Marec - Planinski Vestnik

ližini. Da ne bi presenetilo vreme, se je skupina odločila, da se bo povzpela na
vrh Triglava še istega dne, da bi drugi del oddaje posnela naslednji dan, v četrtek,
na sami Kredarici. Tako smo se zgodaj popoldne, kmalu po pristanku na Kredarici,
odpravili vsi skupaj na vrh Triglava. Vsa čast televizijski ekipi, ki se je bila z voditeljico
Tatjano vred večinoma prvič odpravila na najvišji vrh Jugoslavije. Kako se je
zagnano vzpenjala po zavarovani plezalni poti najprej na Mali Triglav, nato po grebenu
med Malim in Velikim Triglavom in končno po ostenju samega Velikega Triglava na
njegov vrh: do Aljaževega stolpa nismo potrebovali več kot piše na orientacijskih tablah
na tej strani Triglava, se pravi slabo uro in pol. Toda, čimbolj smo se bližali Aljaževemu
stolpu, toliko bolj se je gostila zavratna megla, smrtna sovražnica planincev, še posebej
fotografov, najbolj pa televizijskih snemalcev. Ob prihodu na vrh Triglava se je megla
že toliko zgostila, da ni bilo niti pomisliti, še posebej glede na pozno popoldansko
uro, na uspešne prizore, ki naj bi jih ekipa posnela ob Aljaževem stolpu. Vseeno
je skupina počakala še kakšno uro, v upanju, da se bo megla morda le še razpršila,
vendar zaman. Da je ne bi presenetila noč, je skupina nekaj po šesti uri zvečer odšla
s Triglava proti Kredarici s tolažbo — jutri je še en dan, ki bo morda bolj naklonjen
nalogi, ki jo je skupina želela izpolniti.
Sam se nisem takoj vrnil na Kredarico, želel sem ostati še nekaj časa v tistem meglenem
poznem popoldnevu sam ob Aljaževem stolpu, ki sem mu bil pred skoraj štiridesetimi
leti, skupaj s peterico tovarišev eden redkih gostov. Sedel sem na skalo poleg
Aljaževega stolpa, ki je prav tiste dni dobil precej drugačno podobo od siceršnje: bil
je prepleskan s temnordečo barvo, na strehi so mu namesto peterokrake zvezde pritrdili
pločevinasto zastavico z letnico 1896, torej z letnico, ko je dal ta stolp na vrhu
Triglava postaviti Jakob Aljaž. Te spremembe je terjalo snemanje filma o življenju,
delu in smrti dr. Juliusa Kugyja, enega od planinskih ideologov in največjih občudovalcev
naših Julijcev. Imel sem sicer s seboj fotografski aparat z barvnim filmom, da
bi ovekovečil to spremenjeno podobo Aljaževega stolpa, toda v skoraj neprodirni megli
ni bilo niti namanjšega upanja, da bi bil posnetek uspešen. Skoraj z žalostjo v srcu
sem se odločil, da se podvizam za ostalimi člani skupine, ko se ozrem proti Jalovcu
in Mangrtu. In tedaj, je to mogoče, se mi sredi goste megle, ki je še vedno ležala nad
Triglavskim pogorjem, pokaže z večerne strani rdeča sončna krogla, ki je predirala
gost megleni zastor. In ko se obrnem proti Stenarju, Rjavini in, toliko da nisem vzkliknil
na glas: Glorija! Glej jo, glorijo na vrhu Triglava! Tista glorija, o kateri sem sanjal več
kot pol stoletja in ji posvečal toliko sanj in predstav o tem, kako jo bom morda nekoč
le doživel in mogoče celo vrhu Triglava. In glej — po toliko letih, ko spet stojim poleg
Aljaževega stolpa vrhu Triglava, kakšen prizor: na steni sosednje Rjavine se zarisuje
skozi megleni zastor velikanski rdeč krog, nekakšna večerna, vendar okrogla zarja,
in sredi tega kroga — ali je to resnica ali privid? — obrisi človeške postave, moje
postave, ki odseva na zahodni steni Rjavine v nadnaravni velikosti. Strmim v to nenavadno
čudo in ga uživam z vsem svojim bistvom, kot bi ga hotel za vedno vsrkati
vase, saj ga v času, ki mi je še odmerjen, prav gotovo ne bom več doživel. Še in še
gledam v to izjemno naravno prikazen, svojevrstno igro narave, ki se polagoma zabrisuje,
ko valovi megle spet in spet prekrijejo sončno oblo, ko nazadnje docela izhlapi
in se sonce pogrezne za vrhovi Jalovca, Mangrta in njunih sosedov v svoj kraljevski
grad.
Spustim se po ostenju Velikega Triglava za skupino, ki je bila tedaj že v steni Malega
Triglava. Tudi oni so na grebenu med obema Triglavoma doživeli glorijo. Stemnilo se
je že, ko smo prišli v prenovljeni Triglavski dom, ki je že čakal na slovesno otvoritev.
Pozno v noč smo še obujali vtise s poti na Triglav in na enkratno, nepozabno doživetje
na Triglavu.
Gore so moder in pravičen razsodnik: svoje skrunitelje kaznujejo, tiste pa, ki hodijo po
njihovih poteh z iskreno mislijo v srcu, nagrade, prej ali slej. Tako so nagradile pred
toliko leti pisca Glorije na Triglavu v starem gimnazijskem učbeniku, meni pa so naklonile
isto glorijo po toliko letih zvestobe goram, ko sem se bil že skoraj sprijaznil
z mislijo, da takega čudovitega gorskega pojava pač ne bom nikoli doživel.
Očak Triglav — še enkrat: hvala ti! Dovolil si mi obisk na tvojem temenu sredi najhujše
vojne vihre, a sedaj, po toliko letih, sem prav na istem kraju doživel glorijo, ki jo bom
nosil v srcu do konca svojih dni...
1 O tem je seveda Planinski Vestnik obširno poročal (glej zapise govora Andreja Marinca v 11. številki
1983 ter Gregorja Klančnika in Marijana Krišlja v 12. številki iz leta 1983!).
2 Bilo je to 2. avgusta 1944 (glej opis tega vzpona v Planinskem Vestniku, št. 11 iz leta 1979!).