Revija Svitanje - Zima 2005

v z g o j a
Pri nekem obisku učiteljice na domu je bil oče
vznemirjen zaradi neznatnega učnega napredka
svoje hčere. Bila naj bi tako nestalna in nepravilno
nagovorjena. Če jo vpraša, koliko kilogramov ima
ena tona, dobi le skomiganje namesto odgovora,
in to v petem razredu! Podobne vrzeli so on in
ostali zaskrbljeni starši ugotovili pri naslednjih
predmetih: pri pravopisu, slovnici, tujih jezikih,…
Seveda bi pretiravali, če bi trdili, da je Susanne od
sedaj naprej stopala pred razred nesigurna in v
strahu. Temu ni bilo tako. Vendarle se ji je videlo, da
nekaj ni v redu. Sočutno je mislila na dobronamerno
prigovarjanje: 'Ne izgledate dobro, tudi zadnjič že…
Takoj morate k zdravniku, ampak k pravemu.'
Šibkost se zdi nepremagljiva
Pouk je poskušala pripravljati še posebno vestno. Z
največjo skrbnostjo je razčlenjevala preproste vaje
na manjše in manjše učne korake, toda s postopnimi
razlagami je obtičala na poti. Ravno vsak učenec, za
čigar zanimanje se je najbolj borila, je bil najmanj
buden in se je manj in manj odzival. Ne da bi
želela, je njen glas postajal rezek in višji. Številne
deklice so ji naravnost povedale, da takih računov
sploh ne razumejo in so se uprle delu. Ena učenka,
ki je bila telesno veliko bolj razvita od ostalih,
je bila pobudnica upornic. Za njenim hrbtom so
se hihitale. Susanne je bila vedno bolj negotova,
opazila je nesposobnost, da nekatere otroke
pravilno nagovori. Zaradi nesigurnosti je razdalja
do otrok postala še večja, zaradi naraščajoče razdalje
do otrok je iz nesigurnosti nastal strah. Krog je bil
sklenjen. Susanne se je počutila brezmočna, ko je
zapuščala razred.
Na srečo je imela dobro prijateljico, s katero se je
pogovarjala in ki ji je lahko zaupala svoje dvome.
'Res ne morem več, na koncu sem!' Tako zelo se
je prijateljica trudila, pa je bilo vse prigovarjanje
zaman. Namesto tolažbe je poskusila Susanne
razvedriti. 'Imam idejo. Prevzemi še nekaj ur
metodike vpeljave sklepnega računa in potem
boš postala naša posebna učiteljica za pomoč v
računanju šibkim otrokom na naši šoli.'
Ta predlog, ki je na Susanne deloval kot mrzel tuš,
jo je ozdravil. 'Imaš še kakšen predlog?' je vprašala
v smehu. 'Danes ne,' se je smejala tudi prijateljica.
'Ampak kadar naletim na podobno situacijo, mi
vedno pomaga moto: bodi mirna, najhujše šele
prihaja.'
Susanne je vedela, da ni bila nerodna v vodenju
pogovora in si je pustila reči marsikaj, kar bi kdo
drug zavrnil z ogorčenjem; potem pa je tudi ona
odrezavo replicirala. Njen mladostni šarm je do
sedaj deloval, da ni bilo situacije, ki bi se ji izmuznila
iz rok. Ampak bila je preveč modra, da bi hlinila
in tako se je počasi vprašala, kaj so pravzaprav te
sile, na katere je skoraj brez zaščite naletela. Na dnu
duše je upala, da bo vse minilo in da bo vse spet kot
nekoč, ko je v pouku našla svojo izpolnjenost.
Še en udarec za učiteljico
Primer je drugačen. Tiste deklice, ki so manjkale pri
uri športne vzgoje, so bile zasačene v trgovini pri
kraji. Ko je Susanne v razredu raziskovala primer,
je izvedela, da je bilo udeleženo še več otrok. Oblil
jo je mrzel pot.
V odmoru je zadržala tiste otroke, ki so priznali
krajo. 'Ste že prej večkrat kradli?' Prikimavanje in
odkimavanje so bili nemi odgovori. 'Kje so stvari,
ki ste jih ukradli?' Nekateri so na mizo brez besed
položili radirke, nalepke in svinčnike. 'Je to vse?'
Še nekaj potrebščin se je znašlo na mizi. 'Kaj lahko
rečete?' Učenci so se gledali in okolišili. Susanne,
ki jo je nenadoma prevzelo razpoloženje, ki ga je
nosila s seboj od nesrečne ure, je postala ostrejša.
'Tatvine so kaznive! Vedeti hočem, zakaj ste to
storili!' Po nekaj vprašanjih z dvignjenim glasom
so učenci povsem utihnili. Kratek čas odmora je
bil mimo. 'Jutri po pouku ostanete tu, preiskava se
nadaljuje,' ji je osorno ušlo.
Razred je bil zelo nemiren. Končno se je našel otrok,
ki se mu je zdelo podlo, da morajo le tisti, ki so
priznali, ostati jutri po pouku, ostali pa, ki so tudi
kradli, pa gredo lahko domov.
Ko se je Susanne pripravljala na naslednji dan,
si je ponovno predstavljala kratek pogovor med
odmorom. Jasno ji je bilo, da pritisk in ostrina
delujeta nasprotno, kot je želela. Otroci so se zaprli,
hotela pa je, da vse pride na plan. Z distanciranjem
se je rešila nesrečnega načina reagiranja. Namesto
reagiranja, odzivanja je zdaj lahko le agirala,
delovala.
Malo pred koncem pouka naslednjega dne se je še
enkrat obrnila na razred: 'Ne moremo biti skupnost,
če se tatiči ne pokažejo, kar pomeni, da se javijo,
da spadajo zraven in potem ostanejo, če se bomo
morali še kaj pogovoriti. Nekateri so se že včeraj
16