You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
dra§fiw§m)@<br />
oi]©wD©(i<br />
VLADIMIR<br />
STOJAN<br />
Odkar je mariborske planince doletela<br />
boleča izguba, je minilo že dobro leto:<br />
13. oktobra 1982, nekaj tednov potem, ko<br />
se je prelepe jesenske nedelje v družbi<br />
koroških in mariborskih planincev povzpel<br />
na Kepo, je nenadoma obstalo skrbno<br />
srce Vladimira Stojana, enega od najbolj<br />
znanih mariborskih planinskih delavcev.<br />
Rodil se je 1. 4. 1915 na Teharjah, v Celju<br />
je obiskoval trgovsko šolo, prvo službo<br />
pa je nastopil v Ljubljani. Kot zaveden<br />
Slovenec je med vojno okusil okupatorjevo<br />
surovost: od januarja do novembra<br />
1942 je bil v taborišču Gonars, nato pa<br />
do septembra 1943 v taborišču Renicci.<br />
Po osvoboditvi se je zaposlil pri oskrbi v<br />
Mariboru, pozneje je postal direktor podjetja<br />
Dom in nato namestnik direktorja<br />
Doma-Smreke do upokojitve 1975.<br />
Kot aktivnega planinca so ga zgodaj izvolili<br />
v upravni odbor PD Maribor Matica, po<br />
upokojitvi pa je bil celih sedem let predsednik<br />
najmočnejšega mariborskega planinskega<br />
društva. Izkazal se je predvsem<br />
kot vesten in skrben gospodar: društveni<br />
postojanki Mariborska koča in Koča na<br />
Žavcarjevem vrhu sta bili zlasti v letih njegovega<br />
predsednikovanja deležni največje<br />
pozornosti. V tem času so bili obnovljeni<br />
vsi notranji prostori in vnanjost ter nabavljena<br />
nova oprema. Pogosto se je tudi<br />
sam udeležil udarniškega dela, kadar ni<br />
bilo dovolj marljivih rok. Namena, zgraditi<br />
novo Mariborsko kočo, pa zaradi znanih<br />
težavnih razmer ni bilo mogoče uresničiti.<br />
Čeprav ga je vezala obilica dela in opravkov,<br />
je vedno našel čas, da se je pridružil<br />
planincem na izletih, večkrat pa se<br />
je odpravil v njihovi družbi tudi v zamejske<br />
gore. Tako je prehodil Visoko dolomitsko<br />
pot št. 1 in Pot prijateljstva, prepotoval<br />
je Švico in Francijo, dvakrat je obiskal<br />
Pireneje in se povzpel na njihov najvišji<br />
vrh; korziški granitni vršaci so ga tako<br />
prevzeli, da je kar večkrat obiskal te gore.<br />
Bil je celo v daljni Mehiki, bil je eden<br />
izmed tistih planincev, ki so prihiteli naproti<br />
našim himalajcem ob koncu zmagovite<br />
odprave na Makalu 1975.<br />
Prizadevno je gojil prijateljske stike z zamejskimi<br />
planinci na Koroškem: iz leta v<br />
leto so se izmenoma srečevali na koroškem<br />
in na mariborskem območju. Na takem<br />
tradicionalnem srečanju se je 18. septembra<br />
1982 z Bleščeče planine odpravil,<br />
ne da bi bil to slutil, poslednjič proti<br />
vrhu.<br />
ALOJZ JAN — SEDEMDESETLETNIK<br />
»Kdor ne hodi v hribe, veliko izgubi. Najlepše<br />
je v hribih!« pravi Lojze Jan, ki je<br />
lani v juliju slavil sedemdesetletnico.<br />
Lojze Jan, podpredsednik PD Gorje, ljubi<br />
hribe že od otroških let, ko je kot kmečki<br />
otrok hodil po planinah Pokljuke in Mežaklje.<br />
Za planinstvo pa ga je navdušil<br />
Simon Zima, ko ga je kot 17-letnega fanta<br />
vzel s seboj na Triglav. To je bilo Lojzetovo<br />
prvo srečanje s pravim planinstvom.<br />
Planine so ga mikale vedno bolj, zato se<br />
je leta 1946 vključil v delo PD Gorje, kjer<br />
aktivno dela še danes. Prvo leto je bil<br />
referent za »gorsko reševalno«, že naslednje<br />
leto pa je prevzel tajniške posle in jih<br />
je opravljal 25 let. Od leta 1974 dalje pa<br />
je podpredsednik društva.<br />
Vladimir Stojan<br />
(tretji od desne)<br />
na vrhu Komnice<br />
nad Bleščečo planino<br />
27. 10. 1974<br />
Foto F. Vogelnik
Change language