Marec - Planinski Vestnik

Zakaj to pričakuje od ljudi, saj jim je vendar rot prodal? Naslednji dan je spet poskušal...
Romal je na planino in se razočaran vračal. Ne nad planino, nad ljudmi, ki jih
je prosil. Vsi so tujci, vsi zlobni, zanj ne poznajo usmiljenja.
Nekoč je njegovo hčer le zaneslo gor; na Koprivnik, kjer se je rodila, je prišla. Videla
je sedeti starčka na pragu podrtije. Na kolenih je pestoval skodelo, iz katere je jedel
V njem je spoznala svojega očeta in mu je rekla:
»Hotel si imeti kosteno mizo in zdaj jo imaš, oča.«
Tako je pripovedovala Oreharca, ljudje v dolini pa poznajo še več takih, ki so zaradi
lastne nemoči zapravili imetje, sami pa so umrli revni in ničvredni.
Nebo se je nenadoma postavilo na glavo. Preveč sem bil onemogel in hkrati začuden,
da bi karkoli ukrenil. Zgrmel sem z lestve, ker se je na njej zasukal klin. Noge niso
zdržale pod težo rjuhe, polne sena. Obupno sem, takoj po padcu, zgrabil zanjo, pa so
se mi zaradi trdega platna lomili nohti. Nisem odnehal. Skočil sem za rjuho in jo prehitel.
A glej, presneta smola orehova; v rokah sem jo že imel, ko mi je na strmem
bregu spodrsnilo in polna rjuha me je povozila kot tank. Marko se je nekaj časa prijemal
za glavo, nato pa je planil v krohot.
»Ježešmarija, a se j kej naredvo.« je prestrašeno zavpila Namlinova Minka, jaz pa sem
le nemočno opazoval rjuho, ki se je kotalila in kotalila, dokler se ni ustavila poleg ceste,
ki gre na Zajamnike. Ozrl sem se proti najinemu rotu, kjer se je Marko še vedno
od smeha tolkel po kolenih. V rotu je ostalo le še za naročje mrve. Šestindvajset
rjuh sena sem nesel po majavi lestvi na sosedov hlev in ga tlačil pod strešnike, pri
zadnji pa mi je spodletelo in zdaj butara leži na koncu Debevčevega rota.
V jutru, polnem megle in vlažnega juga, sva vstala. Takrat pa, ko sva se lotila dela,
je nenadoma veter razpihal oblake, jug se je umaknil modremu nebu. V vsej svoji
lepoti in razkošju je zasijala planina. Razmetala sva senene kopice in seno v sončni
pripeki še obrnila. Takoj, ko sva prevzdignila, sva morala začeti s spravilom, kajti rot
je velik in seno sva morala znositi na hlev še pred večerno roso. Prva butara sena,
ki mi jo je Marko zadel na rame, je bil prevelik zalogaj za neizkušenega nosača. Sesedel
sem se pod njeno težo, da sem bil podoben želvi. Potem mi je na hrbet naložil
manjšo rjuho in delo je steklo. Od nekod se je prikazal Petrov Albin in naju zbadljivo
ogovoril:
»Bo treba žgance sm prnest, k mata tkuj kislga zelja.«
(Seveda je s kislim zeljem mislil najino seno.) Nisem mu ostal dolžan:
»Tvoje seno je pa že tako rumeno, da me spominja na Kitajce. Z njim boš le kakšno
konto v vašem rčtu lahko zadelal.«
Praprotnica je oživela. Grmov Lojz je že vse dopoldne popravljal kosilnico, da bo
pokosil svoj rot. Tudi Cvetkove je čudovit poletni dan privabil iz doline sem gor na
planino, da na hitro posušijo pokošeno travo. In srečna mladoporočenca sta prišla z
njimi. Zgovorna Namlinova Minka pa, ob njima, ni mogla dolgo ostati tiho, rekla je čez
plot k Cvetkovim:
»Pr vas bo sno hitru suh, k ga pa Ibezen greje ... Oh, se j naš, predn sm se omoživa
z njim, kr letu z rjuho gorvn, dons ga pa, vraga, še sm ne spravš.«
(No, potem je mož vseeno prišel pomagat in se mu ni veliko poznalo, da je že zakoračil
v šestdeseto leto.)
Dan se je že zdavnaj prevesil v drugo polovico in najino delo se je z mrakom končalo.
Morda sem sredi dela podvomil, da bo telo, nevajeno težavnega opravila, zmoglo
napor, a pred Markom nisem smel popustiti. Napel sem vse sile ... V očeh, nosnicah
in po vsem telesu me je peklo, ko se je seneni prah zajedal v kožo. Hrbet mi je bil
odrgnjen od grobega platna. Vse bo pozabljeno po uri počitka. Udobno sem se zleknil
na mah, mehak kot preproga, in se, brez misli, zadovoljno predal utrujenemu brezdelju.
Marko je stekel po tisto nesrečno butaro, potem pa je tudi on sedel k počitku. Potegnil
je iz žepa pomečkan listek in dokončal svojo pesem:
Triglav iznad Tosca gleda, Žemljica bohinjska, bog te živi!
v stran, kjer lepi Vogel, Kuk, Škrbina V tebi viri so neusahljivi,
v poznem soncu rožnato žare. ki ob njih napaja se srce.
Kako blag je bil pogled na pokošene travnike, ki so jih objeli žarki zahajajočega sonca.
V vetriču zibajoči vzdihi dreves so me zazibali v sanje...
Tisto leto je bila jesen topla, polna lepote in barv. Gozdovi so počasi legli k počitku
in gore so zopet vabile, kipeče v jasno nebo, visoko nad meglo.
(Konec)
Nekaj lokalizmov, ki jih je avtor uporabil v besedilu:
dendelj — okrašen predpasnik; glih zdei (germ.) — ravno zdaj; zasuč se — zapleši
126 (no); drujim — drugim; ana — neka; sno (tudi moškega spola) — seno; na do — ne