You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
čistim srcem. Saj nočemo prepoditi dragih gorskih duhov iz njihovih domov. Ne<br />
motimo jih pri njihovem tihem, prijaznem delu! Stopajmo tiho, molčč, ne vpijmo, ne<br />
kličimo — poslušajmo! Hvaležni nam bodo in poplačali nas bodo.«<br />
Toda ali danes še kdo pomisli, kako pomemben je ta poziv<br />
Str. 253, drugi odstavek: (omemba projekta Velo polje in triglavske žičnice).<br />
Pripomba: Kot član planinskega društva, s tem posredno tudi Planinske zveze Slovenije,<br />
smem reči: če je leta 1962, kot poroča Stanko Hribar, Upravni odbor planinske zveze<br />
ugotovil, da planinskim interesom bolj ustreza projekt Triglavske žičnice kakor projekt<br />
Velo polje, potem je napak, da Upravni odbor ni zavrnil vsakega takega ali podobnega<br />
posega v slovenski gorski svet, a ne samo okrog Triglava. Ali se moramo zares pohlevno<br />
udinjati tehnizaciji in tehnokraciji Tudi žičnice »planinskim interesom« ne<br />
ustrezajo. Hoji v gore ustrezajo samo gorske steze, ki ne motijo divjadi, in čista gorska<br />
zavetišča. Hoteli in druga navlaka s sedežnicami in gondolami vred gorski svet »oskrunjajo«,<br />
kakor že smešno in brez konca gonimo zanesenjaki. Vem, da bo bitka prejkone<br />
izgubljena. Z izmišljenim geslom »za delovnega človeka«, v resnici pa iz zmedene<br />
vizije, kako naj bo gorski svet »dopolnjen« in »popravljen«, in seveda iz samovšečne<br />
gospodarsko-denarne moči bodo ideje o novi ureditvi prodrle najbrž tudi do Triglava.<br />
To pa ne bo le udarec za nepokvarjeno podobo gorskega sveta, temveč premik v<br />
njegovem bitnem pomenu. Kot izjemno razumna misel se bere v drugi izmed dveh<br />
jubilejnih knjig (Triglav, gora naših gora) Ciglarjeva beseda: prihodnost Triglava je le<br />
v planinstvu... Danes je menda že pogumno kaj takega zapisati, in grozljivo je poslušati<br />
besede o »turistično atraktivnem Triglavu«.<br />
Str. 256, zadnji odstavek: (steza s Prehodavcev čez Lope in Špičje).<br />
Pripomba: ta steza je res lepa. Drži po izredno razglednem prepadnem grebenskem<br />
svetu, ne preveč težavna, je pa seveda prav tako odveč kakor tista vprek Kanjavčeve<br />
stene (glej pripombo 247), zanjo veljajo isti pomisleki kot za Kanjavčevo »stensko promenado«.<br />
To lahko povem končno tudi iz svoje izkušnje, ker sem po obeh smereh<br />
plezal, ko ni bilo še nobene steze, ne markacije. Toda kaj pravim, plezal! To je lepa,<br />
ne težka hoja, le nekoliko se je treba spoznati v takem svetu. Toda ni prav razumljivo,<br />
zakaj je tam za Kanjavčevo stezo pristavljena (upravičena) pripomba, za to čez Špičje<br />
pa ne.<br />
Str. 257: na tej strani se v naštevanju dogodkov vrstijo leta 1968, 1969 in 1970. V tem,<br />
zadnjem letu, pa je izpuščen datum smrti F. S. Copelandove, 29. 7. 1970. Preveč je bila<br />
pomembna, da bi jo smeli prezreti. Ni bila le »naša škotska prijateljica«, temveč poslovenjena<br />
Škotinja z veliko ljubeznijo do naše dežele. Tu je bila njena domovina, saj<br />
se tudi po zadnji vojni, po prestani konfinaciji v Italiji, ni vrnila v Anglijo, temveč<br />
(od leta 1953) med slovenske gore, kjer je živela še 17 let.<br />
(dalje)<br />
MED SVETLOBO IN TEMO<br />
MILAN<br />
VOŠANK<br />
Jesenska nedelja. Gore in razgledi. Hladni vetrovi na grebenih. Tišina v zakotju.<br />
Pesem. Doživljanje. Spominjanja. Srečni občutki. In veselje. Opreznost ob vsakem<br />
koraku nad prepadi.<br />
Morda zadnji lep dan v gorah, preden zapade sneg.<br />
Sestopava z vrha Turške gore proti Turškemu žlebu. Kar neprestano se ustavljava in<br />
razgledujeva. Proti vzhodu, severu in zahodu: povsod jasno nebo in povsod le gore.<br />
Grintovec, Skuta, Rinke in Mrzla gora. Brana in Planjava in Ojstrica s Krofičko. Zadaj<br />
Križevnik in osamljena trovrha Raduha. Zeleno Pohorje na skrajnem obzorju. Uršlja gora<br />
in Peca ter Olševa in Obir nad koroško krajino. In v ozadju Golica in Svinjska planina.<br />
Proti jugu, proti ljubljanski kotlini, od Velike planine, Mokrice, Kompotele in Kalške<br />
gore noter je zamegljeno, da se vidijo le najvišji vrhovi. Krim in daleč naprej, a<br />
vseeno nekako vzvišeno, Snežnik. Komajda opazni obrisi Nanosa.<br />
Proti severu je vse prebarvano. Rumene proge macesnovja in listavcev se vlečejo med<br />
širnim zelenim smrekovjem izpod Mrzle gore in sosednjih nižjih grebenov čez Okrešelj<br />
do Logarske doline in naprej proti Solčavi, kjer se vse skupaj zliva v enolično zelenosivo<br />
mrakobnost. Rumene proge se vlečejo še izpod Krofičke in planine Jame navzdol.<br />
Nad vsem zidovi sivih skalnatih sten. Med gozdovi samotni pašniki in travniki in po<br />
dolinah prazne, opustele njive.
Change language