Februar - Planinski Vestnik

Če odračunamo štiri leta vojne, je torej ing. Viktor Skaberne delal za Slovensko planinsko
društvo dobrih 15 let »prostovoljne planinske tlake«, kot je to on sam v svojih
zapiskih rad omenjal. Iz tega zapisa lahko razberemo, da pripada tudi on s svojimi deli
med nekaj tistih ljubiteljev planin, ki se jim je predajal z vso svojo prostovoljsko požrtvovalnostjo.
Človek mine — zapusti pa korenine!
MOJE PRVO REŠEVANJE
JANEZ BROJAN, st.
Lepo avgustovsko jutro se budi iz nočnega sna; »Veliki šmaren je«. Ura je tri, ko spešim
korak od Aljaževega doma proti veliki skali, na kateri je danes klin, spomenik padlim
planincem. Še precej temno je, ko zastavim korak v strmino v gozdu. Potreboval sem
še baterijo. No, v grapi je bilo že bolj svetlo in hoja je bila lažja. Hitro sem bil čez
strmino v veliki grapi in na sedlu pred vzponom v steno. Šele tu se prične lepa in
zanimiva Tominškova pot. Ob klinih in žici, s krasnim pogledom na Severno triglavsko
steno in na vršace okrog in okrog. Kar hitro sem bil pri Tominškovem oknu in potem
pod Begunjskim vrhom. Ne ustavljam se, grem kar naprej. Ura je bila pet in deset minut,
ko sem prišel na Kredarico; tam je bilo že vse na nogah. Nekaj planincev je že odšlo
na pot; na Malem Triglavu je bilo kot na mravljišču. Pogled na Triglav je bil božanstven,
saj je bil v jutranjem soncu, kot bi bil odet v zlato kopreno. Hitro spijem čaj in grem
takoj naprej proti vrhu. Na Malem Triglavu, pred »ozkim grebenom«, imenovanim —
most, dohitim skupino, v kateri je bil možakar štiridesetih let; sedel je na skali in si ni
upal naprej. Vzpodbujajo ga, a zaman. Nekaj minut ga gledam, nato stopim k njemu,
ga primem za roko rekoč, dajva, poiskusiva. Možakar me nekoliko osuplo pogleda in se
kot uročen dvigne, naredi nekaj korakov nekoliko s strahom, nato pa sva kar lepo
z roko v roki prešla strah in most. Ko sva bila čez, se ustavi, me pogleda od nog do
glave in pravi: »Človek božji — od kod si se vzel, da si tako vplival name, da sploh
nisem vedel, kdaj sem prišel tu čez.« Odgovorim mu: »Noge so me prinesle, kakor Vas.«
Še nekaj besed in ko vidim, da hodi dobro in varno, se poslovim ter odhitim naprej.
Razgled z vrha je bil prekrasen, nebo kot umito, nikjer najmanjše meglice na vrhovih.
Po polurnem uživanju v tem prelepem stvarstvu se odpravim nazaj. Medtem so tudi
drugi prišli sem gor, med njimi tudi tisti možakar. Ni se mogel načuditi lepoti in lepemu
razgledu z vrha. Še enkrat si stisnemo roke v slovo, opozorim jih, kako naj hodijo, in že
zdirjam navzdol. Ves čas srečujem ljudi, ki lezejo gor, pozdravim, pa spet naprej, skok
v levo ali desno pa sem mimo, in v dvajsetih minutah sem na Kredarici. Ko sem se
najedel, pride k meni ženska 35—40 let in mi reče, da bi šla rada do vrha Triglava.
Prišla je z družbo iz Krme in so ji vrh odsvetovali, češ da je pretežko. Odločil sem se
in kmalu sva šla na pot. Hodila je zelo dobro, kar mimogrede sva bila na Malem Triglavu
in že tudi na grebenu Velikega. Pod rdečim platojem smo se srečali z njeno družbo.
Začudeni jo gledajo, kako da se je odločila za vrh. Odgovorila jim je, da si je želela že
več let, da bi bila vsaj enkrat na vrhu Triglava. Domenijo se, da jo bodo počakali v koči.
Kako presrečna je bila na vrhu ob prekrasnem razgledu.
Tudi navzdol je hodila zelo dobro in varno.
Kmalu sva na Kredarici.
Sonce je močno pripekalo, ko sem odšel v Vrata in to spet po Tominškovi. Ko pridem
do razpotja Staničeva—Kredarica, se mi je zazdelo, da sem slišal glas. Ustavim se in
poslušam. Da, res nekdo kliče. Kakih petdeset metrov od poti je. Hitro stopim tja in
vidim dekle, kako sedi med skalami v grapi. Vprašam jo, kaj je Pove mi, da je zašla
s poti in je na teh skalah zdrsnila ter si verjetno zlomila desno nogo. Hitro stopim k njej
in pogledam — res jo je zlomila. Na srečo sem bral knjigo o prvi pomoči in videl
slike, kako je treba urediti zlome z različnimi pripomočki. Premišljal sem, kako bi to
napravil. V nahrbtniku sem imel le dva večja povoja in dva manjša. Vprašam jo, če ima
morda ona kaj takega, pa ni imela nič. Skočim še k tablam na razpotju, če je morda tam
kaka deščica. Res sem dobil med skalami tri konce kakih 40 cm dolgih in 3—4 cm širokih
deščic. Ker sem imel le dva povoja, sem si pomagal s puloverjem in dekletovo
brisačo.
Hitro se lotim dela. Previdno nekoliko uravnam nogo, jo obložim in deščice s povojem
dobro prevežem, da se noga ni mogla premikati. Vprašam jo, kako se počuti Pravi,
dobro. Šele zdaj me je zanimalo, od kod je in če je sama. Pove, da je iz Ljubljane, piše
da se Marija Zupane, stara je pa 25 let. Danes je tretjič tu gori s še tremi fanti, ki pa
so že odšli v Vrata, kjer jo bodo počakali.