Waldorfske novice - Pomlad 2006

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

april 2006 

intervju Annemarie Ehrlich 

Temna stran televizije 

Splošni nauk o človeku 

Večeri med zvezdami 

utrinki Človeška duša je kot voda 

Pesmi 

Gledališke igre in dogodki

K A Z A L O 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

april 2006, zaporedna št.49 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: (01) 28 222 40 

Fax: (01) 28 222 41 

DŠ: 65714415 

ŽR: 50100-603-43421 

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si 

Splet: www.waldorf.si 

Urednik: Davorin Peršič 

Uredniški odbor: 

Francka Imeri, Mohor Demšar, Primož Kočar, 

Breda Pavlič, Alja Venturini (fotografije) 

Sodelavci: 

Darja Brecelj, Boštjan Štrajhar, Jana Dagarin, 

Vera Grobelšek, Jana Kokalj, Bojan Popovič, 

Igor Velepič, učenci in dijaki WŠL 

Lektoriranje: Tatjana Kamenšek 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk 

Tisk: 

Cicero Begunje d.o.o. 

Stegne 21 c 

1000 Ljubljana 

Časopis izhaja štirikrat letno. 

Izšel kot priloga revije Svitanja. 

Kazalo 2 

Uvodnik 3 

Ideal 3 

Intervju 4 

Annemarie Ehrlich 4 

Nevarnosti televizije 7 

Temna stran ekrana 7 

Televizija pri otrocih 9 

Nevarnost za otroka 9 

Kako TV oblikuje naš značaj 10 

Literatura 11 

Splošni nauk o človeku 11 

Pesmi 13 

Človek 13 

Večeri med zvezdami 14 

Nepričakovana intimnost 14 

Utrinki 16 

Človeška duša je kot voda 16 

Iz pouka zgodovine 18 

Medvedek Godrnjavček 19 

Igra v 3. razredu 19 

Zaključni projekti 06 20 

Nova pridobitev šole 21 

Mozartov večer 21 

Pokojnikigra 10. razreda 22 

Foto iskrica 22 

V gibanju 23 

Bothmer gimnastika 23 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in 

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja. 

ISSN ISSN 1854-0430 

Ključ 

Če hočeš spoznati samega sebe, glej, kako delajo drugi. 

Če hočeš razumeti druge, poglej v svoje lastno srce. 

Friedrich Schiller, Votivtafeln 

2 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006

U V O D N I K 

Ideal 

Davorin Peršič 

Iz hrastovega semena vedno nastane hrast, iz 

brezovega breza in ne recimo vrba. Lahko bi rekli, 

da vsak hrast, vsaka breza ali vrba raste po svojem 

idealu. Ideal hrasta se uresniči v vsakem posameznem 

hrastu. Ideal breze v vsaki posamezni brezi. In vendar 

vidimo, da breza ni enaka brezi. Vsaka breza je drugačna, 

celo vsak brezov list se razlikuje od drugega in vendar 

ima vsaka breza nekaj skupnega z vsako drugo brezo. To 

je ideal. Kljub dejanski razliki med posameznimi brezami, 

je tako v vsaki brezi zastopan in uresničen ideal breze. V 

vsakem hrastu ideal hrasta. V vsaki vrtnici ideal vrtnice. 

Kaj je pri idealu pomembno? To, da ni mrtva ideja. 

Ideal je živ in kot tak se v vsakem trenutku uresničuje 

drugače. Hrast, ki raste stoletja, je v vsakem trenutku 

drugačen. Vedno se spreminja, vedno se preobraža (iz 

veje v kal, v list, v plod) in vedno raste. Njegova rast je 

odvisna od sonca, vode, prostora, prsti ... Vendar na 

svoj način vedno uresniči ideal hrasta. 

Iz mrtvih idej pa lahko nastanejo le mrtve stvari. In 

tudi to je dobro, saj potrebujemo tudi mrtve stvari, 

ki ostajajo več let iste. Posamezen avto ali telefon 

se ne spreminjata. Popolnoma drugače bi bilo, če bi 

ljudje z mrtvimi idejami vodili rast hrastov. Ko bi bili 

hrasti izdelani, se ne bi spreminjali, temveč bi ostali 

nepremično isti, dokler ne bi postopoma razpadli. Kot 

rastline iz umetne mase. 

Vse tehnične stvari v sebi na nek način nosijo nekaj 

mrtvega, nekaj, kar sili k fizičnemu razpadanju, 

medtem ko vse žive stvari prežema nekaj živega, ki 

fizično neprestano razvija. Problem nastane, ko se 

mrtve ideje polastijo živega. Mrtve ideje prav tako kot 

ideal enotijo, vendar ne dopuščajo posameznosti in 

razvoja. 

Do bolečin pride, če iz mrtvih idej nastane ideologija. 

Ta poskuša živega človeka, skupnost živih ljudi 

poenotiti v nek sistem, po katerem naj bi deloval. 

Enakost naj bi bila tista, s katero naj bi dosegli srečo 

... To ne gre ne v teoriji ne v praksi. Človek je živo 

bitje, ki zase in za skupnost potrebuje živ ideal, da 

lahko živi v skladu s svojim bistvom. Zdi se, da hrast 

brez svoje volje postane hrast, breza breza ... Pri 

človeku pa gre najbrž za to, da mora hoteti postati 

svoj ideal. In želja ni dovolj. Če hoče živeti v skladu 

sam s sabo, mora ideal tudi spoznavati in ga v sebi in 

v svoji delih uresničevati. In če ga ne? Potem deluje 

v skladu z najbolj priročno ideologijo, z mrtvimi 

idejami, ki so prisotne v njegovem okolju. Ne ostane 

mu nič tretjega. 

■ Eva, 8. razred 

Vsi medčloveški odnosi so nekaj živega. Odnosi v 

družini, med prijatelji, med sodelavci, med učitelji in 

učenci, med sosedi ... vedno rastejo in se razvijajo – 

ne poljubno, temveč iz živega prepleta posameznosti, 

ki zorijo na polju človeškega. Ti odnosi so kot živi 

organizmi (organizacije) in kjerkoli se pojavi šablona, 

da "uredimo odnose", to ne bo prineslo pravih sadov. 

Pri mrtvih idejah, šablonah vedno nekaj izpade: to je 

posameznik. 

Če hočemo "urediti" medsebojne odnose, se lahko 

srečamo le na skupnem polju človeškega ideala. Bolj 

ko ga spoznavamo, bolj notranje bogati postajamo in 

bolj kot smo bogati, več hočemo podarjati in bolj znamo 

delati skupaj. "Vsak posameznik – lahko rečemo – nosi 

po svoji zasnovi in določenosti v sebi čistega idealnega 

človeka in uglasiti se z njim, z njegovo nespremenljivo 

celoto v vseh njenih raznoterostih, je velika naloga 

njegovega bivanja." (Schiller) In kako se uglasiti s 

svojim človeškim idealom, s katerim bi plemenitili 

človeštvo? To vsebino nosi v sebi impulz človeške 

(anthropos) modrosti (sophos) – antropozofije. 

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006 3

I N T E RV J U 

Annemarie 

Ehrlich 


Annemarie Ehrlich, ki je vodila evritmijo na 

večdnevnih pripravah učiteljev WŠL za 

letošnje šolsko leto, je ena izmed svetovno 

znanih evritmistk. S svojimi izkušnjami, rojena je bila leta 

1926 v Berlinu, in aktivnim življenjem z antropozofijo, ki 

jo je udejanjala v pedagoški, umetniški in zadnjih več kot 

dvajset let predvsem v socialni evritmiji, je svojevrstna 

oseba, ki suvereno in z velikim nagovorom vodi evritmijo 

z vodilnimi kadri največjih svetovnih podjetij, osebjem 

v bolnišnicah, učitelji, evritmisti ali s skupinami, ki jih 

evritmija zanima. 

V svojem življenju je vsakršna dela, od dekliških 

zadolžitev do dela, ki ga opravlja danes, sprejemala 

kot "Dobre vaje za male deklice." V tej skromnosti, 

vendar z velikim pogumom in energičnostjo, z 

izostrenim občutkom za ljudi in s prodornim miselnim 

vpogledom, je eden redkih človeških svetilnikov 

današnjega časa in prihodnosti. 

Intervju je potekal med večernim odmorom na 

pripravah učiteljev WŠL v koči Planinka na Pohorju, 

23. avgusta 2005. V njeni skrbno urejeni sobi je 

pogovor, kljub intenzivnemu delu za prihajajoče leto, 

potekal v mirnem in prijetnem vzdušju. 

Kaj je smisel ali cilj vaših delavnic? 

Da ljudje izkusijo, da je človeško bitje lahko v sebi 

in hkrati v okolici, da lahko med svojo notranjostjo 

in okolico najdejo ravnotežje. Mislim, da je to najbolj 

posebna stvar, ki jo evritmija nudi. To je mogoče 

videti že v besedah. Največ besed ima samoglasnike 

in soglasnike. S samoglasniki izrazimo svoje 

razpoloženje (Če na primer rečemo: aaa ... Ali: eee 

...), medtem ko so soglasniki bolj okolica, oblikovalci 

besede. V besedi sta oba elementa: prvi prihaja od 

zunaj in drugi od znotraj. Torej: Moj jaz v okolici. 

Je danes potreba, da ljudje razvijejo ta odnos? 

Mislim da, saj je ogromno ljudi, ki so pregoreli in 

tako nimajo ravnotežja. Bili so povlečeni iz svoje 

notranjosti, življenje jih je potegnilo ven iz samih sebe 

in zato so pregoreli. Če uspeš priti do odnosa, ko si 

lahko sam s sabo in zavesten tistega, kar je okrog 

tebe, potem si lahko bolj zdrav. 

Imate veliko izkušenj in srečujete zelo različne 

ljudi. Kaj mislite oziroma kaj vidite v družbi? Gre 

za kakšno spremembo? 

Od takrat, ko sem bila v službi v šolah, torej 40 let 

nazaj, do danes, sem pri otrocih opazila spremembe. 

