Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
Zahodna stena Huayna Potosi, 6094 m Foto M. 2umer<br />
Desno od globoke doline se dviga nekaj vrhov, na katerih so bili leta 1964 »apedejevci«.<br />
Mogočni Tiquimani (5519 m) ima res mogočne stene in ni čudno, da vabi plezalce.<br />
Proti večeru prihrumita dva džipa planincev iz Regensburga. Bili so na Condoririju<br />
in nameravajo še na Huayno Potosi.<br />
Zjutraj je nebo čadasto, toda vseeno gremo proti Charquiniju (5395 m). Poti seveda ni.<br />
Sledimo kar akvaduktu, ki je mojstrsko vklesan v granitno skalo. Po dobri uri zavijemo<br />
v breg, kjer le še posamezni šopi trave kljubujejo višini in mrazu. Ledeniški jezik je<br />
prestrm. Bojan najde na desni strani čez moreno lep prehod na ledenik. Navežemo<br />
dereze in lezemo proti sedlu med Telatom in Charquinijem in ko ga dosežemo, je<br />
poldne že davno mimo. Prepozno smo šli iz Zonga. Pod vrhom se obrnemo, saj smo<br />
namen vseeno dosegli. Ob zadnji svetlobi se primajemo v tabor. Še večerja in zlezemo<br />
v šotore. Nemci so že nekje na pobočju Potosija.<br />
Noč je prinesla sneg, in to po osmih mesecih suše. Belina snega bode v oči, ko lezemo<br />
iz šotorov. Ob 10. uri opazimo Nemce na prvi ravnini; vse prepočasi lezejo v breg.<br />
Opoldne je že vsa gora v megli in prične spet snežiti. Trije Nemci so se že vrnili.<br />
Ker je snega vedno več, se odločimo, čeprav težko, da vzpon na Potosi opustimo.<br />
Čuvaj po telefonu naroči avtobus. Pospravimo šotore in se gnetemo v čuvajevi sobi.<br />
Ob 18. uri se vrnejo še ostali Nemci z vrhom v žepu. Zmrači se in upanje, da se bodo<br />
izza roba prikazale luči, je vedno manjše.<br />
Zjutraj moramo odkopavati avtobus, ki je zapeljal v obcestni jarek, prekrit z prhkim<br />
snegom. Šofer je v snegu nebogljen, divje pritiska na plin in le z guganjem avtobus<br />
spravimo na cesto ter se naveličano odpeljemo v mesto.<br />
Nekajdnevni izlet v Jungas, subtropski predel med Andi in džunglo, nas poživi.<br />
13. junij 1983. Najeli smo dva džipa. Že sinoči sva se z Borutom, ki je skupaj z Mihom<br />
prišel s Potosija, skušala prebiti do ostalih članov odprave, ki so z vso opremo čakali<br />
na Pampi Carmen. Vendar je bilo snega preveč. Avto se je včasih že tako nagibal,<br />
da pošljem Boruta, naj bi našel varno pot po zameteni cesti, vendar so zameti vse<br />
večji in morava obrniti. Take vožnje na višini 5000 m in to ponoči, še nisem doživel<br />
in žal mi je fantov, ki žde v vlažnih šotorih. Izkazali so se, saj sta Mirko in Blaž<br />
splezala novo smer v zahodni steni.<br />
Z Martinezom ni nič, samo obljublja. Neprijazni Ronnie Ibatta nam da uporabne<br />
podatke za skupino Chachacomani (6074 m). Prijeten sogovornik je predsednik bolivijske<br />
planinsko-smučarske zveze.<br />
Po visoki planoti potujemo hitro, saj je cesta asfaltirana. Na desni se kot na dlani<br />
vrste gorske skupine Kraljeve Kordiljere, od piramidastega Condoririja do obširne<br />
Ancohume. Peljemo se proti Penasu in vasi Chachacomani. Okoliški kmetje so sprti<br />
z orientacijo, ko jih sprašujemo za pravo pot. Še najbolj nam pomaga Troll/Heinov<br />
zemljevid iz leta 1928. Vozili zaustavimo pred policijo in debelušnega policaja sprašujemo<br />
za pravo pot, pa nas kmalu zajame trop od čiče (domačega piva) zabuhlih<br />
domačinov. Enolično ponavljajo, da je pot »prohibido«. Kakšen vrag pa je zdaj to?
Change language