Marec - Planinski Vestnik

načrt je spet zaposlil naše misli, kajti s to odločitvijo je bila povezana vrsta neznank,
na katere ni nihče vedel odgovora. Smeri v celoti ni bilo mogoče videti, kakovost
snega je bila neznana, sestop v severno dolino pa smo poznali toliko kot Luno.
Zastavljali smo si vrsto vprašanj, odgovora pa nismo bili sposobni najti.
Čez noč je začelo močno snežiti in že naslednje jutro nam je razmočen sneg podrl
kuhinjo in jedilnico. Šotore, v katerih smo spali, je bilo treba nenehno otresati. V copatah
smo stopicali po globokem snegu in skušali popraviti, kar se je pač dalo. Sneg je
naletaval v velikih cunjah, mraza ni bilo, tako da se je sneg čez dan že topil in se je
okrog šotorov nabirala brozga "in je zamakala notranjost. Tri dni zapored je snežilo,
nato pa je trajalo še dva dni, da se je vreme toliko popravilo, da smo lahko začeli
misliti na vzpon. Znašli smo se v precej neprijetnem položaju, saj je bila vsa naša oprema
na T1. Pot do tja je bila poprej kopna. Da se ne bi mučili v težkih čevljih po
ledeniškem grušču, smo jih pač pustili zgoraj.
Nekaj časa smo še upali, da bo sneg le skopnel, ker pa je čez noč močno zmrzovalo,
se je obdržal do konca odprave tudi v bazi.
V copatah in trenirkah smo zgazili do T1; le-ta se sploh ni videl izpod snega. Večji
šotor je polomilo, drugi je ostal cel, le palice so se mu skrivile. Ves dan smo čofotali
v mokrem snegu, se sezuvali, masirali noge, z rokami pa smo rili za rdečimi in modrimi
krpami najlona, ki smo ga slutili nekje globoko pod snegom. Do večera smo usposobili
en šotor.
Naslednji dan je bil še bolj naporen, pravzaprav je bil vsak dan hujši in če se ne bi
dobro hranili, bi nam kmalu pobralo moči. Sneg je bil skorjast in človekove teže ni
držal. Ob sunku z nogo se ni hotel predreti, šele pod težo telesa se je vdal. Razdalja,
ki smo jo navadno prehodili v desetih minutah, nam je vzela kar tri ure. Tisti dan smo
zgazili brez nahrbtnikov, pustili smo jih nekje na polovici, do konca pritrjenih vrvi.
Nekaterih velikih razpok sploh ni bilo videti, ker je bilo le preveč novega snega.
Naslednji dan je bil uspešnejši. Prebili smo se do T 2, jo s sondami poiskali in jo
odkopali. Takoj po sneženju smo iz baze opazili velik plaz, ki je pridrvel s seraka nad
taborom. Vse dotlej, dokler nismo tabora našli, nam je srca glodala huda skrb, če nam
ni vse skupaj odneslo. No, snežna gmota je ubrala pot nekaj metrov bolj desno od
šotora, kar je še enkrat potrdilo, da je bil prostor dobro izbran.
V naslednjih dveh dneh smo napeli vrvi do T 3 in postavili šotor na višini približno
6000 m. Zavarovati smo nameravali še skalni skok, nato pa v alpskem stilu napredovati
proti vrhu. Nad T3 ni bil teren nič kaj obetaven; plazovito pobočje, nad glavo dva
pasova serakov, potem pa strm in krhek led v vpadnici zapadnega kamenja. Hoja
in plezanje po takem svetu rada zariše v kožo na obrazu globoke brazde strahu, ko
vsak trenutek pričakuješ, da bo nekje nekaj počilo in uničilo vse. Glave se obračajo
navzgor, od koder pričakuje smrtonosno razdejanje. Na čelu in za vratom se kljub
hladu pojavi mrzel pot, korak spešiš v strm breg, višina pa ne dovoljuje hitrosti. Ujet
si v svet lastne nemoči, kjer pomeni že vsak počasen korak napor, strah pa ti megli
razum in izostruje čute. Prijatelj udari s cepinom ob derezo, pa že pričakuješ gmoto
serakov, torej konec. Živci so napeti kot tetiva in vsak nenavaden šum ti sproži misel,
da bi panično bežal. Telo ostane na mestu, ker je pač ujetnik lastnih sil. Iz vsega tega
se vrneš živ, počutiš pa se kot starec, vendar srečen.
Spet smo se zbrali vsi v bazi. Dogodek, ki bi lahko vso odpravo zavil v molk žalosti za
prijateljem, je bil potreben, da smo se odpovedali tudi tej smeri. Beni je dobil ponoči,
nekje na višini 6400 m, velik kamen v hrbet in le nahrbtnik, ki je sicer dobil zajetno
luknjo, mu je rešil življenje. Drugače bi se 'izteklo, če bi zadelo Bogdana, ki je stal
zraven njega — brez nahrbtnika.
Skoraj vsi smo menili, da le še konec odprave pomeni svetlo točko v naši prihodnosti.
Na srečo Andrej ni hotel opustiti nobene možnosti za vrh. Predlagal je še eno možnost,
prav gotovo zadnjo. V alpskem stilu naj bi ponovili angleško smer. Sprva je bil odziv
slab, potem pa, ko smo se najedli, se je le vrnilo nekaj moči, z njo pa tudi morala.
Čez nekaj dni smo bili pripravljeni, da v dveh trojkah v razmiku enega dneva poskusimo.
Sedimo na T 3 pred šotorom. Andrej se je pravkar vrnil izpod ozebnika, kjer naj bi
naslednje jutro začeli plezati. Pije čaj in govori o tem, da je vse videti v redu. Tedaj
visoko nad nami poči. Po steni se valijo velikanske gmote ledu, ki pometajo po našem
ozebniku. Šele čez dolge trenutke se trušč umiri, naša srca se pa še niso umirila.
Vsi le eno mislimo, kako bi bilo, če bi na pot krenili en dan prej, kot smo
prvotno nameravali. Zdaj bi bili globoko v dolini, vkleščeni med gmote ledu. Kako se
lahko sreča poigrava z usodo ljudi, vedo le tisti, ki jo večkrat izkusijo.
Andrej po oddajniku sporoči vsem, da je odprava zaključena. V dveh dneh smo vso
118 opremo, razen vrvi, spravili nazaj v bazo.