Takrat smo delali veliko vaj, da so lahko otroci prišli 

ven. In danes je ravno obratno. Otroci so tako zunaj, 

da jim moramo pomagati, da pridejo k sebi. To je 

velika sprememba. To se v družbi čuti, saj vsi vtisi, ki 

jih dobimo od reklam, televizije, prometa ... Na otroke 

delujejo kot napad od zunaj in tako otroci živijo samo 

zunaj sebe. Zato jih moramo pripeljati do samih sebe. 

To je zame največja sprememba. V resnici je ravno 

obratno kot pred 40 leti. 

Kje je mesto evritmije danes? V umetnosti? Kot 

pomoč za nove medčloveške odnose? 

Glede umetnosti ne morem ničesar reči, saj mislim, 

da smo ravno zdaj povsod v takšni krizi, da ne vem, 

kako se bo razvila. Ampak evritmija v socialnem 

življenju ima veliko možnost, saj lahko z njo nastane 

vidno tisto, kar živi med ljudmi. Tako nastane vidno, 

če skupina dela skupaj ali če delamo sami. Mislim, da 

je naloga evritmije pokazati ljudem, da lahko delajo 

skupaj, in tudi pomagati jim ozavestiti, da morajo 

delati skupaj. Na številnih seminarjih začnem tako, 

da vsak dela sam zase in čez nekaj časa se lahko 

zavejo, kaj je okrog njih in kako lahko srečajo drugega, 

medtem ko delajo. Mislim, da je zelo pomembna stvar 

za kulturo, da moraš biti buden, medtem ko delaš. Ne 

gre za to, da mislimo, medtem ko sedimo, temveč da 

prebudimo zavest, medtem ko delamo. 

To je novo in mislim, da moramo narediti nov korak 

v razvoju. Naprej ne moremo taki kot smo sedaj. Zdaj 

smo obtičali. Mislim, da vsi ljudje, ki se ukvarjajo s 

tem, kaj je razvoj, vidijo, da moramo narediti nekaj 

novega, ker smo obtičali. Smo na koncu. 

Kako vidite odnos med 

evritmijo in Rudolfom 

Steinerjem? 

Brez Rudolfa Steinerja ni 

evritmije. Tako enostavno. 

On jo je razvil oziroma jo 

posvetíl, tako da govor 

ali jezik, ki ga govorimo, 

ni le v nas, v naših ustih 

in v glasilkah, temveč da 

lahko to tudi prevedemo v 

gibanje. In mislim, da je to 

nekaj posebnega, da lahko 

tisto, kar je v nas nevidno, 

postane vidno preko 

evritmije. In to je njegovo 

delo; brez njega tega ne bi 

mogli najti oziroma jaz tega 

ne bi mogla najti. Bodimo 

natančni: jaz tega ne bi 

mogla najti. 

Kaj mislite, zakaj je bila 

evritmija iznajdena? 

/.../ Moja osebna vizija 


kaj se bo zgodilo, in nenadoma postanejo aktivni. To 

se zgodi in ni potrebno, da sem sama tako aktivna, 

jaz moram dati le impulze, da lahko delajo. Zato me 

ne izčrpa, iz vaje dobim moč. Moj čas brez vodenja 

evritmije je precej bolj utrujajoč kot čas, ko vodim 

seminar za seminarjem. 

■ Annemarie Ehrlich 

Evritmija v socialnem življenju ima veliko 

možnost, saj lahko z njo nastane vidno tisto, 

kar živi med ljudmi 

je, da je Rudolf Steiner dal evritmijo, da lahko 

spremenimo naše mišljenje. In to v obdobju, ko vsi 

vemo, da smo na koncu analitičnega mišljenja. Naše 

mišljenje mora preiti v gibanje. Ravno tako se otrok 

najprej giblje, nato lahko govori in šele potem, ko se 

je že naučil govoriti, lahko tudi misli. Govorjenje je 

notranje gibanje in misli so še bolj notranje kot govor, 

zato mislim, da se moramo kot odrasli spet gibati, 

vendar zavestno, da spravimo mišljenje v gibanje. 

Mislim, da je to tako enostavno. To lahko vidimo pri 

otroku, pri vsakemu otroku se zgodi in to moramo 

sedaj narediti po zavestni poti. Hoditi na novo, gibati 

se na novo, vendar – zavestno. To spremeni naše 

notranje navade govora in jaz mislim tudi: mišljenja. 

Vedno. 

Kako delate čez dan zase? Kako se pripravite na 

vodenje seminarja? 

Veliko hodim in vedno, ko hodim, mislim na 

seminar, ki prihaja. Hoja mi zelo pomaga, da pridem 

do jasnih idej, do novih idej, do novih vizij za pomoč 

v tej ali oni situaciji. To je ena stvar, ki jo počnem. 

Potem so tu vaje za vodenje samega sebe, ki jih delam 

pogosto. In če pogledam nase, je najpomembnejša 

stvar, odkar sem postala starejša, da sem v trenutku. 

Da sem prisotna v trenutku in ne da razmišljam, kaj 

bo naslednji teden ali kaj je bilo pred 14 dnevi. Biti 

resnično v trenutku. Mislim, da tako ostaneš zdrav. 

Z evritmijo ali brez nje. Moje življenje je zelo bogato 

življenje, saj me ljudje vedno sprašujejo in jaz lahko 

dam odgovor. Le če dva ali trije vprašajo v istem 

trenutku, ne morem. Vendar če vprašajo leto vnaprej, 

potem je to že mogoče. 

In delo z ljudmi ti daje moč. To te ne izčrpa. Izvajati 

evritmijo z drugimi. Saj čutiš njihovo navdušenje in 

njihovo toplino. Tako posebno je. Stojijo in čakajo, 

Kot učiteljica evritmije na waldorfski šoli ste 

poučevali od 1. do 12. razreda. Kakšna je bila vaša 

izkušnja v tem času? 

Mislim, da bodo ljudje rekli, da sem od nekdaj 

deloholik. Toda vedno sem imela veliko energije in 

evritmija me je nosila. Torej, ko sem čez teden učila, 

sem imela družino in zvečer sem rekla svojemu možu: 

"Zdaj bi rada šla vadit." In bil je zelo začuden: "Saj si 

delala cel dan, vadila si cel dan." "Že, ampak ne zase." 

Tako sem največkrat zvečer zase vadila eno uro. To 

mi daje energijo in me ne utruja. Vendar mislim, da 

sem nekaj posebnega. 

In kako dolgo ste delali za waldorfsko šolo? 

Približno 20 let. 15 let v eni šoli, vmes sem bila na 

porodniški, in potem še v eni šoli, kjer sem pomagala 

pri uvedbi evritmije. No, nekaj časa sem se vozila 

en dan v tednu v Amsterdam in imela 7 razredov v 

enem dnevu in zvečer umetniško vajo ... To je bilo 

popolnoma noro. Ampak, da ... To je bilo življenje. 

Ste na šoli delali z učitelji? 

Ne, z učitelji nisem delala. V tistem času ne. Ne 

spomnim se, da bi. Delala sem z razredi, ampak nikoli 

ne s pol razreda, vedno s celim razredom. 

Cel razred, koliko otrok je bilo to? 

Trideset, štirideset ... 

Štirideset? 

Da, ampak le pri manjših otrocih. Vem, da sem v 

petem razredu delala s 45 otroki. Ampak sem imela 

veliko dvorano. Veliko dvorano z odrom. Ko sem delala 

z velikimi otroki, sem vedno stala na odru. Dvorana 

je bila polna, vendar so vedeli, da vidim vse. V višjih 

razredih jih je bilo 30 ali 35. 

Ne več? 

Ha, ha ... Ne, ne več. Ampak vedno cel razred. A 

da sem imela vse, sem dvorano resnično potrebovala. 

Drugače tega ne bi mogla. 

Ste imeli, ko ste končali s poučevanjem evritmijie 

na waldorfski šoli, stike z waldorfskimi šolami kot 

učitelj za učitelje? 

Da, veliko let sem imela seminarje za učitelje v Den 

Haagu, ampak le enkrat tedensko. Veliko povezav 

z waldorfskimi šolami sem imela, ker smo z učitelji 

delali veliko gibalnih iger za otroke, če niso imeli 

evritmije ali če so potrebovali jutranje vaje, preden so 

začeli z delom. To sem delala za celo Nizozemsko. Čez 

vikende smo to delali v različnih krajih. 

V času, ko sem bila učiteljica, sem organizirala 


šolski festival za celotno Nizozemsko, kjer smo imeli 

evritmijo od 1. so 12. razreda, da bi videli razvoj 

otroka in evritmije. Bilo je res razburljivo, saj so iz 

različnih mest prišli avtobusi z otroki in starši. Bilo je 

zelo veliko ljudi, približno 400. Bil je pravi festival, ki 

sem ga delala tri ali štiri leta. In to je zelo pomagalo 

pri razvoju evritmije v šoli. Starši so lahko videli, 

kako drugače se tretješolec giblje od šestošolca, ali 

devetošolca, ali dvanajstošolca. Imeli smo vse razvojne 

korake in za starše je bilo zelo zanimivo. 

Niste o vašem razvoju evritmije, o vajah, ki ste 

jih razvili, nikoli napisali knjige? 

Tega ne bom nikoli naredila. Zdaj sem napisala 

svojo biografijo in tam je nekaj vaj. Mislim, da če 

daješ recepte, odvzameš lastno aktivnost evritmista. 

Mislim, da smo na tej točki, v tej krizi z evritmijo, 

ker se učimo iz knjig. In to ne oživi. Zato evritmijo 

dajem vsakomur, vsak jo lahko uporablja, vendar 

naredite iz nje svojo vajo in ne berite, kako mora biti. 

Biti resnično v trenutku. Mislim, da tako 

ostaneš zdrav. 

Ne more biti tako ali tako, saj je vsaka situacija lahko 

drugačna. In to je življenje, drugače je proti njemu. 

