Februar - Planinski Vestnik

Tisto, zaradi česar vztrajam, so srečanja s prijatelji, ko z učenci meljem mel proti
vrhovom naših gora, je njihovo hotenje, je tudi navdušenje, ko se boriš za dvajset klopi
za prenočišče in prilagajaš svoj korak najslabotnejšemu.
Tudi turni smuki so planinsko dejanje, ki navdušuje. Vsako leto organiziram dva do tri
turne smuke. Udeležba je dobra. Osmošolci so nepopisno navdušeni, ko se zakadi
oblak pršiča od Vratc proti Krnskemu jezeru. Tudi povratek brez »psov«, s smučmi na
rami, ni kdo ve kakšna »kalvarija«, da bi zmanjšala njihovo razpoloženje v koči. Le
njihov način bivanja se nekoliko razlikuje od klasičnih planincev minule generacije.
Ne bom pozabil dogodka zadnjo zimo na Komni, ko smo se z učenci vrnili z napornega
smučanja pod vrhom Krna in je bila njihova velika želja po trdem celodnevnem delu,
da bi gledali na TV nadaljevanko Galaktika. Obljubil sem jim. Težko razumljivo za
tistega planinca, ki bi si zaželel slovensko pesem in kramljanja s prijatelji.
Taki so zdaj časi. Izgubili bi svojo četo, zaprli bi se vase kot školjke in odšli bi na novo
iskanje vrednot. Sredi nadaljevanke se pri sosednji mizi nagnetene »Komne« oglasi
starejši planinec in preklinjaje »to mularijo« — ugasne televizijski aparat. Vljudno sem
ga nagovoril, naj pusti veselje otrokom, saj ne motijo. Tudi name se je vsul plaz
očitkov češ, da kot nedeljski turist nimam pojma o hribih in naj s to svojo mularijo
»televizijo« gledam doma ...
Naj končam to razmišljanje: To zimo bomo spet na Komni in otroci, če bodo hoteli,
bodo gledali televizijo... V mladih srcih ni prostora za tožbo po minulih časih.
Gradijo si nov svet in morda bo tudi ta generacija, ki prihaja, rekla podobno kot tista,
ki se spominja Torkarja v Vratih, in kako da je bilo tedaj lepo ...
ZA AKOM
IVANKA
KOROŠEC
Kranjska skupina PD PTT Ljubljana je organizirala v nedeljo, 2. oktobra 1983, planinski
izlet Za Ak.
Pa smo torej šli. Vreme je bilo lepo, iz jutranje oblačnosti se je izvit sončen dan. Zbralo
se nas je dvainštirideset, od belolasega Praprotnika do najmanjšega cepetavčka, ki ga
je oči nosil v nahrbtniku.
V Gozd Martuljku smo vzeli pot pod noge in odšli proti sončnim vrhovom. Martuljške
gore so nekaj posebnega. Drugod se velikani skrivajo v notranjosti, tu pa ponosno stoje
nad glavno dolino. Čudovite gorske zgradbe v vsem sijaju kipe visoko nad nami. Hodili
smo po poti ob potoku Martuljek, ga čez kamne prečkali in šli čez mostičke, ki so se
pod našimi koraki gugali. Ves čas nas spremlja potok s svojim žuborenjem in šum-
Ijanjem. Meče se od brega do brega čez prodnato strugo in trga bregove, kjer le more.
Kmalu smo prišli do prvega slapa. Odprl se nam je čudovit razgled. V ozadju Špik,
naokoli okvir z bukvami, smrekami in hojo, v sredini pa — slap.
Povzpeli smo se višje po poti in prišli smo do razpotja, kjer gre pot na levo do
drugega slapa, na desno pa Za Ak. Na razpotju smo pustili nahrbtnike in zavili na
levo do drugega slapa. Za nekatere izkušene je bil morda to samo sprehod, za druge
pa kar zahteven vzpon.
Slap pada in buči; ob njem se spomnim Župančičevega Slapa:
»Sredi samotnih sten
v pajčolanih pen
slap pada, pada, pada ...
Sonce nad šumom mavrice spleta,
ptica meglice pršeče preleta,
stresa dragulje s peroti...
venomer slap pada, pada, pada ...«
Ko smo se naužili teh lepot, smo obiskali še gorski svet Za Akom. Pot je bila vedno
bolj strma, dokler se niso začele skale in jeklene vrvi. V razpokah je na gosto rasel
rododendron in kadar smo obstali, da bi se oddahnili, so se očem ponudile podobe, za
katere je le težko najti pravih besed. Tesni, skrite v temnem zelenju smrek, med
macesni in bukvami, ki so se že začele barvati rumeno in zlato, spodaj ob vznožju skal