Marec - Planinski Vestnik

Tudi Heinrich Harrer pravi o prvenstveni smeri v severovzhodni Eigerjevi steni, da so jo
»začrtali najboljši švicarski gorniki in zmogel cepin najboljših švicarskih vodnikov«.
S tem je dobro povedano, kako so potekali vzponi z vodnikom. To smer sta si zamislila
dr. Hans Lauper in dr. Alfred Zurcher, vodnika pa sta bila Aleksander Graven in Josef
Knubl. Jasno je, da so zmagovalci vsi štirje, čeprav je prav tako jasno, da bi bila
vodnika nedvomno tudi sama zmogla steno, oba gospoda pa »prejkone«. Brez vodnikov
torej najbrž ne bi šlo, a tudi spodbude za vzpon je bilo treba. — Iz te vrste alpinistike
se je razvila hoja po gorah »brez vodnika«. Najprej v gorniško najboljših možeh, npr.
v bratih Zsigmondy in v Purtschellerju, a s ponosom lahko tu dodamo tudi našega
Staniča — časovno še veliko bolj zgodnjega — čeprav je imel na svoji poti na
Triglav s seboj vodnika za »kažipota«.
Imenovanje smeri pa je bilo res vseskozi napačno. Potočnikova misel, da so vodnika
zaradi družbenega razlikovanja prezrli, pozabili, je pravilna in tudi sociološko prav
prikazana. Vendar, vselej ni bilo tako, celo pri Kugyju ne. Na koncu opisa zimskega
vzpona na Poliški Špik, kjer je vodil Ojcinger, pravi Kugy: Prvi kozarec Ojcingerju
v čast! — In pozneje: Izvrstno, Ojcinger, vsa hvala tebi! — S tem ga prizna za pravega
zmagovalca. Ce se pa vprašamo, ali bi se Ojcinger iz svoje pobude lotil zimskega
Montaža, lahko kar zanesljivo rečemo, da tega ne bi nikoli storil. Samo Kugy je bil
tisti spiritus agens, ki ga je pripravil do tega in ga pritegnil s seboj.
Slovenska smer v Triglavski steni je pravično Komačeva, tudi če bi je leto prej Pavr
že ne preplezal. Toda Turna se je prvi med slovenskimi »planinci« lotil tega vzpona.
Opisal ga je, dodal skice in s tem vzdignil vzpon na tisto raven, ki v umskem svetu
ustreza fizičnemu dejanju. Ne bi rekel, da je dejanje pobudnika nepomembno ali malo
pomembno. Zmagovalec stene je nesporno Jože Komac, Turni je pomagal z vrvjo ali
mu vsaj dal občutek varnosti. V tem ima Komac prvenstvo. V tem pa, kar je Turna
temu vzponu dodal, ko je steno prikazal slovenskim »planincem«, jim jo v pojmovanju,
kaj sploh je, približal, ko jo je kot prvi Slovenec opisal — res kot drugi v navezi, toda
v gorniškem, celovitem pomenu na isti ravni s Komacem — in s tem osveščeno športno
plezalstvo sploh začel, to pa je njegov delež, mimo katerega pri ocenjevanju vodnika
in vodenca ne moremo. V tem primeru že ne.
Nikoli bi tudi ne rekel, da je bil Turna kot tovariš v navezi kakšen »gospod« (še manj
»maziljen« gospod). Ce kdo, potem se je Turna približal našemu preprostemu človeku.
Preberimo si, kaj je povedal v pogovorih z Ojcingerjem! Bolj kakor Kugy, ki je naše
ljudi »... pošteno in pravično ocenil...«, je Turna tisti, ki je spoznaval in razumel
naše gorjance, jim v razgovorih pojasnjeval razmere in razmerje med Nemci in Slovenci,
med bogatimi in služabniki. Kot Slovenec se je čutil vodnikom po usodi enak,
seveda pa je vedel, da jih kot šolan človek lahko pouči, kar je tudi poskušal. Nikoli
ni svoj »čin« postavljal nad »čin« vodnika, pač ipa je z občudovanjem povedal, kako
vodniki lahkotno in prožno hodijo po gorskih stezah in plezajo v stenah. Prav tako pa
je z veseljem povedal, če je sam to ali ono težje mesto, to ali ono stran plezalske
tehnike dobro obvladal. To pa pripovedujejo vsi gorniki od starih mojstrov do najmlajših
in je tako prav. Kot vemo, so se celo trentski vodniki med seboj razločevali
in »ta huda« sta bila menda le Berginc-Štrukelj in Komac-Pavr. O njihovih zmožnostih
ne govorimo drugače kot z največjim priznanjem brez izjeme, čeprav danes sodimo,
da je bil Pavr prvak. Še pomembnejše pa je, da se je prvi — in edini — »javno«
uprl Kugyjevi gospoščini in gospodovalnosti. Sicer bi bilo vsakega kronista in gorniškega
pisca nevredno, če ne bi razločeval Kugyjevih spisov o naših gorah, njihovega
odličnega pomena v svetovnem gorniškem slovstvu, in pa Kugyjeve narave, ki je bila
posledica mišljenja 19. stoletja in je segala s koreninami še dlje nazaj v preteklost.
Ljudje »nižjega stanu« so bili navidez pohlevni, podrejali so se gospodom, ker je bila
stiska za življenje in ker sta tako zahtevala stoletna navada in izročilo. Včasih pa je
upornost udarila na dan in če je bil Komac-Mota drugačen, je to, kar je storil »divji«
Jože v Neveji (ali kje, tega ne vemo natanko) svetal znak prihodnosti, čeprav osamljen.
Vedel je, da je pravica na njegovi strani in samo on si je upal to povedati. Da pa so
to vedeli tudi drugi vodniki, zlasti Andrej Komac, se mi zdi čisto gotovo.
Pavr je s svojim uporom tudi prvi nakazal tisto, kar upravičeno predlaga Potočnik —
namreč preimenovanje smeri. Praksa bo pri nas za »načelom« najbrž nekaj časa
šepala zaradi večdesetletne navade, a že Lovšin je predlagal drugačna imena, kakor
so se uveljavila med obema vojnama (npr. »Komačeva grapa« namesto »Slovenska
grapa« ipd.). Tako je smer v Triglavski steni res Komac-Tuma, torej Pavrova, a v
Škrlatici Komac-Kugyjeva, torej Motova. Posebno narobe je bilo do sedaj, ker so se
nekatere smeri v naših gorah, kot zelo pravilno graja Potočnik, vendarle imenovale
po vodnikih (Dibonova, Comicijeva). Toda pozor! Bonatti in Cassin (za Terrayja trenutno
ne vem) sta s tovariši-plezalci sama preplezala tiste svoje slovite smeri brez
»gospoda« (npr. Cassin čez VValkerjev steber v Grandes Jorasses, Bonatti steno
v Druju itn.). Zato se te smeri ne morejo imenovati drugače kakor po plezalcih, ne
glede na to, ali so bili vodniki ali kaj drugega. Saj so bili v teh primerih vodniki le po
življenjskem poklicu, ne pa po resnični, trenutni nalogi. Saj so res kot prvi v navezi
»vodili«, toda njihov drugi tovariš je bil plezalec, ne pa vodeni gospod. To pa je