Je to neke vrste zaupanje v vsakega 

posameznika? 

Da. Mislim, da so moje vaje na nek način temeljne 

vaje, iz katerih lahko razvijete veliko različnih stvari. 

Ni jih potrebno izvajati tako. Poskusite v sebi najti 

vir, ki prekipeva, od koder lahko vedno izvira. 

Mislim, da je najbolj posebna stvar, ki jo delam, 

ko ljudi učim, da delam zelo majhne korake. Veliko 

ljudi med nami dela prevelike korake, ki jim ljudje 

ne morejo slediti. In meni gre za to, da odrasli ljudje 

delajo vaje sami in ne da posnemajo. In tisto, kar 

lahko ljudi navduši, je, da lahko sledijo skozi sebe in 

ne le visijo na učitelju. In zato potrebujemo zelo, zelo 

majhne korake. Vendar tega ni tako lahko razviti. 

Ali imate kot mama, kot babica, kot prababica 

kakšen nasvet za starše tega časa? 

Resnica je, da ne dajem nasvetov v lastni družini. 

Kakšno besedo rečem le, če me zanjo zaprosijo. 

Drugače ne dajem nasvetov. Ne. Mislim, da morajo 

iti svojo pot, in opazila sem, da gredo svojo pot. In 

mislim, da je tako prav. Ne morem jim pomagati v 

njihovem življenju. Le če me zaprosijo, in včasih 

me, potem imamo pogovor in to je zelo lepo. Ampak 

nasvetov ne dajem. 

Biti prababica je zame zelo posebna stvar. Posebno 

z najstarejšima pravnukinjama, ki imata 12 in 10 let 

imam zelo tesen stik, saj sta 10 let živeli v moji hiši. 

Mlajša je tudi tam rojena. Z mlajšimi pravnuki, ki jih 

ne vidim pogosto, nimam tako tesnega stika. Ampak 

videti, kako drugačni so danes otroci od otrok v mojem 

času ... Zelo drugačni so in zato ne dajem nasvetov, 

kako jih vzgajati, saj je danes popolnoma drugačen 

čas. Ne le čas, tudi otroci so tako drugačni. Prihajajo 

s takšno modrostjo in jaz sem prav začudena, kaj vse 

vidijo, kaj sprašujejo ... 

Bi nam lahko povedali kakšen primer? 

Najstarejša piše pesmi. Ampak ne o rožicah in 

naravi, ampak o spominu, mislih, o smrti in včasih 

ljubezni. Včasih o svoji mlajši sestri. Veliko je stvari, 

o katerih piše in ki jih jaz sama v taki starosti nikoli 

ne bi pisala. Veliko bolj so povezani s tistim, kar se 

dogaja po svetu, preko televizije. Vedo, kaj se v svetu 

dogaja, in na nek način potem to nosijo s seboj. Ona 

piše pesmi in tako lahko gre preko tega. In zaradi vseh 

vtisov ne ostane ohromljena. Vendar te generacije so 

popolnoma, popolnoma drugačne. 

Bi rekli, da so bolj zbujeni? Da se prej zbudijo? 

Absolutno. 

Lahko slišimo, da je to, kar se otrokom dogaja, 

naravna stvar in da moramo otrokom dati, kar 

zahtevajo. Na drugi strani pa slišimo o zaščiti, da 

bi morali otroke odmakniti od ... 

Da, mislim, da jih moramo zaščititi, vendar ne na 

otročji način. Oni so tu in zdaj. Jaz jim nikoli ne bi 

povedala za vse težave svojega ali našega življenja, za 

zakonske ali finančne probleme ... Ampak ko pridejo 

z vprašanjem, jim moraš odgovoriti. Kolikor se le da, 

pa jih je potrebno zaščititi pred televizijo in kinom ... 

Zakaj mislite, da imajo te slike tako močan vpliv? 

Otroci so nad njimi zelo navdušeni. 

Mislim, da so slike vedno zanimive za otroke. 

Pokažite jim lepe knjige, pripovedujete jim zgodbe 

... in zadovoljni bodo. Ne morem si predstavljati, da 

imajo otroci lahko radi slike Walta Disneya. Pojdite v 

naravo, naj stvari izkušajo ... zgradite jim hišico na 

drevesu. Naj tam prespijo kakšno noč. Nekje zunaj. 

Moramo jim posvečati pozornost in to je za njih 

vrednejše kot sedeti pred televizijo in gledati, kaj se 

tam godi. Delati morajo veliko stvari. 

Najlepša hvala za odgovore. 

Prosim (smeh) ... 

Želel sem vas vprašati, kakšen je vaš odnos do 

pravnukov. Mar ni zanimivo, da se tako oddaljene 

generacije srečujejo? Mislim, da je za obe strani 

to lahko nekaj posebnega. 


NE V A R N O S T I T E L E V I Z I J E 


Temna stran 

ekrana 

Vloga televizije, radia, računalnika ... v 

vsakdanjem življenju v zadnjih desetletjih 

postavlja sodobnemu človeku veliko vprašanj. 

Tehnične pridobitve so postale del vsakdana in tako ali 

drugače jih uporabljamo skoraj vsak, če ne prav vsak 

dan. Povprečno je mladostnik, včasih že otrok, z uporabo 

tovrstne tehnike zelo zaseden in dnevna večurna uporaba 

le-te nanj gotovo vpliva. 

Znanstvene raziskave (konkretne primere navajajo 

ostali članki na to temo) kažejo na fiziološke, 

psihološke in sociološke probleme, ki se pojavijo 

pri dolgotrajni uporabi. Prav gotovo pa lahko tudi 

sami, z nepristranskim opazovanjem in natančnim 

razmislekom, pridemo do vplivov in posledic, ki jih 

ima. 

V tem članku bomo poskusili osvetliti negativni vpliv 

televizije na sodobnega človeka, predvsem otroka in 

mladostnika. Pri tem nas zanima vsebina informacij 

in tudi način, kako te informacije pridejo do ljudi, 

ter kakšen vpliv ima tovrsten način sprejemanja 

informacij. 

Morda ste pri gledanju televizije kdaj opazili, da 

je vaša pozornost oziroma vaša zavest v nekoliko 

posebnem stanju. To se najbolj pokaže, če gledate 

televizijo dlje časa. Zgodi se, da nekaj doživljate, vendar 

ste na nek način vseeno pasivni. Tej delni budnosti 

bi lahko rekli budno sanjanje. To lahko opazite, če 

na primer pri gledanju filma o življenju rož naenkrat 

spremenite svoje zanimanje in ga preusmerite v neko 

drugo dejavnost – na primer opazovanje rože, ki jo 

imate v vazi. Brez posebni naporov boste ugotovili, da 

obstaja velika razlika. 

Budno sanjanje lahko tudi izmerimo kot zmanjšano 

aktivnosti v možganih. Naša pozornost je med 

gledanjem gibljivih slik, ki nam vzbudijo vtis, da se 

na platnu ali ekranu odvija precej več, kot le igra 

svetlobe in oblik, zelo drugačna od gledanja običajne 

resničnosti. Kljub temu da vemo, da so to le svetlobne 

igre, se vživimo v njih, kot da pred nami res stojijo 

živali, marsovci, ljudje ali človeška trupla. Ob gledanju 

televizije navadno doživljamo močneje, kot če bi o 

tem le brali, poslušali, gledali igro ali fotografije. In 

to doživljanje pride bolj ali manj "samo od sebe", brez 

kakšne posebne notranje aktivnosti. Če pogledamo 

otroke, ki se dnevno izgrajujejo in rastejo s tovrstnim 

vživljanjem v gibljive slike, lahko predvidimo in na 

žalost tudi opazujemo posledice. 

Redno budno sanjanje oz. gledanje televizije lahko 

povzroči preveliko budnost, preveliko sanjavost in 

še največkrat nepravilno kombinacijo budnosti in 

sanjanja. Ruši se osnoven odnos do resničnosti. 

Skrajnost, ko otrok dejansko ne loči med streljanjem 

s puško v filmih in v šoli, je skrajnost, vendar so 

tisto, kar se odvija pri večini otrok, ki redno gledajo 

televizijo, isti procesi v manjšem obsegu. 

Kaj se dogaja pri vživljanju v slike na ekranu? 

Identifikacija na različnih ravneh. Poglejmo nazoren 

primer: Z videospoti je televizija dosegla srca 

mladostnikov, ki se z dogajanjem v videospotih očitno 

identificirajo. Ne le s posnemanjem v oblačenju, 

vedenjem, temveč tudi globlje. V mladostniškem 

in otroškem času ljudje iščemo duševne ideale in 

fascinirani s skrbno izbranimi in posnetimi gibljivimi 

slikami, lahko hitro izberemo idole. Zvezde na ekranih 

s svojo dodelanostjo in intenzivnostjo presežejo 

resnične zvezde. Skozi nezavedno ali delno zavestno 

identifikacijo mladostniki doživljajo čustvena 

doživetja, ki jih navdajo s samozavestjo, z zanosom, 

pogumom. Osnovno gibalo za uspeh videospotov je, 

da čustveno nagovorijo mladostnika, da podžigajo 

njihove strasti. Poleg identifikacije z idolom mlade 

pritegne tudi izzivanje elementarnih instinktov. Zopet 

se preko istovetenja njihovi elementarni instinkti na 

nek poseben način sprostijo in počutijo se boljše, 

prerojeno, poživljeno. Eden izmed najbolj močnih 

elementarnih instinktov, na katere v vidospotih igrajo 

je erotika. Z očitnimi namigi spodbujajo neosebno 

seksualnost, povezavo nasilja in seksualnosti in 

podobno. In v čem je problem? 

Po teh silnih doživetjih, ponotranjenih slikah 

mladi gledalci ostanejo prazni in prerešetani s 

pretiranimi čustvenimi izstrelki, ki nimajo dosti 

opraviti s svetom, v katerega se vsak 

dan zbudijo. 

Praksa kaže, da gre pri tem za veliko čustveno laž. 

