Marec - Planinski Vestnik

Policaj menca in utihne. Pobudo prevzame vsiljiv možak, ki zahteva skoraj 20 dolarjev
za prost prehod čez »Comunidad« Chachacomani. To me pogreje. Odpeljeva nekaj
metrov naprej in izmed prisotnih stlačim enega v avto. Pokazal nam je pravo pot do
vznožja gora. Možakar nekaj gode po špansko, pripoveduje, da je hodil v šolo, vendar
besede meša z jezikom aymara, ki se zelo razlikuje od inkovskega jezika — kečua.
Na višini 4400 m ne gremo več naprej, čeprav se kolovoz še nadaljuje. Vodič odhlača
v dolino. Hiti, tako da je čez nekaj časa le še točka sredi travnate planjave.
V bližini skromne kmetije se avtomobila zažreta v kamnit hrib. V poznem popoldnevu
se v višini Mont Blanca ustavimo. Naprej ne gre več. Pod nami se vleče dolina
Kelluani, ta naj bi nas pripeljala do Chachacomanija, ki se iznad predvrhov dviga
visoko nad sosede. Odločimo se. Nekaj sto metrov nižje se vidijo tri pastirske koče.
Z Bojanom se »podričava« do tja.
Vse je mirno, le psi bevskajo in kažejo bele zobe. Oborožena s ploščatimi kamni greva
do druge bajte, kjer izbezava na svetlo dekle, ki je prej smuknila v hišo. Plaho je,
vendar zvedavo zre v dva kosmata gringa. Dopove nama, da bo »hombre« kmalu prišel
in da se bomo zmenili za prevoz tovorov. Prižvižga mlad Indijanec. Hitro smo dogovorjeni
in udariva si v roke, Bojan pa roki preprime, da bo pogodba bolj držala. Vendar
sem nezaupljiv, sem že vajen različnih presenečenj.
Sončni vzhod pričakam na robu in fotografiram vrhove osrednje verige. Na levi strani
gmote Chachacomanija se dviguje ostra konica Ouelluanija (5950 m), vrhunec pa
doseže po dolgem grebenu v glavnem vrhu. Na naši strani, levo od doline, pa se
greben zvišuje v strmih odlomih črnih gora, ki na koncu kipijo v kupolo Chearoca
(6127 m).
Tabor postavimo ob potoku, ki se meče v dolino. Terasa je skoraj 5000 m visoko. Kot
kondorjevo gnezdo ždi pod vrhom Patapanija (5452 m). Do konca smo izčrpani.
Sonce je že visoko na severnem nebu, ko prvi žarki dosežejo tabor. V skupinicah se
vzpenjamo po okoliških vrhovih, visokih do 5400 m.
20. junij 1983. Vstanemo že ob 3.30. V naglici pozajtrkujemo in pol ure kasneje smo že
na poti. Vsi otrpli se spotikamo ob kamenje, primrzlo na podlago. Na sedlu je vražje
mraz, a nam postane vroče, ko nam spodrsava po strmem pobočju. Zdani se, ko smo
na boljšem svetu. Ob stranski moreni se počasi obračamo na desno v pravo smer.
Po enolični poti se približamo ledeniku in ob 10. uri se ustavimo na robu ledu.
Odločimo se, da gremo naprej po svojih sposobnostih proti vrhu. Z Markom in
Marinko gremo v prvi navezi, da utremo pot. Pobočje ni strmo, le sneg je vedno bolj
Huayna Potosi, 6094 m
Maria Locco, 5520 m Foto Miha 2umer Chacaltaye Foto J. Pretnar