Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
prhek, da se udira do kolen. Razpoke, ki so prikrite in zapihane, označim z zastavicami<br />
in pot se vleče kot jara kača, tako da šele ob 12. uri pridemo na planoto, iznad katere<br />
se dviga sam vrh. Okoliški vrhovi so se že znižali. Izza Chearoca se že vidi široko pleče<br />
Ancohume. Marinka gazi naprej, sam pa se opotekam v navezi. Duškamo vsakih nekaj<br />
korakov, sipek pršič pa žre živce. Prečni razpoki, ki deli vršno pobočje se izognemo<br />
na levo in tako prisopihamo na zaobljen greben. Po gozdovih v vznožju Andov se vali<br />
dim, verjetno požigajo drevje in pripravljajo polja. Na vzpetini na grebenu višinomer kaže<br />
5950 m. Ura je že popoldne. Odločitev je težka: odpovedati se moramo vrhu, ki bi ga<br />
sicer z lahkoto dosegli, toda kako bi varno prišli do morene, je drugo vprašanje.<br />
Ko se prikažejo izza roba še drugi, greva naprej. Sonce se je že skoraj dotaknilo<br />
obzorja, ko zaideva v zoprne skoke gladkih granitnih pasov, ki jih ločuje borna trava.<br />
Utrujeno iščeva prehode. V dolino si ne upava, ko končno le doseževa sipke meli in<br />
skoke zadnjega obronka pred taborom. Bateriji le še brlita, tudi višinomeru ne verjamem<br />
več. Plaziva se po grapah in ob klicih se v dolini oglaša zbor mogočnih »torov«.<br />
Končno prikolovrativa v tabor. 16 ur hoje je dovolj za danes. Topel čaj me poživi<br />
in mi da moč, da grem še enkrat na rob klicat preostale.<br />
Indijanci so prišli ob dogovorjenem času. Opazujem dolino, ki se ji vidi, da jo je<br />
ledenik pokrival skoraj do polovice. Dobro so vidni polkrožni nasipi čelnih moren,<br />
ko se je ledenik umikal. Zvečer smo že v La Pazu.<br />
Prosti dnevi v La Pazu vse prehitro minejo. V starodavnem Tivvanacu se spoznavamo<br />
s predinkovsko kulturo, zvečer pa si damo duška v peni, lokalu z narodno glasbo.<br />
Na poti proti Peruju obiščemo še Sončni otok na Titicaci, kjer sta se po inkovski<br />
legendi rodila začetnika inkovske dinastije. Titicaca ima veliko zanimivosti, žal smo<br />
lahko obiskali le indijance Uros, ki žive na plavajočih otokih iz trstike. Mogočni okrogli<br />
stolpi Sillustanija le še večajo zanimanje za stare južnoameriške kulture. Škoda, da so<br />
nas v šoli le basali s podatki o antični sredozemski zgodovini, kot da se drugje ni nič<br />
dogajalo. Vožnja čez rob puščave Atacame iz Puna v Arequipo je bila zadnja težja<br />
etapa.<br />
Mimo slanih jezer in vulkanov smo prispeli v belo mesto, ki čepi na pobočju Mistija<br />
in Chechanija. Klima je nekaj posebnega, saj vlada večna pomlad, temperaturne<br />
razlike v letnih časih pa so minimalne.<br />
30. junij 1983. Opolnoči gremo iz speče Arequipe proti Chachaniju, vulkanskemu<br />
šesttisočaku. Prvo skupino peljem visoko v hrib. Vulkanski prah je pokrit s poprhom<br />
svežega snega in terensko vozilo je le s težavo kos strmim klancem. Avto pririnem<br />
do konca poti. Prva skupina se odpravi proti vrhu, sam pa še enkrat prevozim vso pot<br />
do vznožja in poberem še ostale. Pet je ura, ko tudi sam pričnem hoditi. Steza se<br />
v ključih dviguje enakomerno, tako da kar dobro napredujem. Sam sem na pobočju,<br />
tudi Marko je že izginil za robom in prvi sončni žarki me ujamejo pod sedlom. Preveč<br />
toplo in mirno je, da bi vreme moglo držati.<br />
Na sedlu srečam prijatelje, ki so se vrnili z bližnjega brega. Nedolžno pobočje je prava<br />
drsalnica. Nekaj jih odneha, ostali pa trmasto meljemo kamenje in pridemo v plitvo<br />
dolino, prepreženo z balvani. Vse naokrog je pesek. Kot da bi se sprehajali po morski<br />
obali. Peščeno je tudi pobočje, ki se dviga do vršne piramide. Menjavamo se v vodstvu.<br />
Še najbolj vztrajna sta Milan in Mili, ki utirata pot na najbolj strmem delu pobočja.<br />
Vreme se kvari. Zebe nas in prve snežinke se vrtinčijo v naraščajočem vetru.<br />
Pobočje se položi in na vzhodnem vrhu Chacanija smo, šest tisoč metrov visoko.<br />
Megleno je, skale so ovite v ivje, snega pa ni. 2e od prej sem vedel, da so na<br />
Chachaniju inkovske zgradbe, ki so rabile verskim obredom. Eno odkrijemo tik pod<br />
vrhom. Na vsem ozemlju nekdanje inkovske države so na visokih vrhovih zgradili<br />
svetišča in večkrat so bili »prvopristopniki« presenečeni, ko so na vrhu našli prave<br />
stavbe. Še najbolj pretresljiva najdba je bila na El Plomu nad Santiagom, kjer so našli<br />
popolnoma ohranjeno truplo dečka, ki so ga žrtvovali bogovom. Deček je med obredom<br />
zmrznil in arheologi so ob truplu našli igračke, s katerimi se je otrok zamotil.<br />
Najvišje ležeče zgradbe pa so na Ojos de Saladu, 6800 m visoko!<br />
Hitro se spustimo v dolino. Zaključili smo za tokrat naše planinstvo. Zvečer smo že<br />
v topli Arequipi. Spet smo bili 18 ur na poti. Zadnji dnevi bivanja v južni Ameriki nam<br />
minejo v hlastanju, da bi spoznali kar največ novega. Obiščemo otok Ballestas pred<br />
Piscom, vidimo znamenito »Candelabro« in črte v Nasci, v Limi pa si ogledamo še<br />
nekaj muzejev.<br />
9. julij 1983. Pristanek v Zagrebu, hasta la vista!<br />
Opomba: Člani dveh alpinističnih odsekov — AO Gorje in AO Radovljica so organizirali<br />
odpravo v južnoameriške Ande. Za cilj so si izbrali Cordillero Real nad jezerom<br />
Titicaca v Boliviji, kjer jugoslovanski alpinisti še niso plezali, razen odprave APD<br />
v letu 1964.<br />
Moštvo odprave: Franc Ferjan, Miha Žumer (AO Gorje), Vili Božič, Blaž Jereb, Borut<br />
Kersnik in Miro Pogačar (AO Radovljica) ter Janez Pretnar (PD Radovljica, organizacija).
Change language