S stališča otroka ali mladostnika bi ji lahko rekli 

tudi zmota. Po teh silnih doživetjih in ponotranjenih 

slikah mladi gledalci ostanejo prazni in prerešetani 

s pretiranimi čustvenimi izstrelki, ki nimajo dosti 

opraviti s svetom, v katerega se vsak dan zbudijo. 

Njihovo duševnost zajame frustracija, saj jim televizija 

vzpodbudi pretirane želje, ki jih lahko uresničujejo le 

idoli na ekranih. Tisti, ki so svojo duševnost gradili 

tako, da so prekomerno črpali, v srečanju z "resnično 

resničnostjo" lahko naletijo na probleme, ki se kažejo 

v nesamozavesti, nezmožnosti navezovanja socialnih 

odnosov, pomanjkanju koncentracije, izbruhih 

agresije, depresivnosti, zatekanju v droge ... Vse to 

so velika poglavja, ki jih pomaga gojiti televizija. Še 

zdaleč ni edini razlog, vendar s svojimi vsebinami 

omogoča večji razmah teh duševnih bolezni. 


Če si to občutljivo področje pogledamo bolj natančno, 

lahko vidimo, da pri gledanju televizije pravzaprav 

vadimo določen odnos do sveta. Kakšna vadba je to? 

Je to vadba za resnično življenje? Za jasno mišljenje? 

Za močno voljo? Za občutek? Ne, ravno obratno. Z 

gledanjem televizije vadimo: 

• Pasivno sprejemanje, ki vodi v brezvoljnost. Pri 

gledanju televizije smo fizično popolnoma neaktivni, 

kljub temu da se nam dogajajo (doživljamo!) najbolj 

neverjetne stvari. Z nič volje se istovetimo z junaki, 

ki dosegajo najvišje vrhove, čutimo moč bogatih, 

potujemo v neznane svetove, se zaljubljamo, 

sovražimo, zmagujemo v športih in vojnah ... Tega 

se globoko v sebi navadimo in posledično nam je 

vsak napor, kjer moramo dejansko vpreči svojo voljo, 

odveč. 

Ne gre za to, da bi televizijo demonizirali, 

temveč nasprotno: da bi ji v svetu dali svoje 

mesto. 

• Usmerjen načina mišljenja. V obliki mode in 

trendov v glasbi, oblačenju, govoru, obnašanju 

... postajamo vodljivi bolj ali manj sofisticiranim 

oblikam potrošništva. Kljub temu da imamo – 

politično korektno – še vedno na izbiro več možnosti, 

je to največkrat le izbira med nepotrebnimi stvarmi. 

Vsakodnevno ponavljanje istih neumnosti se v praksi 

pokaže kot neverjetno učinkovit način: velika večina 

ljudi, da ne govorimo o otrocih, ki so tu posebno 

izpostavljeni, začne to ponavljati in se obnašati v 

skladu z "navodili". Stvari, ki jih ne potrebujejo, 

so ne lepem nujno potrebne. Ob zavestnem branju 

vsebin, ki jih dnevno poslušamo v popularni glasbi, 

reklamah, oddajah ali filmih, se lahko vprašamo, 

kako je mogoče, da vse to res vsak dan poslušamo. 

• Površinsko prebujenost. Doživetje gibljive slike, ki 

največkrat do banalnosti poenostavi resničnost, nam 

daje občutek, da res vemo, kako je bilo v srednjem 

veku, kako je v tropskem pragozdu ... Posebno otroci 

se s televizijo zaradi pestrosti vsebin intelektualno 

zgodaj zbudijo, vendar ostanejo lačni. Vsebine in slike, 

ki jih dobijo, ne zmorejo umestiti v smiselno celoto, v 

svojo vsakdanjo izkušnjo sveta ... V svojih duševnih 

globinah ne ločijo med televizijo in resničnostjo. Tudi 

če jim dopovedujemo, da so to filmi, filmski triki, 

montaže, hipoteze ... je moč doživetja gibljive slike 

večja in otrok gradi na njej. 

• Duševno otopelost. Umetna filmska kri in tekoči 

trak svetovnih tragedij, za katere zvemo med reklamo 

za pralni prašek in zmagami naših športnikov, nam 

otopi naše čustvovanje. Zaradi silnih duševnih šokov 

postanemo neobčutljivi, medtem ko nam televizijski 

karakterji s svojimi zaigranimi vzorci reagiranja 

poenostavljajo in usmerjajo čustvene reakcije. 

Zaradi prevelike izpostavljenosti duševnemu trušču 

in surovosti ne zmoremo prisluhniti glasu finih in 

kompleksnih čustev. Podobno se dogaja z ustvarjalno 

ali umetniško domišljijo, za katero v predvajanih 

vsebinah v glavnem ni prostora. 

• Odpor do narave. Resnična narava je daleč stran 

od t.i. vzgojno-izobraževalnih oddaj o naravi. Ob 

gledanju prelepih slik dokumentarnih serij kmalu 

pozabimo, da je v naravi lahko zelo vroče, mrzlo, 

mokro, umazano, polno žuželk, da so konji velike 

živali in da kozorogov ali orlov v njihovem življenjskem 

okolju mogoče ne bomo srečali ... Da so stvari v naravi 

elementarno nepredvidljive. V naravi se moramo znati 

okolju odpreti ... Medtem ko je televizija neverjetna 

naprava za zapiranje vase. 

• Odpor do soljudi. Ob gledanju televizije se zapiramo 

vase in četudi je pred televizijo ali v kinu več ljudi, 

so vsi s svojo pozornostjo pripeti na ekran. Gledalcu 

tako ni potreben nihče. Nihče od njega ne zahteva 

kakšne socialne ali duševne aktivnosti. Za nikogar 

ni pomembno, kako se bo obnašal, medtem ko bo 

gledal. Je opazovalec, ki ni odgovoren za nič. V večini 

življenjski situaciji je seveda drugače, saj ne moremo 

le opazovati, kaj se bo zgodilo. Moramo reagirati, 

poseči v odnos, se izpostaviti ... Z gledanjem televizije 

se, posebno otroci, hitro navadijo na neaktivnost 

ali neprimerno aktivnost, saj težko upoštevajo, da 

svet od njih zahteva gibljivost v odnosih (raznoliko 

in kompleksno duševno-socialno aktivnost). Vajeni 

le sebe, težko sprejemamo druge. V drugih vidimo le 

svoje lastne slike in kaj hitro pride razočaranje. 

• Fiziološko pasivnost. Ko gledamo televizijo, običajno 

mirujemo in kljub naši budnosti naše telo postopoma 

prehaja v stanje spanja. Od čutil, možganov, do 

prebavnega sistema vse prehaja v pasivnost, ki je 

sicer prisotna le med spanjem. In ne potrebujemo 

zdravnika, da bi zvedeli, da tako televizija za naše 

fizično telo ne deluje zdravo. 

Ne gre za to, da bi televizijo demonizirali, temveč 

nasprotno: da bi ji v svetu dali svoje mesto. Hitro bi 

našteli pozitivne lastnosti, vendar se zdi, da se ne 

zavedamo dovolj dobro naštetih vplivov in posebno 

njene neprimernost za otroke. 

V današnji družbi ji dajemo mesto, ki ji ne gre. Če 

samo pogledamo urejenost sodobnega bivalnega 

okolja, bomo videli, da stoji televizija na dominantnem 

mestu v dnevni sobi, v spalnici, otroški sobi. In 

vprašanje je, kako visoko je število ur gledanja 

televizije v primerjavi s številom ur pogovora med 

ljudmi. Gotovo ni enostavno omejiti gledanja televizije, 

vendar bi to marsikoga v resnici osrečilo. 


NE V A R N O S T I T E L E V I Z I J E 

Rainer Patzlaff 

Kaj povzroča 

televizija pri 

otrocih 

Procesi dozorevanja možganov in funkcij 

organov vsekakor potrebujejo čas. Delno se 

zavlečejo daleč v prva šolska leta in so lahko, 

kot vedno bolj nazorno kažejo novejše raziskave, občutno 

moteni z nekontroliranim gledanjem televizije. 

Delo, 8. marec 2005 

Zakaj sta 

televizija in 

računalnik nevarna 

za otroka? 

Zato je nujno, da se seznanimo z določenimi 

dejstvi, ki jih moramo v interesu otrok jemati resno. 

(Postman, 1983) Na primer dejstvo, da televizija, če 

je starši strogo ne nadzorujejo, otrokom v znatnem 

obsegu onemogoči neposreden in aktivno oblikovan 

stik s svetom. Ni redkost, da danes otroci gledajo 

televizijo 30 do 40 ur na teden (Glogauer, 1993). V 

ZDA imajo otroci pri vpisu v šolo v povprečju za sabo 

10.000 ur televizije. 

Medtem ko sedijo pred ekrani, jih naprava prisili v 

umetno, otroku popolnoma tujo gibalno togost, ki se 

začne z visoko stopnjo ohromitve nezavedne aktivnosti 

očesa (Patzlaff, 1995) in od tam naprej zajame celo 

telo. "Gibalni zastoj" imenujejo zdravniki podhladitev; 

boljše poimenovanje bi lahko bilo: preprečevanje 

aktivnosti. Merljivo se izraža celo v zmanjšanju 

aktivnosti možganskega valovanja (Scheuerle, 1998) 

in v nenadni zmanjšani aktivnosti prebavnega 

sistema (Klesges, 1993). K temu moramo dodati 

tudi odsotnost vsakršne interakcije z dogajanjem 

na ekranu, ki otroke ne le navaja na držo distance, 

neudeleževanja, temveč jih vzgaja tudi v potrošniško 

orientiran odnos do sveta. 

