Februar - Planinski Vestnik

NOVOLETNI LOV NA GAMSE
(Iz časov, kot so bili)
FRANCE
AVČIN
Predvojni študentje elektrotehnike na ljubljanski univerzi (tedaj kralja Aleksandra) smo
bili sila pridni in podjetni. Da bi se trapili s kako aktivno politiko, ni bilo časa; to smo
prepuščali »lahkim fakultetam«, filozofom, juristom, tudi arhitektom. Sprotni študij smo
zmogli le tako, da smo se ga lotevali skupinsko z najboljšimi kot vodji. Risali pa smo
obširne programe iz strojništva v veliki skupni risalnici, po cele tedne do dveh v noč ob
pomoči hrenovk in čaja, vsak alkohol pa je bil tabu. Ena skupina nas je bila tudi hribovcev,
poznejših alpinistov. »Ta glavni« je bil že takrat samosvoj Vinko Modec iz Kamniških.
Iztrgali smo ga bili tamošnji druščini alpinističnih krokarjev, pa smo lepo skupaj
študirali do težke diplome, še ga vidim Vincenca, kako hodi med mizami, ko nadzira
naše risanje magnetnih silnic električnih strojev. Kamor je pokazal njegov dolgi močni
prst, si lahko kvečjemu radiral ali pa kar raztrgal — »i jovo na novo«.
Imeli smo, kot na vseh fakultetah, tudi nekaj Dalmatincev. Le-ti so se izkazali bolj in
bolje na študentskih plesih. Ti lepotci v izposojenih smokingih so uspešno lovili najpetičnejše
ljubljanske hčerkice, mimogrede, za spremembo pa še »navadna« naša dekleta.
Tako smo jih imeli dodobra v želodcu.
En naš Dalmata pa je bil ves drugačen. Sicer visok, domala dva metra, a suh, skravžljan
pa ves neroden in očitno na kratko s Sokoli. Ni bil prav od morja, iz neke vasi v ozadju
je bil. Tam pa je bilo trdo. A imel je resno voljo študirati, oboževal je svetnika elektrike,
njihovega Nikola Teslo iz Smiljana v Liki. In rad bi spoznal prelepo Slovenijo. Tako
smo ga jemali s seboj na izlete, ko smo si nabirali moči za nove zalete in zagone v vse
prej kot lahkem predvojnem študiju elektrotehnike in strojništva. Tako smo Mira M. vzeli
v našo hribovsko skupino. S težavo smo ga za silo opremili, ko je bil pa tako dolg in
reven. Le gojzaric ni bilo najti zanj, saj je imel stopala menda okoli številke 50. Tako
smo zbrali stopetdeset dinarjev — takrat kar lepe solde — in se z vlakom, preklet bodi
še v smrti, kdor ga je izničil v Gorenji Savski dolini, potegnili v Mojstrano, da mu je
stari imenitni mojster, čevljar Eržen, umeril nove po nogi. Drugič pa smo jih vzeli in
skupno preskusili, imenitne, dišeče, močne a voljne krog in krog okovane s kroparji.
Tako je Mitar mogel z nami, zlasti, odkar smo ga, motovilo, postavili tudi na smuči.
In po slovensko je kmalu govoril kot mi.
Za Novo leto in Veliko noč smo bili med počitnicami v bohinjskih hribih v kaki najeti
pastirski bajti, največkrat v Jozovčevi, V Lazu pod Debelim vrhom ali Tinčkovi na Viševniku
za Pršivcem. A smo si jih morali za zimo pripraviti kar sami: zamašiti špranje,
nasekati drv, nanositi hrane in »posodbe«. Tako smo potem lahko zdržali vse tiste
nebeške počitniške dni v gorah, med gorami, po gorah, v snegu in soncu. Ves svet
od Triglava do Bogatina je bil naš. Samo nas in nam podobnih, razen »jagerske« bogate
gospode v lovskih bajtah, zlasti tiste na planini pri Jezeru; ondod so vso jesen oprezovali
za gamsi, našimi gorskimi prijatelji. Zakup je imel tovarnar čevljev Jakil iz Karlovca
s poslovnimi prijatelji in njihovimi ženščinami seveda. »Jagra« sta bila fužinarja škantar
in Ceklin, oba imenitna dedca.
Za neko prav mrzlo zimo smo si privoščili luksus: staknili smo železen gašperček in
sklenili, da ga postavimo v Lazu, poleg odprtega ognjišča, naj bi skrbel za boljše ogrevanje
in lažjo kuho. A kako zlodeja dolgega in težkega spraviti v Laz Odločitev je
padla na naju z Mitrom, kajti »kad si inženir ima da znadeš sve«. In tako sva odpeketala
na Svetega Štefana. Gašperček je že čakal v Stari Fužini. Tinčkov Voranc (Mencingarjev,
nesrečni poznejši nemški talec) je vso najino robo naložil na njihovo »bohinjščo kobivo«
pa hajdi pod Vogarjem v Suho, dokler je šlo. Ko pa konja sneg ni več zdržal, sva morala
nastopiti midva. Dolgi gašperček smo otvezili na krošnjo Mitru na hrbet, dimne cevi pa
ob strani, dvoje smuči in dva nahrbtnika pa meni, saj sem že takrat lahko prenašal
bremena do dvojne svoje teže. Morala sva biti čudovita na pogled, Voranc se je glasno
hahljal, ko naju je okomatal.
Na »Bvatarju« se nama je režal še drugi nekdo, »jager« Ceklin jo je pridrsal z vrečami
praznih steklenic na krošnji in drvarskimi krampičarji na škrpetih. Sneg da je letos
v gorah kot kost, dile naj raje kar skrijeva v kak grm. Nič kaj židane volje ni bil možak:
vso steklenino, da mora prinesti nazaj, toda polno. Kajti lovili da bodo ne le na Silvestrovo,
tudi za Novo leto, čeprav je z njim nastopil lovopust. A je že tako, da si gospoda
vselej piše zakone zato, da se jih ne drži. In kapitalne lovske trofeje so od nekdaj najuspešnejša
podkupnina vseh časov med »vlastodržci«. Nažigali da ga bodo v bajti vse
do Svetih treh kraljev, on pa naj kuri, kuha, jih oskrbuje iz doline, pa še zmrznjene
gamse bo nosil v dolino, prodajat meso. Tu smo se znašli na skupnem imenovalcu: kaj
ko bi mu pomagali mi, njemu in gamsom, če bi na novoletno jutro pred strelci vse pregnali
daleč od njihovih stojišč. Zamisel, prav tako preprosta kot imenitna! Povedal mi