: »Radmannsdorf —
Radovljica, Kamer Vellach — Koroška Bela, Assling — Jesenice, Lengenfeld — Dovje,
aussteigen — izstopite!« 1
Jakob Aljaž, triglavski župnik, je bival na Dovjem, odkoder je imel ves dan Triglav in
njegove najbližje sosede pred očmi. Gradil je triglavske koče, pomagal mu je zvesti
Klinar-Požganc. Aljaž je postavil stolp na Triglavovem vrhu in napisal: »Pozdravljen
popotnik!... Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in na svoje stroške
ter na svojem svetu 7. VIII. 1896.« Aljaž je napisal tudi svoje spomine in jih priobčil
v PV 1922. Iz njegovih spominov ni težko razvideti, da je bil poglavitni borec za slovenstvo
Triglava in okolja.
Orožnovo, Aljaževo, Finžgarjevo in Mikuševo kulturno izročilo pomeni po času prvega
pristopa na Triglav in družbe razsvetljencev (Vodnik), nov višek slovenskega planinstva.
Začasen odbor slovenskega planinskega društva je prejel od c. kr. deželne vlade
10. januarja 1893 potrjena pravila Slovenskega planinskega društva v Ljubljani. Že
27. februarja je bil sklican ustanovni občni zbor za dobo treh let. Izbral je naslednji
odbor:
Prof. Fran Orožen, načelnik, dr. Josip Furlan, namestnik, Anton Mikuš, tajnik, Josip
Hauptman, namestnik, Ivan Soklič, blagajnik, Fran Tavčar, namestnik, Fran Trilier,
gospodar, Ivan Hrasky, odbornik, Ivan Wolfling, odbornik.
Poleg glavnega odbora je posloval tudi markacijski odsek: Vinko Borštner, Josip
Hauptman, Ivan Hrasky, Ivan Korenčan, Anton Škof in Ljudevit Wolfiing.
Za društvo so se posebej ogreli: profesorji Simon Rutar, Ivan Macher, Vinko Borštner,
dr. Vladimir Foerster in drugi.
Društvo ni imelo namena samo buditi ljubezen do lepih slovenskih gora, ne samo krepiti
zdravje in pripravljati dobro počutje gostom v planinskih kočah, temveč tudi pospeševati
znanost o slovenskih gorah, vzgajati mladino v potrebnih veščinah v hoji in v plezi,
opozarjati na nevarnosti, organizirati vodniške tečaje za domače gorske vodnike,
1 Še danes, po 42 letih Freytag-Berndtov zemljevid Koroške, nima nikjer niti enega
mejnega slovenskega krajevnega imena. Tako je naš mejni Stol samo Hochstuhl in
tako vsi obmejni vrhovi Karavank in Alp.