Tudi dobro posneti filmi o živalih, otroške oddaje 

itd. ne odtehtajo teh slabosti. Pomemben kriterij za 

odločitev staršev glede otrokove uporabe televizije 

je tudi, ali so otroci neodvisno od televizije sposobni 

lastne aktivnosti, ali lahko razvijejo bogate interese 

in ali se jih redno navaja na ustvarjalno delo. Kajti 

potem je strah, da podležejo vrtincu televizije, občutno 

manjši. 

prevedel: Davorin Peršič 

(Was Fernsehen bei Kindern bewirkt je poglavje članka: 

Waldorpadagogik und Medien? iz knjige: Die Zukunft der 

Waldorfschule, Rowohlt Taschenbuch Verlag, Reinbeck bei 

Hamburg, 2000, str.: 148) 

"Pozor, zaslon!" se glasi naslov najnovejše knjige 

uglednega nemškega raziskovalca možganov 

Manfreda Spitzerja, nevrologa in psihiatra, 

vodje univerzitetne klinike za psihiatrijo in centra za 

nevrologijo in učenje v Ulmu. V njej govori o dokazano 

škodljivemu vplivu televizije in računalnikov na otroke. 

Televizijo gledajo že zelo mali otroci, vendar morajo 

otroški možgani zgraditi strukturo iz izkušenj. Malčki ne 

morejo povezovati informaciji z zaslona in iz zvočnikov. 

Razvijejo se nejasne strukture. Veliko bolje je, kadar 

otroci skušajo svet z vohanjem, okušanjem, tipanjem. 

Vsako gledanje televizije otrok v letih, ko hodijo v vrtec, 

je zato zelo škodljivo, je izjavil Spitzer v pogovoru za 

nemški tednik Focus. 


On sam ima pet otrok, pa nobenega televizorja. 

Imenitno jim gre. Pogosto sliši, da bodo otroci brez 

televizorja postali obstranci. Raziskave kažejo ravno 

nasprotno: več ko otroci gledajo televizijo, bolj so 

družabno zadržani. Trditev, da morajo otroci gledati 

televizijo, kolikor jih je volja, je kratko in malo 

napačna, trdi Spitzer. Televizija jih poneumlja in jih 

dela nepazljive. Kdor trdi nasprotno, ne upošteva 

nedvoumnih rezultatov raziskav. Kot žalostni primer 

nevednosti na tem področju navaja nemško zvezno 

centralo za politično izobraževanje. 

"Drži, da nemalo medijskih znanstvenikov nima 

pomislekov glede televizije in računalnikov. Pri 

tem pač gre za velike denarje in nekatere ljudi je 

mogoče kupiti. Enako je v preteklosti počela tobačna 

industrija, da bi zasejala dvom o škodljiv osti kajenja. 

Nekateri se obotavljivo izmotavajo, češ da je raziskav 

še premalo, da bi si mogli ustvariti pravo podobo. 

Pri tem pa so podatki že zdaj nesporni. Zgovorni so 

tudi poskusi, ki so jih doslej opravili: v eni šoli so 

zmanjšali čas gledanja televizije in učencem namesto 

tega ponudili kaj drugega, na drugi šoli pa ne. Čez pol 

leta so otroke ocenili in opazili, da so bili tisti, ki so 

manj gledali televizijo, manj nasilni do drugega. 

Spitzer tudi ni prijatelj računalnikov v šolah. 

Računalniki ovirajo ustvarjalnost in učenje, pravi. 

Otroci se učijo predvsem od ljudi, v šoli s čustvenim 

odnosom do učitelja. Tako imenovano elektronsko 

učenje je stranpot. Na temelju opravljenih študij 

Spitzer trdi, da bodo "zaslonski mediji" leta 2020 

v Nemčiji "ubili" dodatnih 40.000 ljudi, tisti, ki so 

v otroštvu pogosto sedeli pred zaslonom. Ubili jih 

bodo z boleznimi, kakor so infarkt, rak na pljučih, 

diabetes. K tem je treba prišteti še nekaj sto dodatnih 

umorov. Zaradi premalo gibanja in preobilice hrane 

pred zaslonom bodo ljudje predebeli, to pa je bližnjica 

k nekaterim boleznim. Ker je vsebina gledanega 

čedalje bolj nasilna, se veča tudi agresivnost mladih 

gledalcev. Spitzerjevo glavno priporočilo je uveljavitev 

davka na nasilne scene: za vsako nasilno dejanje, 

ki bi ga pokazali na televiziji, bi obdavčili filmsko 

produkcijo in jo tako spodbudili, da bi se poskusila 

znajti brez tega. 

Delo, 18. april 2005 

Kako televizija 

oblikuje naš značaj 

Peter Winterhoff – Spurk, 59-letni profesor 

medijske psihologije na univerzi v Saarbrücknu 

v Posarju, ne gleda televizije, odkar se mu je 

pokvarila. Pa je prav nič ne pogreša, ravno nasprotno, 

brez nje živi še bolj: več bere, več se ukvarja s športom in 

gre pogosteje v gledališče. poklicno se ukvarja z analizo 

televizije in vprašanjem, kako ljudje ravnamo z njo. 

Pred kratkim je izšla njegova knjiga Hladna srca s 

podnaslovom Kako televizija oblikuje naš značaj. V 

njej razlaga, kako televizija spreminja značaj družbe. 

Čedalje hitrejši živčni dražljaji postavljajo gledalca v 

trajno čustveno izjemno stanje. Sodeč po številnih 

študijah, ki jih je proučil, povzroča gledanje televizije 

tisto, kar klinični psihologi imenujejo histrio – z 

latinskim izrazom za igralca, glumača. Histriotipi so 

čustveno vsiljivi in postavljaški ljudje, kratkotrajno 

vzburljivi, pripravljeni zapeljevati, vendar tudi spolno 

nepotešeni, k temu pa egocentrični in labilni. Požrešni 

gledalci televizije razmišljajo impresionistično, 

delujejo nestalno in neomajno iščejo naslednji, nov 

dražljaj, ki jim ga pošilja televizija. Rojake ima za 

zasvojene s televizijo. Povprečen Nemec jo gleda tri in 

pol ure na dan. To pomeni pet šolskih ur, pri čemer 

manj izobraženi gledajo največ. Otroci delavcev jo 

gledajo dvakrat več kot otroci intelektualcev. Televizija 

je domači vzgojitelj naše družbe, pravi Winterhoff 

– Spurk. Slabo razpoloženi gledajo televizijo več 

kot dobro razpoloženi. Nekateri se celo pogovarjajo 

s televizijski igralci kot z dobrimi znanci. Ker so 

razčustvovane nadaljevanke tako uspešne, jim jih 

televizijske družbe dobavljajo čedalje več. Gledalec 

nato zahteva čedalje močnejši odmerek čustev in 

zaznav in to je začaran krog. (...) 

Deklice bi smele sesti pred računalnik pri dvanajstih 

letih, fantje še pozneje. Televizije naj otroci sploh ne 

bi gledali do desetega, dvanajstega leta, pozneje pa ne 

več kakor uro na dan. 


L I T E R AT U R A 

Rudolf Steiner 

Splošni nauk o 

človeku 

Prvo predavanje (1. del) 

Dragi prijatelji, naši nalogi bomo kos samo, 

če nanjo ne bomo gledali zgolj kot na 

intelektualno-udobno, temveč kot na v 

najvišjem smislu moralno-duhovno; tako boste razumeli, 

da se s tem, ko danes začenjamo to delo, najprej zavemo 

povezave, ki jo bomo že spočetka z našim delovanjem 

vzpostavili z duhovnimi svetovi. 

Pri takšni nalogi se moramo zavedati, da ne delamo 

kot zgolj na fizičnem nivoju živeči ljudje; takšen 

način zastavljanja nalog se je posebej razširil ravno v 

zadnjih stoletjih in je ljudi izpolnil skoraj kot eden in 

edini. Zaradi takšnega dojemanja nalog je iz pouka in 

vzgoje nastalo to, kar naj bi popravili prav z nalogo, 

ki si jo postavljamo. Zato se bomo na začetku te naše 

pripravljalne dejavnosti ovedli, kako v posameznostih 

vzpostavljamo povezavo z duhovnimi silami, po 

naročilu in mandatu katerih bo moral tako rekoč 

delati sleherni izmed nas. Zato vas prosim, da te 

uvodne besede razumete kot neke vrste priprošnjo k 

tistim silam, ki naj bi imaginirujoče, inspirirujoče in 

intuitirujoče stale za nami, s tem ko prevzemamo to 

nalogo. 

Materializem je poleg ostalega prinesel še to, 

da ljudje nimajo zavesti o posebnih nalogah 

nekega posebnega časa. 

Dragi prijatelji! Naša dolžnost je, da občutimo 

pomembnost naše naloge. To bomo storili, če bomo 

vedeli, da je tej šoli naložena posebna naloga. In tu 

bomo naše misli resnično konkretizirali, oblikovali jih 

bomo tako, da se bomo zavedali, da se s to šolo izvaja 

nekaj posebnega. To pa bomo storili samo, če tega, 

kar je bilo storjeno z ustanovitvijo te šole, ne bomo 

prestavili v vsakdanje, temveč bomo na to gledali kot 

na praznik svetovne ureditve. V tem smislu bi rad kot 

prvo dopustil, da izrečem tu v imenu dobrega duha, 

ki naj vodi človeštvo iz stiske in bede, v imenu tega 

dobrega duha, ki naj vodi človeštvo na višjo stopnjo 

razvoja v pouku in vzgoji, najsrčnejšo zahvalo tistim 

dobrim duhovom, ki so našemu dragemu gospodu 

Moltu dali dobre misli, da v tej smeri in na tem 

mestu naredi za nadaljnji razvoj človeštva to, kar je 

storil z Waldorfsko šolo. Vem, da se zaveda, da lahko 

danes tisto, kar lahko storimo za to nalogo, storimo 

le s šibkimi močmi. Tako on vidi to stvar; ampak 

ravno zaradi tega, ker mi, združeni z njim, občutimo 

veličino te naloge in trenutek, v katerem se bo začela, 

kot svečan, postavljen v svetovni red, bo lahko s 

pravo močjo deloval med nami. S tega stališča, 

dragi prijatelji, hočemo začeti naše delovanje. Na 

vse nas hočemo gledati kot na človeške bitnosti, ki 

jih je karma postavila na mesto, na katerem se ne 

bo zgodilo nekaj običajnega, temveč se mora zgoditi 

nekaj, kar bo pri sodelujočih vključevalo občutek 

svečanega svetovnega trenutka. Tisto, kar bom 

moral povedati neposredno po tej današnji svečani 

otvoritvi, bo povedano na koncu našega tečaja, ko se 

bo marsikaj razjasnilo, ko bomo še v bolj konkretnem 

smislu stali pred nalogo, ki si jo zadajamo danes. 

