Februar - Planinski Vestnik

sodelavcev in da bi ob obilnem delu našel
čas za ženo in otroka in ne nazadnje tudi
za hojo v gore.
Pavle Šegula
S PRIJATELJI NA ŠPIKU
Zvezde so se tiho prižigale na temno modrem
koščku neba, ki so ga omejevali ostri
vrhovi nad Krnico, ko smo se po ozki
gozdni poti bližali koči. Med drevjem smo
zagledali oranžno rdeče plamene tabornega
ognja in do nas je priplavala prešerna
pesem. Znašli smo se na jasi pred
kočo. Prijetna, mednarodno pobarvana
skupina planincev, nas je še dolgo v noč
zadržala pri ognju in s ploskanjem smo
nagradili enkrat naše, drugič pa planince
iz ČSSR, ki so prepevali o lepoti in zvestobi.
Hladno jutro nas je našlo v Gruntovnici.
Jasen dan in oster zrak preganjata še zadnje
ostanke noči in precej hitro se dvigamo.
Tam, kjer je sicer slap, pa ga zdaj
žal ni, smo se ustavili. Skale, bele in izprane,
se tiho sklanjajo nad nas in veseli
smo, da smo še v senci. Razdelimo se v
dve skupini.
Zdaj gre hitreje. Z melišča pod južno steno
Lipnice kmalu lahko opazujemo drugo
skupinico, ki je vse manjša in manjša.
Kmalu smo pri macesnih (šele po prebiranju
Matjaža Kmecla knjige »S prijatelji pod
macesni« sem opazil, koliko teh zanimivih
dreves je v naših gorah) in zagrizemo se
v strmino, ki kar noče popustiti, še smo
v senci in trate nad nami sveže diše in se
blešče v tisočerih kapljicah jutranje rose.
Tudi smolnato ruševje diši in miru je na
pretek. Počivamo vsako uro.
Kmalu smo pri žicah. Nekam postrani in
brez volje visi prva, ki jo srečamo. V kotu
pod steno sloni zarjavelo kladivo in nekaj
klinov. Samopostrežba!
Nič kaj spodbuden pogled za tiste, ki prvič
lezejo po takih strminah. Sploh imaš občutek,
da nudi ta del poti nekaj za vsakogar.
Če se bojiš prostega plezanja se pač
primeš za vrv, ki te vleče bolj dol kot gor,
drugi pa si izberejo najbližjo »varianto«,
tudi na lastno odgovornost. Pa brez strahu!
Gre tam čez, le kolena niso več povsem
trdna. Strah pomine ali pa se spet prebudi,
ko ves utrujen zagledaš špikovo piramido
pred seboj. Kar malo grozljivo
strma je v zadnjem delu. Pa le od daleč.
Ko si tam, je še dosti trdnih stopov;
kmalu smo na vrhu. Petnajst nas je in
prav tu nas pozdravi naš prijatelj Franci
Vesel (načelnik komisije za pota PZS —
opomba urednika), ki smo ga, vsaj nekakateri,
poznali le po »telefonu«.
Razlezli smo se po vrhu. Strmeli smo čez
grebene na Prisank, Mojstrovko, Razor in
na mogočno Škrlatico. Povsod so bili ljudje.
Na vrhovih in poteh so polnili s svojo
radostjo in življenjem ta lepi košček naše
domovine. Vse je uživalo v tem čudovitem
nedeljsko pobarvanem avgustovskem
dnevu.
Sestopili smo skozi Kačji graben in z nekaj
sreče ujeli tudi avtobus in našli nekaj
prostih mest v njem. Čeprav je bilo v avtobusu
vroče, nam lepega dneva, ki smo ga
preživeli s prijatelji na in pod Špikom, to
ni pokvarilo.
Vodil in zapisal Aleksander čičerov
PRVIČ NA TRIGLAVU
Živim v Zvezni republiki Nemčiji in sem
star devet let. Rojen sem v Dusseldorfu in
dvakrat na leto potujem s starši v Jugoslavijo.
Ko smo letos potovali na dopust na
Bled, je oče rekel: »Čas bi že bil, da se
povzpneš na najvišji vrh Jugoslavije!«
Ob petih zjutraj naju je mama zapeljala
na Pokljuko. Kmalu sva prišla do Vodnikove
koče. Tam naju je pozdravila oskrbnica
Angela, ki očeta dobro pozna. Po
kratkem počitku sva nadaljevala pot. V
Planiki sem predlagal očetu, da bi šla kar
takoj na Triglav. Oče je menil, da bi bilo
prenaporno. Pa sva le šla.
Po naporni hoji sva zagledala Aljažev
stolp. Ob njem sem doživel planinski krst.
Razgled s Triglava je bil čudovit. Kmalu
sva se vrnila na Planiko, kjer sva tudi prespala.
Naslednje jutro sva šla na Dolič. Na poti
sva srečala prijetno družbo. V koči smo
se najedli in šli naprej do Sedmerih jezer.
Na poti naju je presenetila toča. Na srečo
sva odkrila zavetje pod skalami. Bila sva
premočena, ko sva prišla v Kočo pri Sedmerih
jezerih. Ko sva se posušila in se
najedla, sva šla takoj spat.
Po zajtrku sva šla na pot, da bi čimprej
videla Komno. Od tam sva se potem spustila
proti slapu Savica. Po dveurni hoji
sva bila na cilju. Mama in teta sta naju
že čakali.
Teden dni kasneje smo se vrnili v Nemčijo.
Ze zdaj se veselim, ko bom tudi letos
obiskal naše Alpe.
Miha Piber
4. razred — ZR Nemčija
MLADI V PD PREVALJE
V MO PD Prevalje so z dejavnostjo v letu
1983 še kar zadovoljni. Od aprila do decembra
so izvedli kopico izletov, planinsko
šolo, kresovanje ob 1. maju na Uršlji
gori, trimsko hojo, očiščevalno akcijo po
poteh na Goro, sodelovali so v Titovi štafeti
in na orientacijskem tekmovanju. Izvedli
so 16 izletov in dva izleta z avtobusi.
Z izletništvom bodo v MO nadaljevali.
Ogrevajo se še za foto sekcijo in za orientacijski
krožek. Za to bi potrebovali zuna-