Februar - Planinski Vestnik

dober gospod, vedel je, koliko je treba plačati, dal pa je vedno več ...« Ob tem, da
so se morali pretolči skozi težko življenje, so jim »gospodje« kot Kugy prišli pač prav.
Ni jih motilo, da so bili »komod« in da so v bivakih spali dobro pokriti, sami pa so
se za silo greli ob bivaškem ognju. Šlo je za zaslužek.
Vrednotenje gorniškega dejanja pa je seveda čisto druga stvar. Sicer sta v življenju
vselej dve strani: um in snov, misel in njena uresničitev, a tudi Deržaj pravi z besedami
svojega gorjanca Sukavnika: »Dandanašnji je tak čas, da prihaja v gore le taka
gospoda, ki se hoče brez truda povzpeti na vrhove, kjer ni bil še nihče pred njo.
Se reče, nobeden od gospodov, gorjanci ne štejejo. ,Kaj bo gorjanec,' pravijo, ,v gore
hodi, ker mora, zavoljo dela in lova'. Tako pravijo, pa ne pomislijo, da je nazadnje
le gorjanec tisti, ki jih privleče na vrh...« Vendar to ni do konca domišljena in
dokončno izrečena beseda, ne glede na to, kaj vse je v njej pravično povedano.
Toda več o tem v Potočnikovih poglavjih.
Leta 1941 je Deržaj izdal bibliofilsko zbirko črnobelih linorezov (Založba Viharnik), podob
z gora, v kateri izbrano besedilo, izdelano prav tako v linorezu z lepimi, barvastimi
začetnicami, spremlja vsako sliko. Besedilo je vzeto iz pesniških misli Vodnika, Aškerca,
Abrama, Cankarja in Župančiča (navedba enega izmed avtorjev ni jasna). Gorskih
linorezov je devet (ne osem, kot navaja Zupan v svoji sicer odlični študiji — Gore v
besedi, podobi, glasbi). V deseti linorez, uvrščen kot prvi, so v črnobelem okrasnem
okviru z rdečimi črkami, ki jih velika inicialka črka L še posebej okvirja, kot moto
postavljene tele besede:
Luči smo si zaželeli — dale ste nam sonca.
Zahotelo se nam je višin — pohiteli smo k vam.
Med vami smo našli globine.
Dajte, o dajte nam moči, ve gore ...
Ker so motivi podob le iz Julijcev, med temi dva linoreza Triglava in trije iz njegove
neposredne ali bližnje okolice, mislim, da sodi omemba te zbirke v knjigo o Triglavu.
Vsebina izbranega besedila pa govori vsekakor za »pozitivno« knjigo.
Poleg tega je izšlo še eno Deržajevo delo (1943), knjiga z naslovom »Podobe«, podnaslov
»Gore in ljudje«. Predstavljena je kot »delo, v katerem se pisatelj in slikar v
eni osebi dotakne najrazličnejših tipov in vprašanj našega planinstva. V šaljivi besedi
naniza pred bralca vse polno spominov na zanimive ljudi in zgodbe, ki jih je bralec
nemara sam kdaj doživel. Knjiga je ilustrirana s sto štiridesetimi linorezi, da so slike
tesno združene z vsebino.« — Vendar, ko knjigo preberete, čutite, da je v njej še
vedno duh »Gruha«, njegovo nadaljevanje, predvsem v posmehljivih opisih meščanov,
ki so prihajali v gore iz raznih drugih nagibov, le ne iz gorniških. V današnji čas bi te
podobe komaj še sodile, danes bi pisatelj, ki bi hotel s šaljivo ali s pikro besedo
povedati, kaj se v gorah dogaja, imel na voljo vse bolj grozljive dogodke in zgodbe, če
se spomnimo le na »alkoholizirano« sproščenost mlajših in starejših »planincev«, ali
na onesnaževanje okolja — tudi na zvočno onesnaževanje... Nedvomno pa je v
Deržajevi knjigi poglavje, o katerem je kot o umetniški stvaritvi najlažje razpravljati,
tisto o življenju in smrti Severina in Apolonije, dveh mravelj, ki sta zašli v avtorjevo
delovno sobo. Z njima doživlja del življenja, spomine, bivakiranje v gorah, plezanje
po previsih, primerjave s človeško usodo, tudi s svojo. Res je Deržaj sicer ostro
posmehljiv, tu pa se pokaže kot občutljiv ustvarjalec, ki se tudi v besedah povzpne
do pomembnih dosežkov. Taka poglavja so v Deržajevih delih zrcalo tistega, kar je
bilo v njegovem človeškem liku nedvomno navzoče, toda v umetniškem izražanju se
je pač redkokdaj pokazalo, predvsem zaradi prevladujoče satirične strani.
S tem ne znižujem cene njegovi satiri. V njej se vselej kaže prizadetost pisca, ki je
sicer res lahko le osebna, lahko pa je njen povod vprašanje povsem splošnega
pomena. Ugovor, s katerim cilja pisec na jedro, ki izziva njegov upor, je v tem primeru
objektivno upravičen, a hkrati se mu pogosto očita osebna in enostranska narava
njegovega pisanja. Ta je v Deržajevih satirah nemara res večkrat navzoča —
vzroke za to sem navedel — toda nikakor ne vedno. Zato ima Zupan prav, ko ocenjuje
Deržajevo zmožnost razločevanja romantično-junaškega pri njegovih plezalskih tovariših
in pri »planincih« nasploh, ter drugo, tej nasprotno, vsakdanjo »človeško« stran —
človeško v manj dobrem pomenu. To je bilo mogoče opaziti takrat, pa tudi dandanes.
Satira je redka izrazna oblika, ki prenekaterikrat kaže zrcalo tistim, ki jim je namenjena.
Njena moč pa je kajpak odvisna od pisca, s tem tudi njena umetniška vrednost.
— Ob ocenah, ki jih je Deržaj doživljal — mislim na ocene njegovega gorništva —
se zdi, da je doživel — prav ali ne — preveč grenkih ur, da bi mu smeli trajno zameriti
njegovo pikro ujedljivost in norčevanje, čeprav je bralec, kot na primer pri Gruhu,
skoraj prestrašen nad tem, kar bere. Toda kaj je avtorju bistveno, pove tudi v tej
zadnji knjigi vrsta linorezov, uvrščena na koncu z naslovom »Hrepenenja«. To so
podobe, lepe podobe gora, narisane z močnimi, jasnimi potezami. Vsaka ima svojo