Dragi prijatelji, prvo, s čimer hočemo začeti, morajo 

biti razlage o naši pedagoški nalogi, razlage, h 

katerim vam želim danes povedati neke vrste uvod. 

Naša pedagoška naloga se bo morala razlikovati od 

pedagoških nalog, ki si jih je človeštvo postavljalo 

do sedaj. Ne bo se razlikovala zaradi tega, ker bi v 

domišljavi ošabnosti menili, da naj bi se z nami tako 

rekoč začela nova pedagoška svetovna ureditev, 

temveč, ker nam je iz antropozofsko usmerjene 

duhovne znanosti jasno, da bodo razvojne epohe 

človeštva, ki si bodo sledile, temu človeštvu postavljale 

vedno nove naloge. Človeštvo je imelo drugačno 

nalogo v prvi, spet drugačno v drugi, vse do naše pete 

poatlantske razvojne epohe. Je pač tako, da tisto, 

kar mora človeštvo v neki razvojni epohi storiti, temu 

človeštvu prodre do zavesti šele potem, ko se je ta 

razvojna epoha že začela. 

Razvojna epoha, v kateri smo danes, se je začela sredi 

15. stoletja. Šele danes prihaja tako rekoč iz duhovnih 

temeljev spoznanje, kaj je pravzaprav potrebno storiti 

v povezavi z vzgojno nalogo znotraj te naše epohe. Do 

sedaj so ljudje, četudi so pedagoško delali z najboljšo 

voljo, še vedno delovali v smislu stare vzgoje, v smislu 

tiste iz četrte poatlantske razvojne epohe. Veliko bo 

odvisno od tega, da se znamo že vnaprej naravnati na 

našo nalogo in se naučimo razumeti, da si moramo 

za naš čas dati čisto določeno usmeritev; usmeritev, 

ki ni pomembna zaradi tega, ker bi veljala absolutno 

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006111

za celotno človeštvo v njegovem razvoju, temveč ker 

naj bi veljala ravno za naš čas. Materializem je poleg 

ostalega prinesel še to, da ljudje nimajo zavesti o 

posebnih nalogah nekega posebnega časa. Kot prvo 

vas prosim, da sprejmete, da imajo posebni časi svoje 

posebne naloge. 

V vzgojo in pouk boste morali prevzeti otroke, 

vsekakor otroke neke določene starosti, in ob tem 

boste morali pomisliti na to, da sprejemate te otroke, 

potem ko so v prvem obdobju svojega življenja šli 

skozi vzgojo staršev, ki je bila morda napačna. To, 

kar hočemo, bo popolnoma izpolnjeno šele takrat, 

ko bomo kot človeštvo enkrat tako daleč, da bodo 

tudi starši razumeli, da so današnjemu človeštvu 

že v prvem obdobju vzgoje postavljene posebne 

naloge. Mnoge stvari, ki so bile zgrešene v prvem 

življenjskem obdobju, lahko, ko dobimo otroke v šolo, 

še izboljšamo. 

Popolnoma se moramo prežeti z zavestjo, iz katere 

kot posamezniki dojemamo naš pouk in našo vzgojo. 

Manj kot razmišljamo o tem, da vzgajamo 

otroka, še preden ugleda luč sveta, in bolj 

ko mislimo na to, da moramo sami živeti 

ustrezno pravilno življenje, toliko bolje bo to 

za otroka. 

S tem ko se posvetite svoji nalogi, ne pozabite, da 

je celotna današnja kultura, vse do duhovnih sfer, 

usmerjena na egoizem človeštva. Nepristransko 

opazujte duhovno področje, ki se mu danes predaja 

človek, opazujte religiozno področje in se vprašajte, 

ali ni naša kultura ravno na religioznem področju 

usmerjena v egoizem ljudi. Ravno za pridigo današnjega 

časa je tipično, da hoče pridigar na človeka učinkovati 

v egoizmu. Vzemite prav tisto, kar se človeka najgloblje 

dotakne: vprašanje nesmrtnosti, in pomislite, da je 

danes skoraj vse, celo v pridigah, usmerjeno k temu, 

da se človeka dotakne tako, da svoj egoizem načrtuje 

za nadčutno. Zaradi egoizma ima človek gon po tem, 

da praga smrti ne prestopi brez bistva, temveč da 

ohrani svoj jaz. To je, pa čeprav še tako prefinjen, 

egoizem. Na ta egoizem danes v najširšem obsegu 

apelira religiozna veroizpoved, kadar gre za vprašanje 

nesmrtnosti. Zato ta religiozna veroizpoved ljudem 

govori predvsem tako, da večinoma pozabi en konec 

našega zemeljskega obstoja in se ozira samo na drugi 

konec tega obstoja, da se razmišlja predvsem o smrti 

in se pozablja na rojstvo. 

Čeprav stvari niso izrečene tako jasno, so vendar 

osnova za to. Živimo v času, v katerem se je treba v 

vseh sferah bojevati proti temu pozivu k človeškemu 

egoizmu, če naj ljudje ne bi na poti zatona kulture, 

po kateri gredo danes, vse bolj tonili. Vedno bolj se 

bomo morali zavedati drugega konca človeškega 

razvoja znotraj zemeljskega obstoja: rojstva. V 

svojo zavest bomo morali sprejeti dejstvo, da se 

človek dolgo časa razvija med smrtjo in ponovnim 

rojstvom, da pride do točke, ko za duhovni svet tako 

rekoč umre, ko v duhovnem svetu živi pod takimi 

pogoji, da tam ne more več živeti, ne da bi prešel v 

drugo obliko obstoja. To drugo obliko obstoja dobi 

tako, da se obda s fizičnim in eteričnim telesom. 

Tistega, kar naj bi dobil s tem, ko se obda s fizičnim 

in eteričnim telesom, ne bi mogel dobiti, če bi se v 

ravni črti razvijal naprej samo v duhovnem svetu. 

S tem, ko smemo zaradi tega otroka od njegovega 

rojstva gledati zgolj s fizičnimi očmi, se hočemo pri 

tem zavedati, da je tudi to nadaljevanje. In nočemo 

gledati samo tega, kar človeški obstoj izkusi po smrti, 

torej duhovnega nadaljevanja fizičnega; hočemo 

si ozavestiti, da je fizično bivanje tu nadaljevanje 

duhovnega, da moramo z vzgojo nadaljevati tisto, za 

kar so brez našega prisostvovanja poskrbela višja 

bitja. Če se bomo zavedali: "Tu, v tem človeškem bitju 

moraš ti s svojim delovanjem nuditi nadaljevanje za 

tisto, kar so višja bitja storila pred rojstvom," bo to 

dalo našemu vzgojnemu in izobraževalnemu sistemu 

pravo razpoloženje. 

Danes, ko smo ljudje v svojih mislih in občutkih 

izgubili povezavo z duhovnimi svetovi, se pogosto na 

abstrakten način sprašuje po nečem, kar dejansko kot 

vprašanje v odnosu do duhovnega dojemanja sveta 

nima pravega smisla. Postavlja se vprašanje, kako 

naj se izvaja tako imenovana predrojstvena vzgoja. 

Veliko ljudi je, ki danes jemljejo stvari abstraktno; 

če vzamemo stvari konkretno, na določenih področjih 

ne moremo spraševati na poljuben način. Enkrat sem 

omenil primer: na cesti vidimo kolesnice. Vprašamo 

lahko: Od kod so? – Voz se je peljal tod. – Zakaj se 

je peljal voz? – Ker so tisti, ki so sedeli v njem, hoteli 

priti do nekega določenega kraja. – Zakaj so hoteli 

priti do nekega določenega kraja? – V dejanskosti se 

postavljanje vprašanj enkrat preneha. Če ostanemo 

v abstraktnem, lahko kar naprej sprašujemo: zakaj? 

Kar naprej lahko vrtimo kolo vprašanj. Konkretno 

mišljenje vedno najde nek zaključek, abstraktno 

mišljenje pa z mislijo teka okoli brez konca kakor 

kolo. Tako je tudi z vprašanji, ki se postavljajo o 

področjih, ki nam niso tako blizu. Ljudje premišljujejo 

o vzgoji in sprašujejo o predrojstveni vzgoji. Ampak, 

dragi prijatelji, pred rojstvom je človek še v varstvu 

bitnosti, ki so nad fizičnim. Tem moramo prepustiti 

neposredne posamezne povezave med svetom in 

posameznim bitjem. Zato predrojstvena vzgoja še 

nima naloge za otroka samega. Predrojstvena vzgoja 


PE S M I 

je lahko le nezavedna posledica tistega, kar opravljajo 

starši, še posebej mati. Če se mati do rojstva obnaša 

tako, da sama v sebi izraža to, kar je v pravem smislu 

moralno in intelektulno pravilno, potem bo to, kar 

ona naredi v svoji nadaljnji samovzgoji, samo od sebe 

prešlo na otroka. Manj kot razmišljamo o tem, da 

vzgajamo otroka, še preden ugleda luč sveta, in bolj 

ko mislimo na to, da moramo sami živeti ustrezno 

pravilno življenje, toliko bolje bo to za otroka. Vzgoja 

se lahko začne šele, ko je otrok dejansko vključen v 

svetovno ureditev fizične ravni in to se zgodi, ko začne 

otrok dihati zunanji zrak. 

