Februar - Planinski Vestnik

pa se stegujejo krhlike in se sklanjajo k vodi, čisto tam spodaj pa dolina, ožarjena
s soncem.
Pot se vzpenja še višje, dokler nismo prišli do Bivaka III, ki stoji na gozdnem hrbtu
nad Krnico Za Akom. Bivak ima osem ležišč in ni oskrbovan. Je kot po dolgem prerezana
konservna škatla. Sonce se je izza vrhov Široke peči upiralo naravnost na
klopce pred bivakom. Spustili smo se v krnico Za Akom, na suho strugo hudournika,
poiskali lep kotiček med macesni in borovci in se odpočili. Za dobro razpoloženje so
nam zaigrale orglice. Otroci so splezali na velikansko skalo sredi suhe struge, mi pa
smo se zleknili na suho travo, ki rumeni pod macesni. Žarki oktobrskega sonca so
rdečkasto trepetali in počasi zamirali na visokih pečinah in gorskih grebenih. Nad
krnico vlada Široka peč, ki ima greben, kot da je nažagan, in je prelep kontrast z macesnovimi
gozdovi, ki obrobljajo krnico.
Vrnitev je bila težja in bolj zahtevna. Šele v bukovem gozdu je šlo hitreje in naša
kolona se je raztegnila. Kmalu smo bili pred restavracijo Špik, kjer nas je čakal velikanski
lonec vročega čaja.
Še zadnjikrat so pogledi objeli gore — drzne roglje in nazobčane škrbine — in avtobus
nas je odpeljal domov.
Lep dan je bil, eden takih, ki sodi med najlepše spomine.
NEPALSKI AVTOBUS
DUŠAN
PIRC
Kaj ima avtobus opraviti s planinci Vse dotlej nič, dokler se z njim ne odpeljete
v planine.
Bil sem v Nepalu in užival življenje. Več stvari je name napravilo globok vtis, prevzele
pa so me le nekatere, med njimi tudi — nepalski avtobus.
Naj ga vam predstavim.
Majhna, škatli podobna zadeva, svežih barv in neštetih krp. To je podoba, ki se mi je
vtisnila v spomin, ko sem ga prvič videl. Nepalci imajo avtobus silno radi in če le
morejo, se z njim popeljejo. Skoraj pa ni avtobusa, da ne bi bil natlačen.
Ne vem, koliko je bila točno ura, ko sva z Andrejem prišla na avtobusno postajo.
Vsaj tako so nama rekli, da se imenuje dolga, široka cesta s kolono avtobusov. V enega
izmed teh bi morala vstopiti, če bi se želela peljati. Ker pa sva nameravala v Pokaro,
sva morala prej ugotoviti, v katerega je treba. S težkim nahrbtnikom na hrbtu sva
hodila od enega do drugega in spraševala. Končno sva ga le našla.
»Zakaj pa nista gledala obvestil« me je vprašal znanec potem, ko sem mu to pripovedoval
doma.
»Preprosto zato,« sem mu rekel, »ker jih ni bilo!« Pa tudi če bi jih našla, nama verjetno
ne bi nič pomagalo, saj sva bila tam polpismena. Kar je pisalo v angleškem jeziku,
sva razumela, kar pa v nepalskem, sva samo strmela.
Vstopila sva v avtobus. V ničemer ni bil drugačen od podobe, ki sem si jo prvič
ustvaril. Sprevodnik brez uniforme se je prav gotovo spraševal, če sva alpinista ali
sva samo turista. Najina nahrbtnika sta bila zares velika. Verjetno se je hotel tudi
prepričati, saj naju sicer ne bi poslal po lestvi na streho, z nahrbtnikoma seveda. Tu
je bilo potem tako lepo, da sva hotela kar ostati, pa naju ni pustil. »Samo prtljaga,«
je dejal.
Nato smo se odpeljali. In čeprav ure nisem imel, vem, da je bilo to ob napovedanem
času. (Vrlina, na katero se doma rad spomnim!) Pa ne naravnost proti cilju. Zaokrožili
smo še dvakrat ali trikrat okoli kolone avtobusov, nato pa smo se šele odpeljali proti
Pokari. Medtem, ko smo krožili, je na vratih visel sprevodnik in je kričal: »Pokara,
Pokara!« Videl sem ljudi, ki so skakali v avtobus kot padalci. »Glej ga,« sem si
tedaj mislil, »njim zvočnik in napovedovalka sploh nista potrebna.« Butnil sem v Andreja,
toda bil je povsem odsoten. Opraviti je imel s pozo, v kateri naj bi mu bilo vsaj
malo udobno.
Gneča je bila res velika, sedežev pa malo in še ti so bili sila ozki. Z Andrejem sva
z zadnjicami prekrila kar tri sedeže hkrati oziroma celo klop, a sva vseeno težko sedela.
Tudi razmak med eno in drugo klopjo je bil majhen, zato je bilo težko tudi z nogami;
povsod, kamor si jih postavil, gor ali dol, povsod te je tiščalo. Pa bi vse to še prenašal,
če ne bi bili sedeži tako kamnito trdi. To je bilo najhuje. Po nekajurni