Februar - Planinski Vestnik

Bila je to pot jesenskih barv na Triglav, v Julijce, Kamniške, Raduho, Peco, kamorkoli.
Bila je pot do dokončnega spoznanja, do kakršnega lahko pride vsakdo le sam. Tega
ne bo dobil v nobeni šoli, v nobenem planinskem društvu, ne pri planinskem vodniku,
tudi ne pri piscu teh vrstic. Ali pa vendarle namig, kajti le ena stvar je za taka doživetja
potrebna — SAMOTA. Ostaja upanje, da bo nekoč hodilo v gore manj »otrok«.
GORE VZGAJAJO
RUDI
ZAMAN
Spomini na otroške planinske poti so često nejasni in se jih spominjamo kot čudovitih
brezskrbnih stikov z naravo, potepanja po planinskih pašnikih, nedojemljive razsežnosti
gora in razigranosti v svobodi gibanja. Te vrste spomini so bili tudi moja motivacija, ko
sem sprejel mentorstvo planinske sekcije. Razglabljanja, zakaj hoja v gore, so otroku,
pa tudi srednješolcu — tuja. Zanj gore preprosto so. Tudi cilj je često drugorazrednega
pomena. Od tu nekje, od teh misli naprej, so se začela naša potepanja po gorah.
Njihovi prvi koraki se prično v nižjih razredih, kjer požrtvovalne tovarišice vodijo planinski
krožek na Kum, Dobrčo, Polhograjsko grmado ... in preizkušajo voljo in navdušenje
kratkohlačnikov. Od tu izvira ves naš alpski ekstremizem, navdušenje, izzvano v srcu
malega gornika. Bliže ko so mali maturi, bolj se njihove misli lačne dvatisočakov. Pa
sem prevzel odgovornost, potešiti to lakoto. Šele po nekaj naših turah sem se zavedel,
koliko truda je potrebno, da usmeriš peščico učencev na prave planinske poti, od
znanja do kulture, od previdnosti do poguma.
Naš program izletov vsebuje nekaj tradicionalnih vrhov in delno tudi hojo po brezpotju.
Vsako leto enkrat je na vrsti Triglav, pa Pot prijateljstva; vsak od izletov ima svojo
zgodbo, ki bi jo težko opredelili, kajti vsi izleti imajo nekaj vzgojnih elementov pa
pustolovskih dejanj in tudi dramatično komičnih scen. Izlet na Triglav seveda šteje od
vseh največ udeležencev. Naj nadrobno opišem tistega, izpred dveh let.
Vodnikova koča nam zmerom ponudi gostoljubje, čeprav je mladina razposajena, kar
je na vseh turah za prvi večer že skoraj pravilo. Tistikrat je bilo jutro čudovito; za zajtrk
smo se ustavili šele na Planiki. Na Malem Triglavu smo že prestrezali prve sunke vetra
in opazovali vrh, ki ga je ovil manjši oblak. Zadnjih nekaj metrov proti vrhu pa je
narava pokazala vso svojo moč. Veter je bil vse močnejši, začela je padati tudi sodra.
Sam sem komaj še prepenjal vponko iz pletenice na pletenico. V šestih navezah smo
vodili štiriintrideset otrok. Varovali smo večinoma s »karabinci«. Veter se je stopnjeval
in kljub dopoldanski uri je vladala skoraj tema. Na vrhu ni bilo ne krsta, ne fotografiranja.
Spuščali smo se po poti proti Doliču. Vreme je bilo grozljivo. Močna sodra, skoraj
tema, megla, vmes pa otroško ihtenje in preplašena vprašanja: »Je še daleč ...« Že
tako gladke skale so bile zdaj skrajno nevarne. Razmak med navezami se je večal,
tako da vseh nisem več videl ne slišal. Opazoval sem svojo Petračko iz petega
razreda, ki so se ji solze mešale s kapljami dežja in sodre; tresle so se ji noge, ko so
iskale varno stopinjo. Danes je bila prvič na Triglavu. »Bo še hodila z nami po gorah«
sem razmišljal. To ni Triglav z razglednic, s čudovitimi razgledi, to je zdaj kruta gora.
Na Triglavskih podih, kjer se prične udobna pot proti Doliču, smo se razvezah. Štejem
naveze, štejem otroke ... Leona z njegovo navezo ni... Pospremim še za nekaj korakov
učence po poti, nato pa se vrnem, da bi počakal še zadnjo navezo. Megla je vse bolj
gosta, dežuje brez prestanka; naenkrat zaslišim klice nekje v smeri Plamenic. Pohitim
v to smer, toda niso bili naši. Pomagam jim do markacij, sam pa odhitim proti vrhu
Triglava. Nikjer nikogar. Srečam še dva planinca, ki sta prišla z vrha. Nikogar nista
srečala!
V hudem deževju sem stekel proti Doliču. Učenci se že nacejajo s čajem in sušijo
premočeno obleko.
Odločimo se, da se s prijatelji po vseh možnih poteh vrnemo proti Triglavu. Že stojimo
na pragu koče, ko nas starejši par planincev povpraša, če smo morda iz Trnovske šole.
»Da, seveda, kje ste jih srečali« »Na Planiki so. Na sedlu so v megli zašli, namesto
desno so se spustili levo proti Planiki. Tam pa so tako utrujeni in premočeni, da ne
morejo nikamor več. Jutri zjutraj se vam bodo pridružili.«
»Hvala, hvala lepa!« Vzdih po tej novici je bil podoben sestopu iz zahtevne stene.
Naslednji dan smo vsi skupaj, še vedno v megli in dežju, sestopili v Bohinj.
No in tako vsako leto z učenci obiščemo tudi Triglav. Često v lepem vremenu tudi po
poti čez Plamenice pa po Tominškovi in po dolini Kot. Tako delo pa je odgovorno.