Z Kaj je doživel kamen 14 Mesto Jeruzalem leži v skalnati pokrajini. Pred davnimi časi se je tam pred neko veliko skalo razprostiral vrt. Lastnik je bil bogat mož, ki je na vrt pogosto pošiljal svojega vrtnarja, da bi pokosil travo ali obral zrele olive z dreves. Sicer pa je redkokdo stopil vanj. Na vrtu je bilo vedno mirno in spokojno. Samo ptice so prepevale in veter je vel skozi srebrno zelene liste dreves. Nekega dne so na vrt prišli možje. V rokah so nosili kamnite sekire. Šli so k skali in z vso močjo zasekali vanjo. Najprej je nastala majhna luknja, ki pa se je večala in večala. Odbiti kamni so ležali vsevprek po travniku. Možem je uspelo, da so v skalo vklesali veliko votlino. Potem so poiskali največji kos skale in ga še naprej obdelovali. Obsekovali so robove in vogale, da je postal lepo oblikovan. 'Ta bo služil za vrata, s katerimi bomo zaprli votlino,' so dejali in zavalili kamen daleč naprej. Obležal je sam in nezaščiten v travi. Veter se je zaganjal vanj. Dež ga je oblival s svojimi curki. Sonce ga je včasih tako razbelilo, da je kamen mislil, da ga bo razneslo. 'Ah,' je kamen kdaj pa kdaj pomislil, 'kako lepo je bilo, ko sem bil še del matere Skale, ko sem še ležal v njenem naročju. Zelo hudo je to, kar moram zdaj prenašati. Vse bi pretrpel, da bi bil malo bliže nje.' Tako pa je kamen ležal daleč od matere Skale, sam in brez vsake zaščite. Ni še vedel, da bo postal prav poseben kamen. Čas je mineval. Nekega dne je sonce stalo visoko na modrem nebu, ki je bilo brez oblačka. Svetloba pa je bila kljub temu bleda in šibka. Sonce se je nenadoma pomračilo. Stemnilo se je po vsej zemlji. Skale so pokale, grobovi so se odpirali. Vsi na vrtu so se prestrašili: živali, drevesa, cvetlice. Pa tudi kamen. – Najbolj se je prestrašila Zemlja. Tako je trepetala, da je na njej vse drhtelo. Kamen je zavpil: 'Gorje, zdaj bo Zemlja morala umreti. Sonce jo je zapustilo.' Napočila je najtežja ura za Zemljo in vse, ki žive na njej. – Kamen je želel potolažiti Zemljo. Ravno je hotel spregovoriti, ko je opazil, da prihajajo na vrt možje.Počasi in previdno so hodili. Med njimi je zaznal nežno svetlikanje. Ko so prišli bliže, je videl, da nosijo umrlega moža. Od njega je prihajalo svetlikanje, kot prihaja od sonca, kadar sije skozi oblake. Položili so ga v grob – v votlino, prav na tisto mesto, kjer je tičal kamen, preden so ga izklesali. Preden je kamen zares dojel, kaj se dogaja, so pristopili k njemu možje, ga dvignili in z njim zaprli vhod v votlino, v kateri je ležal mož s svetlim obličjem. Kamen je postal tako VRATA ZA GROB, hkrati pa je bil čisto blizu umrlemu možu. Njegova največja želja se je izpolnila: spet je bil čisto blizu matere Skale, slišal pa je biti tudi srce matere Zemlje. Mati Zemlja je pela pesem: 'Božji Sin je prišel k meni in me bogato obdaril. S svojim telesom in svojo krvjo mi je dal novo življenje in novo upanje. Hvala Božjemu Sinu.' Kamen je bil pomirjen. Na vrtu je vse utihnilo. Še dan in noč se ni nič zganilo. Zemlja je molčala. Vetrič ni ganil niti listka. Nobena ptica ni začivkala. Tudi kamen je nemo čakal. Zdelo se mu je, da mati Zemlja skriva v sebi veliko skrivnost. Ko pa je sinilo jutro tretjega dne, je nekdo nenadoma odrinil kamen z vhoda stran. A tokrat niso bili možje. Zemlja se je stresla. Najprej se je kamen prestrašil, potem pa je spoznal, da se Zemlja ne trese od strahu, ampak da drhti od veselja in sreče. – Na mestu, kjer je prej stal kamen in zastiral vhod v grob, je stala SVETLA POSTAVA, bela bleščeča kakor sončna luč – BOŽJI SIN, KI JE VSTAL IZ GROBA. Ni se več svetlikal skozi platnene trakove, kot sije sonce skozi oblake. Sijal je kot žareča nebeška luč. Preplavil je kamen in vse s svojo bleščečo svetlobo, potem pa je odšel čez vrt in tiho izginil. Kamen je bil edini, ki je vse videl. Ko je gledal za Božjim Sinom, je na kamen sedel Angel. Počasi je vzšlo sonce. Na vrt so h grobu prišle žene in našle prazen grob. Hitele so povedat možem. In ti so prišli. Videli so, da je grob prazen. Spraševali so se, kje je Božji Sin. Kamen jih je hotel potolažiti. Hotel jim je povedati, da je vstal, odvalil kamen in odšel. Ampak ljudje kamnov ne slišijo. Zato je prosil Angela: 'Povej jim, kaj se je zgodilo!' Angel mu je izpolnil željo in rekel ljudem, ki si niso znali pomagati:
15 'Tistega, ki ga iščete, ni tukaj. Vstal je in živi. Pred vami pojde: vedno in povsod ostaja z vami - vse dni - do konca sveta!' Pretekla so tisočletja, vendar kamen ni pozabil, kaj je doživel. Od tedaj se pogosto zgodi, da človek, ki na svojih poteh vidi kamne, pomisli: 'Ko bi ti kamni znali govoriti, kaj vse bi mi lahko povedali...' V takih trenutkih človek zasluti neizrekljivo skrivnost kamna, ki je videl Božjega Sina, ki je bil v grob položen in je vstal! ALELUJA! JUHU!! NAGRADNA IGRA Naše najmlajše bralce vabimo k sodelovanju! Tri najlepše pobarvane pobarvanke, ki bodo do konca maja prispele na naslov uredništva, bo avtorica naše naslovnice in pobarvanke ga. Joca Jamšek nagradila s kazali za knjige in čokolado! Irene Johanson prevedla Breda Zupančič priredila A.H.Križaj Pobarvanka
Change language