Ko otrok vstopi na fizično raven, se moramo zavedati, 

kaj se je za otroka dejansko zgodilo pri prehodu iz 

duhovne na fizično raven. Vidite, tedaj se moramo 

pred vsemi stvarmi najprej ovesti, da je človeško bitje 

dejansko sestavljeno iz dveh členov. Preden človeško 

bitje stopi na fizično Zemljo, pride do povezave med 

duhom in dušo; duhom, v kolikor pod tem razumemo 

tisto, kar je danes v fizičnem svetu še popolnoma 

skrito in kar antropozofsko-duhovnoznanstveno 

imenujemo: duhovni človek, življenjski duh in duh 

sam. S temi tremi členi bitja človeka je tako, da so 

tako rekoč prisotni v nadčutni sferi, do katere se 

moramo zdaj prebiti in med smrtjo in novim rojstvom 

že stojimo v neki povezavi z duhovnim človekom, 

življenjskim duhom in duhom samim. Moč, ki izhaja 

iz tega trojstva, prežema duševno človeka: dušo 

zavesti, dušo razuma in dušo čutenja. 

In če bi opazovali človeško bitje, ki se pripravlja, 

potem ko je prešlo obstoj med smrtjo in novim 

rojstvom, da sestopi v fizični svet, bi našli ravno 

pravkar karakterizirano duhovno povezano z 

duševnim. Človek stopa tako rekoč kot duhovna 

duša ali duševni duh iz višje sfere v zemeljski obstoj. 

Obda se z zemeljskim obstojem. Prav tako lahko 

karakteriziramo ta drugi člen bitja, ki se združi s 

pravkar označenim. Lahko rečemo: tam spodaj na 

Zemlji se duhovni duši prinese nasproti tisto, kar 

nastane v procesu fizičnega dedovanja. Duhovni duši 

ali duševnemu duhu se zdaj približa telesno telo ali telo 

telesa tako, da sta ponovno povezani dve trojnosti. Pri 

duhovni duši so združeni duhovni človek, življenjski 

duh in duh sam z duševnim, ki je sestavljeno iz 

duše zavesti, duše razuma in duše čutenja. Ti so 

med seboj povezani in se morajo pri sestopu v fizični 

svet povezati s telesom čutenja ali astralnim telesom, 

eteričnim telesom, fizičnim telesom. Ampak ta so 

spet povezana najprej v materinem telesu, kasneje 

v fizičnem svetu s tremi kraljestvi fizičnega sveta, z 

mineralnim, rastlinskim in živalskim, tako da sta 

tudi tukaj medsebojno povezani dve trojnosti. 

Prevedel: Primož Kočar 

Predavanje je bilo namenjeno prvemu izobraževanju 

učiteljev za Waldorfsko šolo v Stuttgartu, 21. avgust 1919. 

Človek 

Človek gleda vse povsod, 

z očmi vidi pravo pot. 

Človek voha vse povsod 

z nosom voha rože, 

zvonček in žafran, 

to oznanja nam pomlad. 

Človek posluša vse povsod, 

z ušesi sliši petje ptic, 

šum morja in pogovor doma. 

Človek čuti vse, 

karkoli okoli njega gre. 

Lea Slapar, 4. r 

Človek ima nos, oči, 

pa še usta za povrhu, 

ker rad smrči. 

Ko bi kaj slišal rad, 

potreboval bo še ušesa. 

Skočil bo v mrzlo kad, 

a moker zdaj bo le obraz, 

ki v nosek mu je mraz. 

Ko pa juho še poje, 

mu vprašanja po glavi roje: 

"Zakaj potrebujem trebuh, 

roke, noge ter telo?" 

"Seveda, ker jih rabimo." 

Katarina Novak, 4. r. 

Glej, človek na nogah stoji, 

z glavo misli in kriči. 

Tu so usta, jezik, nos, oči. 

Z usti stalno blebeta, 

z nosom vedno okrog vohlja. 

V glavi misli vse rojijo 

in možgani jih gojijo. 

Elena Lunder, Živa Kukman, 4. r 

Človek včasih 

v glavi zamisel rodi, 

z rokami jo naredi. 

Človek včasih si zaželi 

in v gozd urno odhiti. 

V gozdu malo se razmiga, 

da mu ni pretežka briga. 

Matevž Mramor, 4. r 


VE Č E R I M E D Z V E Z D A M I 

Darja Brecelj 

Nepričakovana 

intimnost 

V 

Sloveniji živi veliko ljudi, ki smo jim, ne da bi 

sami to hoteli, k imenu in priimku dodali še eno 

kratko besedico – zvezde. To smo jim dodali 

zaradi njihovega dela, ustvarjalnosti oz. vseslovenske 

slave. O njih govorimo, kot da jih poznamo že dolgo let, 

kot da so nam vse to, kar o njih vemo, sami ugotoviti. Zdi 

se nam težko, kar koli novega o njih povedati. O Vladu 

Kreslinu recimo že veliko vem, imam skoraj vse njegove 

plošče, in ko izide nova ali ko grem na kak njegov koncert, 

poslušam, pohvalim ali skritiziram, uživam in življenje 

gre lepo naprej. Ne vem, kaj vse se za tem 'sadom' skriva. 

Trud? Potreba po zaslužku? Vztrajanje? Obupavanje? 

Ljubezen do svojega poklica? 

No, ta radovednost je bila tudi ena od sprožilk 

Večerov med zvezdami, ki so pomagale, da so se dijaki 

zaradi teh in mnogih drugih vprašanj lahko od blizu, 

iz oči v oči srečali z zvezdami slovenskega neba. 

Naj povem, da v izbor naših gostov ne pridejo zvezde 

v tem vsakdanjem pomenu besede (zvezda ≠ slavna 

osebnost). Pod besedico zvezda razumem človeka, ki 

se v svojem poklicu trudi z vsemi močmi in daje vse 

od sebe, da bi bil ta naš svet in z njim tudi mi lepši 

in boljši. To so ljudje, ki živijo med nami neslišno in 

neopazno in ponavadi za to besedico nočejo slišati. 

Tudi nekaterim srednješolcem je ponavadi čudno, 

ker za to zvezdo niso še nikoli slišali. 

Začel je s svojo prvo pesmijo, ki jo je napisal neke 

samotne noči, ko mu je bilo 16 let. Takrat je sanjal 

o krilih, o želji, da bi bil ptica. Glas je zadonel po 

prostoru, brez ozvočenja je bilo slišati, kot da smo v 

kakšni cerkvi. S Tatjano sva se spogledali, čutiti je bilo 

ptico in njena umetnost letenja je bila osupljiva. Sašo 

je govoril sam, ni potreboval vprašanj, pripovedoval 

je zgodbo svojega življenja in pel o težkih in svetlih 

trenutkih prehojene poti. Peli smo z njim, kar smo 

znali, učenci in starši so spraševali o Prešernu, o 

mukah pevčevega poklica, o življenju na tujem, o 

londonski glasbi … 

Zanimivo je bilo njegovo srečanje s Prešernom, 

skoraj sovaščanom, pripovedoval nam je o njegovi 

drugačnosti, posebnosti, o njegovem pogumu, ki ga 

je prelil v poezijo, ki so jo neizobraženi Slovenci takrat 

tako težko sprejemali. Slovo je bilo hkrati povabilo, 

naj pride ob letu osorej spet. Dijaki se od navdušenih 

in ganjenih mamic niso kaj dosti razlikovali. Pohvalili 

so njegov glas, njegovo pripovedno moč, pesmi, ki jih 

še niso slišali, predvsem pa to, da so ga lahko 'brali 

kot odprto knjigo'. 

Drugič – Rožmarinke 

Prvič – Aleksander Mežek 

Moj strah je bil seveda upravičen: Kdo sploh še 

posluša Mežka? Siva pot in Julijine solze so že ljudske, 

izročilo naših hipijskih dedkov in babic. Srednješolci 

in nekateri osnovnošolci so bili dobro obveščeni, 

nagrada za razred, ki bo prišel v največjem številu, je 

bila mamljiva. Nepričakovano: zmagal je osmi razred. 

Ko je Sašo pred koncertom pogledal skozi špranjico v 

vratih, je rekel: "Sej to ne bo koncert, to bo … kako bi 

rekel … srečanje." 

Za Rožmarinke sem prvič slišala na Emi, spoznale 

smo se pa kar nekaj let po tem dogodku. Prevzela 

me je njihova zgodba, njihova 'mlada' preteklost, 

zaznamovana z desetletnim trudom, z izobraževanjem 

v času poletnih počitnic, čutiti je bilo dolgoletno 

prijateljstvo, usklajevanje, strast do glasbe, celo 

prilagajanje družinskemu poklicu … Skupaj so že 13 

let, poznane pa približno dve leti. Na Emi so dosegle 

po volji občinstva drugo mesto, in to s pesmijo, ki 

ni imela besedila, le eno samo besedico, in sicer: 

"Tišina." 

Dvorana waldofske šole je bila naenkrat zelo velika, 

stolov preveč. Tako Rožmarinkam kot tudi nam je 

bilo malce nerodno, potem pa je Tina, prva violina, s 

par besedami dijake in vse ostale posedla v prve štiri 

vrste. Bližina nas je takoj povezala in sprostili smo 

napete mišice. Glasba je napolnila še zadnje kotičke 

praznine med nami. Slišali smo Brahmsa, Bacha, 

Joplina, slovenske ljudske in pesmi, pa tudi take, 


napisane samo zanje. Govorili smo o glasbi, o jeziku, 

ki ga je tako težko prevajati, o skupnem, timskem 

delu, o samih začetkih njihovega kvareteta, o očetu 

Tine in Katje, ki je imel sam tak kvartet in napisal 

večino njihovih skladb. Počaščeni smo bili, da je bil 

med občinstvom tudi on. 

Lahko rečem, da je bila tokrat (kot že velikokrat) 

glasba močnejša od besed. Ko je bil čas za vprašanja, 

so se dijakom zavezali jeziki, Rožmarinke ničesar niso 

mogle spraviti iz njih. Ugotavljam, da je težko postaviti 

dobro, konstruktivno vprašanje. Moraš se izpostaviti, 

nekaj novega pogruntati, vsega tega se je treba učiti. 

