Februar - Planinski Vestnik

moramo občudovati, zakaj nemški izvirnik »Pet stoletij Triglava« je izšel I. 1938, sicer
v Avstriji (Založba Leykam v Grazu), prav gotovo pa že po priključitvi Avstrije k nemškemu
»rajhu« (12. marca 1938) in dobro je znano, kako fanatično se je precej Avstrijcev
že nekaj let prej priznavalo k Hitlerju. Kugy je bil sicer italijanski državljan, toda
knjiga, založena in natisnjena v Avstriji, bi lahko doživela vse mogoče napade, če bi
zasledili, da je Kugy črtal besede, ki so nedvomno govorile v prid pritisku in poseganju
po našem gorskem svetu.
Dostavim pa naj še to, da ni v Konigovem poročilu in opisu tega vzpona nobene nemške
nacionalne bodice ali opazke. (Osterreichische Alpenzeitung, leto 1906). Iz primerjave
obeh opisov, Konigovega in Reinlovega je tudi lahko spoznati, zakaj se je Kugy odločil
za Reinlovega. Ta je zelo plastičen, živahno opisovalen, medtem ko je Konigov stvaren
in nekoliko suhoparen. Prav gotovo je Reinlovo opisovanje bilo Kugyjevemu pojmovanju
gorskega opisa veliko bliže.
Str. 231, tretji odstavek: (omemba Seidlove razprave).
Pojasnilo: Seidlov naslov njegove znamenite razprave o »Zlatenski« plošči je že od
vsega začetka napačen v imenu gore Zlatna. To je S lat na kakor popolnoma jasno
in nedvoumno izgovarjajo domačini, torej vrh ali področje, kjer solijo ovcam. Tega ne
navajam zato, ker bi se v vsem strinjal z dr. Turno, ki to tudi tako pojasnjuje, tu pa
ima pač nesporno prav.
Str. 231 in nadaljevanje na str. 232: (omemba Beautiful Mountains).
Pojasnilo in poprava: v naslovu Copelandine knjige je naprej mala (tiskovna) napaka:
Alp namesto Alps. Potem pa še to, da »In the Jugoslav Alps« ne sodi h glavnemu
naslovu, temveč je to le podnaslov, kakor se jasno vidi na notranji naslovni strani,
nekakšno pojasnilo, in sicer šele pri drugi navedbi naslova. Prej je že dvakrat, na
platnicah in prvi notranji strani, samo glavni naslov.
Glede vsebine pa bi rad dopolnil in popravil navedbe na str. 232: spisi, ki v tej knjigi
niso plezalni, so uvodni očrt najpomembnejših gorskih skupin pri nas, opis zimskega
vzpona na Kredarico, opis Koče na Gozdu ob hudem viharju, zadnji spis (Ultima ratio
montis) o gorniku, ki ga je zasul plaz na Veliki planini. Vsi drugi opisi sicer res
najprej navajajo dostope na goro po označenih potih, nato pa sledi vsakokrat še plezalni
vzpon na tisto goro: na Triglav, na Prisojnik, na Jalovec, iz Martuljka med Poncama
v Dnino, na Špik in na Mojstrovko. Med opise so vstavljene tudi tri pesmi,
od katerih sta pomembni zlasti prva in zadnja.
Str. 232, drugi odstavek: (omemba obeh slovenskih gorskih filmov).
Pojasnilo: vprašanje o »prvenstvu« obeh slovenskih gorskih filmov ni bilo prej za
nikogar uganka. Najprej je T. K. Skala izdelala svoj film »V kraljestvu Zlatoroga«, potem
pa je bil s snemalcema M. Badjuro in St. Tominškom izdelan film »Triglavske strmine«.
Prvi izvedbi sta bili v tem ustreznem časovnem razmiku. Spor je nastal šele po vojni
in mnenje prof. Brenka je pravilni odgovor na to.
Plezalni prizori pa so — gotovo zaradi snemalca Stanka Tominška — v Badjurovem
filmu bolj slikoviti, več jih je, filmani so bolj drzno. Tudi Metod Badjura je bil po
moji sodbi izredno zmožen filmski snemalec. Janko Ravnik je moral svoje bolj skromne
izkušnje nadomestiti s čutom za estetično ravnovesje in za primerno menjavo slikovne
vsebine med statičnimi posnetki in med prizori z razgibanim dejanjem. Mislim, da
mu je to uspelo.
Str. 233, drugi odstavek: (navedba Drofenikovega odlično izdelanega zemljevida).
Pripomba: ta Hribarjeva opazka me je spodbudila, da sem opozoril nanjo Herberta
Drofenika, ki sem ga oddavna cenil kot gornika, zimskega alpinista in sodelavca pri
»Našem alpinizmu«. Malo nato mi je poslal izvod svojega zemljevida, ki je tehnično
vsaj tako dober, kakor so znane švicarske gorske karte, ali pa je celo boljši. Hribarjev
opis Drofenikovega izdelka je čisto točen in težko je verjeti, da bi bilo denarno vprašanje
odločilno za zavrnitev tako odličnega izdelka. Tisti, ki so odločali, bodo o tem
seveda več vedeli.
Str. 235, zadnji odstavek: (o Valentinu Hodniku).
Pripomba: morda bi bilo prav dostaviti, da sta bila Valentin Hodnik in Janko Ravnik
dobra prijatelja. Janko mi je večkrat pripovedoval, kako sta si bila blizu in kako ga je
prizadela Hodnikova smrt. Vedel je, kako je bil nesrečen in notranje premalo trden.
Skupaj sta nadelala »Ravnik—Hodnikovo pot« iz spodnje Vrtače pod Toscem nad
Vojami po meliščih naravnost gor do tam, kjer se stika pot s Studorskega prevala
s potjo čez Zagon. Ta steza je vzpon do Vodnikove koče pač zelo skrajšala, držala pa
je po meliščih in zato ni obstala. 1 Vsekakor pa čaka tu pristojno planinsko društvo
naloga, ki bo morala biti nekoč opravljena.
Str. 236, peti odstavek: (navedba o Deržajevi knjigi).
Pripomba: vprašanje je, ali Deržajeve knjige o »pozitivnem planinstvu« res ni bilo,
ali njegove knjige, ki so izšle pozneje, so ali niso pozitivne. Vendar se bere pripomba:
1 Pot Je propadla zavoljo tega, ker so jo Bohinjci zasuli s kamenjem, ko so širili dostop za živino
na Velo polje. (Po pripovedovanju J. Ravnika, op. ur.)