Februar - Planinski Vestnik

vožnji te je kar žgalo in moral si se dvigati, pri tem pa paziti na glavo, kajti Nepalci
so nizki ljudje. Prava škatla! Prakse res nisva imela.
Nepalci so pa pravi mojstri. Na klop, kjer so trije sedeži, udobno sedejo štirje, k njim
se zrine z zadnjico še peti in če je gneča vsakdanja, se jim pridruži še šesti. Tega
vzamejo navadno kar v naročje. In nihče se tam za to ne razburja.
In sprevodnik brez uniforme Navadno je tičal nekje zadaj, najraje blizu vrat. Odpiral jih
je in zapiral, pomagal ljudem, pri vstopu in izstopu, skratka, bil je na moč vljuden,
do vseh. In še nekaj! Opazil sem, da je imel vozne karte v žepu, denar pa kar
v roki, torbe pa sploh ni imel. Bankovec je upognil po dolžini in ga ovil okoli prsta.
Iste okoli enega prsta, večje okoli drugega in tako naprej. Ko si takole gledal njegovo
dlan, si imel občutek, da drži vetrnico v roki. Jasno je potem, zakaj torbe ne potrebuje,
za drobiž je pa tudi žep dober.
Voznika nikoli ne vidiš. Stalno ga trije ali štirje prekrivajo. Vpraševal sem se, kako
ve, kdaj je treba ustaviti Sila preprosto — z žvižgom! Sprevodnik je zažvižgal in
avtobus je ustavljal. Pa ne vedno, menda se mu včasih ni hotelo. Tedaj je stegnil
roko skozi okno in potolkel po pločevini. Enkrat, dvakrat. Močno. In avtobus se je
ustavil. »Glej ga no,« sem si rekel in premaknil vročo zadnjico.
Naš avtobus je bil brez radia. »Še bolje,« sem si mislil, »pri nas doma ga sicer imajo,
večkrat pa si želim, da ga ne bi imeli, posebej tedaj, ko moram poslušati glasbo po
želji voznika.« Brez glasbe pa vseeno nismo bili. Na neki postaji je vstopil slepec in
nam odpel dolgo in čudovito pesem. Spomnim se, da smo ga nemo poslušali. Tudi
otroci, ti večni kričači, so bili utihnili...
Sila všeč so mi bile nepalske stevardese. Človek jih najde tudi na zemlji, v avtobusu.
Vstopajo na postajah, brhke mladenke, s pladnji baje čudovitih jedil in s cvetjem v rokah.
Izbereš si lahko pomaranče, mandarine, kokos in banane, pa morda še kaj.
In tako lepo se ti nasmehnejo.
Se ne bi peljali z nepalskim avtobusom
POT DOMOV
JANA
VIDIC
Moja draga vasica je še spala. Hiše, prilepljene na strmo pobočje, so bile mračne in
tihe. Modre luči, ki so raztresene po strmini med hišami, niso motile spokojnosti.
Nasprotno! Še bolj se je zdelo, da noči ne bo konec. Le obledele in drobne zvezde na
nebu so pričale o zamirajoči noči. Med zategle glasove lesnih sov so se že vmešavali
petelinji kiriki. Vse je uživalo svoj mir, le v meni ga že nekaj dni ni bilo.
Spet sem si tako neskončno zaželela gora, prepadnih sten, barv in zvokov gorske
narave, da — sem morala tja. Nevidna sila me je vlekla in nisem se ji mogla upreti.
Ta odvzame misli in razum in ostane le žgoča želja. Z nahrbtnikom sem s kolesom
oddrdrala po strmi makadamski cesti. Vedno hitreje sva drvela. Mimo so švigale temne
podobe dreves, zrak je piskaI mimo ušes. Mudilo se je. Pa ne, da bi kdo čakal,
nestrpnost pričakovanja in hrepenenje sta priganjala. Obšel me je čudovit občutek
vznesenosti, ko sem takole drvela k svojim željam, v želeno resničnost. Brez ovir,
brez čakanja, brez odvečnih pogledov, praznih besed, brez ropotajoče in smrdljive
lagodnosti, tako neskončno svobodna sem se bližala cilju.
Sedaj se vračam, trudna, žejna, z obtolčenimi rokami. Brez misli počasi potiskam
kolo v breg, dokler ne zavijem s prašne ceste na poljsko stezo pod vasjo. Tu se oddahnem,
saj je tu že moj dom. Sezujem težke čevlje, jih privežem na kolo in noge
hvaležno »zašantajo« po travi. Poslednji žarki zahajajočega sonca se vsipljejo izza
jelovških smrek in še bolj zlatijo polja. Nežen veter narahlo upogiba travo in prinaša
v nos domač vonj po senu. Šele sedaj občutim, kako so mi velike in mogočne gore
ter njihove prepadne stene segle v dušo. Naredile so me majhno in izgubljeno ter
mi čudno zmedle občutek za čas. Zdi se, da je že davno tega, odkar sem odšla od
doma in se sedaj po dolgem času spet vračam. Oči željno gledajo po njivah, travnikih,
po gričih in kozolcih na njih, po gozdovih in skalovju, ki gleda iz obronkov
Jelovice. Duša je kot prečiščena in spet ume pristno in globoko vse občutiti. Vsak
pogled utrne spomine, obudi doživete radosti in nenadoma jih je tako polno v meni,