Revija Svitanje - Pomlad 2006

5
PP
Wolfgang von Goethe
Pravljica o zeleni kači
in lepi liliji
povzeto iz revije New View
Resnična pravljica je umetniško delo. Leta 1795 se
je v nemški reviji Die Horen (Ure) na mihaelovo
pojavila serija zgodb. Zadnja od njih je bila
Pravljica o zeleni kači in lepi liliji. Pripoveduje o
čudežni preobrazbi, ki jo lahko, ko pride pravi čas,
doživi tudi človek. Zgodbe je napisal Wolfgang von
Goethe in stvaritev te pravljice je imela daljnosežne
posledice. Kdo je bil Wolfgang von Goethe in
kakšen je bil pomen njegove pravljice?
Rodil se je 28. avgusta 1749 v Frankfurtu v Nemčiji.
Usojeno mu je bilo, da je s svojim izredno obsežnim
delom, ki ga je ustvaril v 82-ih letih svojega bivanja
na Zemlji, postal velikan evropskega kulturnega
življenja. Njegovemu prispevku k svetovni literaturi
je vsesplošno priznana širina in globina duha, ki so
jo mnogokrat imenovali božansko.
Ustvarjal je na mnogih področjih, med drugim je bil
kritik, žurnalist, slikar, direktor gledališča, pedagog
in fizik. V svoji prozi in poeziji je obravnaval različne
teme in s tem izkazal, da obvlada mnogo različnih
stilov. Pri tem pa nikoli ni izgubil moči za pisanje
čarobnih kratkih lirskih del, v katerih je razkril
raznolikost človekovega obstoja. Sile kreativnosti je
obdržal vse do konca življenja, saj je tik pred smrtjo,
23. marca 1832, dokončal svojo mojstrovino Faust,
ki jo je snoval in razvijal 60 let.
"Goethejeva pravljica je sijajno delo, ki ga mora
človek ne le prebrati, ampak tudi živeti."
Rudolf Steiner
Bil je tudi naravoslovec. Spoznal je, da je pri
opazovanju naravnih procesov, kot je na primer
rast rastline, proces 'nastajanja' takšnega živega
organizma našim očem v veliki meri neviden. Njegov
sodobnik Kant, katerega ideje še vedno v marsičem
prevladujejo v razmišljanju modernega človeka,
je izjavil, da bi bil za prepoznavanje teh skritih
procesov v organski naravi potreben intuitiven
intelekt – intellectus archetypus – za katerega je
Kant trdil, da je iznad človeških zmožnosti. Kadar
se nam razkrije narava, izkazuje tako resnico
znanstvenega védenja kot lepoto stvaritve. Za Kanta
je bila znanost ločena od umetnosti. Goethe pa je v
svoj odnos do znanosti vnesel umetnost in ustvaril
iz njiju harmonijo. Opravil je veliko raziskavo o tem,
kako opazovati naravo, in tako uvedel nov odnos
do naravoslovja. Bil je tako študent kot umetniški
'odkritelj' skrivnosti notranje človekove narave in
zunanje manifestacije 'matere' narave. Skozi lastne
izkušnje je spoznal, da lahko, če smo pripravljeni
opazovati s čuti, brez kakršnih koli predsodkov, s
poglabljanjem tega procesa do točke, ko se zavemo
svojih notranjih odzivov, pridemo do intuitivnega
poznavanja skritih naravnih procesov. Bil je