Marec - Planinski Vestnik

»Oh, gospod, kako romantično je biti pastir v tej veličastni divjini.«
»Ni tkuj romantično, kt vi mislte. Ankret je biu tak vetr, da so vol kr po zraku letel.«
»Fijuuu,« so se čudili radovedni turisti, »kje pa ste bili vi takrat?«
»Jest srn se pa koj le nmav za rušje prjeu,« jih je Gustl na kratko odslovil.
Večer na planini je bil odet v tišino. Utrujenost je z mrakom legla med stanove in
hleve, le megla nad dolino se je igrala z rdečim odsevom oblakov. Preden sva legla
na dišeče seno na hlevu, sva stopila še k Mružovemu Martinu.
Martin je sedel ob štedilniku in mešal vsirjeno mleko ter ga drobil na kosce.
»Dober večer, boter, delate sir?«
»Bohdej, ja, sr devam. Le notr stopta, da ta vidva, kok se ta reč nardi.«
Velik, desetlitrski lonec mleka je že segrel do triintrideset stopinj; v lonec je stresel le
za noževo špico »širša« in počakal, da se je sesirilo. Ko je tako mleko zdrobil, ga je
dal na ogenj in ga spet segrel do kakih dvainštirideset stopinj. Martin je že precej
prekoračil osemdeseto leto in bi le s težavo dvignil lonec. Zato sva z Markom lonec
prijela vsak na enem koncu in ga odstavila s štedilnika na stol, kjer je boter potem
mešal še dobre četrt ure. Potem je počakal, da se je gosta masa usedla na dno. Na
mizi so že čakali pripravljeni obodi, pregrnjeni s prtom, v katere bo nadeval usedlino.
Prej pa sva midva z lonca odlila sirotko v posodo, kjer bo Martin pozneje delal skuto.
Pobral je ves sir iz lonca in potem obode prekril s prtom, nanj je položil pokrov,
na pokrov pa je dal utež.
»Sr je treba obrnit in previt, kt mejhnga otroka,« je pripomnil.
Čez pol ure bo zamenjal prtič in čez kako uro še enkrat. Jutri bo sir obrnil in ga posolil.
Naslednji dan ga bo posolil še na drugi strani, potem pa ga bo pustil, da bo
zorfl.
Martin naju je peljal v shrambo, kjer je imel na polici zloženih dvanajst hlebcev sira
trapista.
»Iz trapista bi pa lahko mohant naredili.«
Boter pa ni bil preveč navdušen nad mohantom. Še več dela je z njim, kot pa s sirom.
Trapist moraš dati v žehtnik z vodo in ga obtežiti s kamnom, kot pri kisanju zelja.
Je pa treba precej pogosto čistiti in menjati vodo, če ne, se kaj radi črvi notri zaredijo.
Tako se je zgodilo tudi Krucmanu z Gorjuš. Pa pride k njemu kupec za mohant, neki
šaljivec s Konte. Nagne se nad žehtnik, vidi notri vse polno črvov in reče:
»Tga pa nau treba nč zavijat, ga bom koj le gnou.«
Pri Martinu sva, preden sva zavila na hlev, spila skoraj celo vedro gostega mleka.
Tisti večer nisem mogel takoj zaspati. Spomini, slike, čustva ... vse se je mešalo v meni.
Toliko sem doživel, preveč za trenutek, kot je dan za življenje. Spomnil sem se dni,
ko sem se vračal s hribov. Ob večerih, ko se je srce vdajalo lepoti zahajajočega sonca,
sem postal pri Oreharci na Vomu. Ona živi uro hoda nad dolino. Daleč je od ljudi
in včasih je čisto sama. Izmučen od dolge poti sem nekoč stopil k njej v hišo, se prepustil
vročemu čaju in njenim pripovedim. V teh, tako po svoje prikrojenih besedah,
sem nekaj začutil. Začutil sem eno samo preprosto vero v usodo.
Tale zgodba govori o zmoti, pravzaprav o grehu in o tisti večni grenkobi, ki jo človek
potem nosi v sebi...
Na Koprivniku je bil kmet, veliko domačijo je imel, nekaj njiv, travnike, boršt, pa precejšen
rot s stanom in hlevom na planini. Ponosen je bil na svojo živino, posebno na
dva prelepa konja. Imel je hčer, lepo in mlado, ki se je kmalu poročila. Na svadbi
je bilo veliko ljudi; bil je premožen in tako pijače, mesa in potic ni manjkalo.
»Pijte, pijte,« je dejal oče, »za vse je dovolj, vse imam, kar hočem, celo kostšno
mizo si bom dal napraviti in bom pravi gospod.«
Veliko je pil, a ne le za zdravje neveste in ženina. Jeseni si je nakuhal veliko žganja.
Pogosto je zahajal v gostilno. Vračal se je pozno ponoči, mnogokrat ga noge niso
več ubogale in se je zavlekel v najbližje svisli. Znova se je zavedel, ko je bilo sonce
že visoko. Navadno so ga prebudili glasovi mimoidočih, ki so se vračali z dela na polju.
»Le še danes grem, potem se tudi jaz lotim dela,« si je venomer ponavljal v mislih,
notri pa ga je peklo, žgalo. Neznansko praznino in žejo je čutil... Grlo je bilo suho.
Ni zdržal in od hiše je moral prvi konj. Vse Je šlo navzdol, vse je propadalo, a želja
po pijači je bila vedno močnejša. Spomnil se je rota na planini in prodal ga je za
velik denar. Zadovoljen je bil, ker ga bo lahko pognal po grlu. Toda, ko je bil trezen,
je žaloval za soncem, za poletjem. Poletje je prišlo, a zanj sonca ni bilo več. Spoznal
je, da je zaostal za življenjem, izgubil je upanje. V globini podzavesti je zasvetila
luč: Saj imam hčer! Blodil je po dolini, toda hčere ni našel. Njej se je dobro godilo;
službo, otroke in ljubeznivega moža je imela, zato takega očeta ni potrebovala. Spomnil
se je potem na svoj rot, na svoj stan na planini. Morda so tam dobri ljudje, ki mu
bodo dali pijače, prijazno besedo, morda celo prenočišče? Opotekajoč se je napotil
proti hišici, a vesela družba, ki je govorila njemu nerazumljiv jezik, se ni zmenila
za sključenega postaranega človečka.