Marec - Planinski Vestnik

poiem pa so odšli v dolino. Tu na 4000 m lahko zaradi redkejšega zraka že hudo boli
glava. Tako je bilo v bazi skoraj vedno živahno. Vsak dan je bilo dovolj radovednežev,
ki bi pač radi imeli na svojem filmu tudi bradate obraze tistih, ki se preganjajo po
hribih. Tako smo imeli priložnost opazovati razliko v značajih med predstavniki različnih
narodov. Američani, prepričani svobodnjaki, ki se obnašajo kot da jim je vse na svetu
dovoljeno, so navadno kar vdrli v tabor, največkrat tedaj, ko smo. bili pri kosilu. Brez
pozdrava je obstal kakšen dolgin, dolgega obraza, z velikanskim teleobjektivom okrog
vratu, na vhodu v jedilnico. Opazoval nas je kot da smo živali v kletki, kakšno bleknil
v tisti svoji značilni nosljajoči amerikanščini, potem pa spet izginil. Zaradi takih ljudi
so bili gostje v taboru skrajno nezaželeni. Vse kaj drugega so bili na primer Poljaki.
Odprti, prijazni, zanimali so se kako napredujemo, z nami so včasih tudi kaj pojedli,
potem pa so se lepo poslovili.
Tabor je stal na majhni vzpetini. Nekoč se je taboru previdno bližal treker. Ze po
hoji se mu je videlo, da nekaj namerava. Ustavil se je pod taborom. Le toliko si je
upal blizu, da se mu je od šotorov, kjer smo sedeli, videla le glava. Nekaj časa nas je
opazoval, kot antilopa, ki previdno motri okolico. Zazdelo se mi je celo, da je zastrigel
z ušesi, potem pa je bliskovito pograbil fotoaparat, pritisnil na sprožilec, se obrnil in
pobegnil.
Naslednji dan navsezgodaj smo videli pred seboj steno v vsej njeni veličini, še zelo
daleč je bilo do njenega vznožja. Kopala se je v prvih jutranjih žarkih, ki so že
pogledali izza grebena Gabelhorna. Podobna je bila rumeno črnemu nezemskemu zidu.
Snega je bilo precej manj kot pa smo ga videli na slikah doma. To nam je pokopalo vse
upe, da bi mogli v spodnjem delu hitro napredovati. Sicer pa se za zdaj še nismo
trapili s težavami, ki nas čakajo v steni. Pred nami je bil namreč še ledenik, ki je vsem
odpravam povzročil precej preglavic, saj je zelo razbit in zato nevaren.
Tabor 1 smo postavili na višini 4800 m na nekakšnem otoku, ki je bil kot mejnik
med dvema rekama ledu pod Fangom in Annapurno. Pot do tu smo poiskali po zelo
razritem ledeniku. Bil je pokrit z grobim drobirjem, ki ga je narinil ledenik in ga ob
straneh nalagal že čez sto metrov visoko. Z velikim truščem so se podirali veliki
skalni bloki, ker jim slaba vezava iz peska ni več zadostovala, da bi se še upirali
težnosti. Med griči grušča, so se lesketala zeleno hladna ledeniška jezerca, ki so
pozneje ostajala tudi čez dan zamrznjena. Ledenik je bil dolg pet kilometrov in šele
nato je pot zavila navzgor. Zelo na gosto, ponekod kar na vsakih 50 m, smo postavljali
možice, za dneve, ko bi nižje predele zakrila gosta megla.
Po povratku s T1 sva z Andrejem opazovala velikanski podor ledu z ledenika pod
steno Južne Annapurne. Masa se je počasi in z velikim truščem valila navzdol. Iz
nahrbtnika sva vzela fotoaparate, slikala, občudovala to veličino narave, potem pa
naju je žalil val toplote, ki jo ustvari od strahu sproščeni adrenalin v krvi. Z eno roko
sva pograbila nahrbtnik, z drugo fotoaparat in zdrvela na grič sredi ledenika. Led se
je na srečo umiril pred nama.
Ni še minil teden, ko je že stal T 2 pod steno na višini 5300 m, nekoliko levo od
vpadnice velikega seraka. To je bilo edino pametno in dokaj varno mesto daleč naokrog.
Med T 1 in T 2 je bila kratka razdalja z majhno višinsko razliko, vendar je bil vmes
ledenik, precej razdrapan in razrit in že doma smo menili, da bo to najnevarnejše
mesto na vsej poti. Da smo se motili, smo spoznali šele v naslednjih dneh. Kljub temu,
da se je že od daleč zdel nemogoč, nam je uspelo najti dokaj varen prehod med
velikimi lednimi skladi, ki so se nagibali s svojimi sivo zelenimi pročelji kot slabo
postavljene hiše z belimi strehami novega snega nad dolino. Najtežavnejši del smo
zavarovali z 250 m vrvi.
Dnevi so bili mirni, vroči, sonce je suho žgalo, sneg je vidno kopnel, čez steno so se
pretakali potoki, s 7000 m je padal v dolino velik slap. Nebo brez oblaka, po dolinah
megla, s sten so leteli plazovi snega, ledu in kamenja. Kdor je
preživel en sončen dan na T 2, si je bil na jasnem, da se podnevi ne da splezati niti
metra, ne da bi tvegal glavo. Ves trušč se je polegel šele okrog polnoči, narava je
spet zamrznila za nekaj kratkih ur. Ob sedmih so se prvi sončni žarki že lovili po robeh
vrha gore. Do tedaj smo morali biti že v šotoru. Po prvotno zamišljeni smeri smo prišli
600 m visoko, vendar ni bilo nikjer varnega prostora za tabor. Noč je bila za napredovanje
prekratka, preveč časa je šlo za vzpon ob pritrjenih vrveh do najvišje točke
iz prejšnjega dne. Sneg in led je pobiralo pred našimi očmi; vsako uro ga je bilo
manj. Četudi bi preplezali ledno vesino, bi nam čez nekaj dni v led in sneg pritrjene
vrvi ostale v zraku ali pa bi popadale v dolino. V takih razmerah ni bilo govora, da bi
prvotno zamišljeno smer nadaljevali.
V tem delu stene druge možnosti ni bilo, pač pa se je pokazalo, da bi na levi strani
morda le šlo.
Zbrali smo se v bazi, da bi se domenili, kako bo odprava potekala naprej. Od
angleškega tabora tri smo nameravali potegniti samostojno smer. Plezati smo nameravali
v alpskem stilu, sestopili pa naj bi na severno stran po francoski smeri. Ta 117