To zadrego, ko nihče ničesar ne vpraša, smo lahko 

konkretno občutili tudi na letošnjih predstavitvah 

projektov 12. razreda. Vprašanja, ki se v nas porajajo, 

so odmev, odziv, ogledalo drugega, ki nam govori, poje, 

pleše … 

Tretjič – Pino Mlakar 

Začelo se je s pismom, ki sem ga tako sanjaško, po 

starem, napisala z nalivnikom, slepo upala, da ga bo 

naslovnik uslišal, kot otroka Božiček, dala v kuverto 

in ga s tresočo roko odvrgla v ta rumen nabiralnik. 

Kdo danes sploh še uporablja nabiralnike! 

Gospod, ki sem mu napisala to pismo, je velik 

človek, izjemnega duha, že samo če poznaš njegove 

knjige, veš, da bo treba z njim, tako kot je rekel Igor, 

kot s porcelanom. Če pa poslušaš koga, ki ga je videl 

plesati, potem si prepričan, da je Pino Mlakar človek, 

za katerega se ti zdi, da so vsi pridevniki tako šibki, 

nepomenljivi, nemočni. In če ne poznaš niti knjig 

niti njegovih posnetkov, si mogoče kdaj videl katero 

od fotografij njega ali njegove žene Pie. Ona v skoku 

visoko nad zemljo, kot da je pravkar vzletela. Ujeti in 

ohraniti v sebi trenutek te lahkosti ni lahko. 

Drugega marca letos je Pino Mlakar dopolnil 99 let, 

imel je več kot petsto baletnih nastopov v tujini in 

Jugoslaviji, s svojo ženo Pio sta takoj po kapitulaciji 

Nemčije podpisala pogodbo z državno opero v 

Münchnu, kjer sta plesala Lok, zgodbo o ljubezni med 

moškim in žensko. Še pred tem sta plesala v Zürichu, 

Belgiji, po vsej Evropi. Bil je zelo dober prijatelj z 

Edvardom Kocbekom, z njim je prepešačil skoraj celo 

Italijo, od Barija do rapalske meje ob našem Posočju. 

Še vedno zna na pamet njegove pesmi, spominja se ga s 

sklonjeno glavo in težkimi grekimi besedami: "Kocbek, 

ja, on ... on je imel težko živlejne." 

Dobila sem pismo. Majhno, s tresočo roko napisano, 

zmrazilo me je po telesu: Pino Mlakar! Previdno sem 

ga odprla in prebrala. Tudi meni se je zatresla roka in 

zaskelelo me je v očeh. Hoče se srečati z nami, vendar 

moramo mi k njemu. "Sem namreč nebogljen starec." 

V tej krhki pisavi sem razbrala neustavljivo moč, željo 

po tem, da bi delil z nami svoje življenjske sadove, da bi 

nas poslušal in nam govoril. 

Dijaki 11. razreda so prebrali njegovo knjigo Srečne 

zgodbe bolečina, o kateri smo se pred obiskom skupaj 

pogovarjali. Pripeljati sem jih smela samo pet, zato je 

bilo vse to delo prostovoljno – in prišlo jih je 6. Do cilja 

(obisk 6. marca v ponedeljek popoldne) so se prebili 

trije: Katja, Nuša in Matic. 

Pričakal nas je na hodniku, vesel in odprtih rok. 

Katarina Lisec mu je dala v dar svoj zadnji akvarel, 

sonce, nebo in komaj vidno zelenje pod njima. Bil je 

ganjen. "Kar objel bi jo …" Sliko je postavil na zofo ob 

meni, tako da je sedela z nami v krogu in se z nami 

pogovarjala. 

Nismo točno vedeli, kaj bi ga radi vprašali, čeprav 

smo imeli polne listke zapiskov. Ko stojiš pred takim 

človekom, vsa vprašanja naenkrat izginejo. Pogovor 

je stekel kot reka po strugi, ko spustiš jez, ni se nas 

dalo ustaviti. Čudili smo se drug drugemu, on našemu 

zanimanju, mi njegovemu ognju in zagonu, ki ga še vedno 

ohranja pri polnem plamenu. Že devetindevetdeset let. 

Pogovarjali smo se o umetnosti, o njeni moči, ki te 

povleče v svoj tok, da cele dneve delaš in ustvarjaš, ne 

da bi kdo o tvojih bližnjih verjel vate. Pripovedoval nam 

je o Pii in o njunem odnosu, in kar je najbolj poudarjal, 

je bila beseda etos (in ne eros), poštenost. To naj bi 

bil odgovor na moje vprašanje, kaj je njun odnos tako 

dolgo ohranjalo pri tistem pravem življenju. Poštenost 

in iskrenost je temelj, na katerem lahko mirno gradiš 

svojo hišo. 

Govoril je o plesu, ki mu pomeni isto kot molitev, kot 

tisto najsvetejše. Ko sem ga opazovala, kako nesrečen 

kaže na svoja nemočna kolena in na tihem žaluje za 

svojim telesom, s katerim je vsa ta leta izražal lepoto 

Najvišjega, sem bila na tihem hvaležna, da ga je prav 

to telo s svojo močjo in vzdržljivostjo pripeljalo tako 

daleč. 

Končali smo z recitiranjem Kocbeka in Župančiča, z 

Gregorčičevo Soči, z Rilkejevo pesmijo Herbst. "To … to 

so na videz tako majhne, kratke besede, ki zrcalijo celo 

življenje …" In naj končam s Kocbekom. 

Sem in sem bil in nikoli ne bom prenehal biti. Amen. 


UT R I N K I 

11. razred 

Človeška duša 

je kot voda 

Odlomki iz spisov na temo 

Goethejeve pesmi 

"Človeška duša je kot voda, zato ker je vedno nemirna. 

Tako kot voda, nikoli ne miruje. Včasih se sicer zdi, 

da je popolnoma pri miru, toda ko pogledamo bolje, 

ugotovimo, da se premika, čeprav le malo. Tako se 

lahko tudi človeška duša zdi, kot da ne počne ničesar, 

pa vendar se v njej dogaja marsikaj. In tako kot voda, 

ki nikoli ne presahne, tudi človeška duša nikoli ne 

neha biti, vendar se dviga in spušča, vstaja in pada, 

izgine in se znova pojavi ..." (Maša D.) 

"Vsaka človeška duša je nekaj čisto posebnega. 

Mogoče zato primerjava z vodo, saj je le-ta lahko 

mirna, počasna ali pa divja, hitra, razburkana. 

Tako je tudi duša včasih mirna. Odvisno od vsake 

posamezne duše. Duša se skozi čas izoblikuje, tudi 

spreminja, na kar vpliva, predvsem na začetku, 

okolica. Potem postane bolj "stabilna", čeprav še 

vedno precej občutljiva in ranljiva. S časom se 

spreminja in ni vedno enaka. Nekatere najtrdnejše 

misli in prepričanja za vedno ostanejo v njej, čeprav 

so občasno mogoče malce zamegljene." (Ana H.) 

"Človeška duša je kot voda. To si lahko razlaga vsak 

po svoje. Pomeni lahko na primer nekakšen krog 

oziroma potek našega življenja. Nekje se vse začne; 

nato konča; a nadaljuje se življenje v drugačni obliki." 

(Ilona P.) 

"Vsak ima svojo predstavo in mišljenje o posmrtnem 

svetu. Mislim, da vsak človek drugače razmišlja in si 

naredi svojo sliko o nam neznanem svetu. Jaz osebno 

verjamem, da duša nikoli ne umre, da umre samo 

telo, duša pa se seli in telesa v telo in uživa vsakič 

drugačno plat življenja. (...) Duša je nevidno telo, ki 

potuje po poti, ki se nikoli ne konča." (Jan P.) 

"Tako kot je ta življenjska tekočina pomembna za 

svet, je tudi človeška duša vir oživljenega človeškega 

telesa. Obnaša se kot voda. (...) Ko duša zapusti telo, 

zapusti zemljo in odide v nebo in se nato zopet kot 

dež v kapljah vrne in kaplja v nova telesa. Tam živi 

dalje in podoživi ponovni ciklus duševnega življenja. 

Duše živijo in ostajajo podobne, menja se le njeno 

okolje, tako kot pri vodi." (Jaka D.) 

"Nato duša končno pride v nebesa, voda v nebo. 

(...) Znova se rodi in njena pot je enaka vsem dušam 

■ Dann, 5. razred 

pred njo in vsem vodam, ki so naredile to pot od neba 

do zemlje in nazaj. To se pri duši in vodi ponavlja ... 

večno. S tem, ko gre duša znova in znova skozi to 

pot, se duša uči, kako premagovati ovire in težave, ki 

se ji pojavljajo v življenju. Tako se tudi človek z leti 

uči, kako premagovati ovire in težave. Uči se, kako 

biti kos usodi, ki jo muči in tolče po njej. Duša skozi 

pot spoznava, kakšno je življenje. Spoznava lepe, 

dobre strani in slabe, grde strani, ki jih duša doživi 

na zemlji. Pozna vse plati poti." (Tjaša M.) 

"Človeška duša je unikatna. Vsaka duša je nekaj 

posebnega in prav vsaka ima nek značaj. Na začetku je 

čista kot solza, pravična kot log, svetla kot sonce, lepa 

kot mavrica in upravičena do vsega. Po nekem času 

se vsaka človeška duša začne izoblikovati ... nekatere 

v dobre, prijazne dušice, nekatere v slabe, umazane 

človeške duše. (...) Človeško dušo primerjamo z vodo 

zato, ker je vedno, ko pride v novo telo čista ... kot 

voda ... vse se začne znova ... se stara ... gre naprej, 

se dopolnjuje ... in ko gre ven in ko pride spet v mlado 

telo, izgubi vsa prejšnja doživljanja in je čista ... kot 

voda. In res je, človeška duša je kot voda, kroži po 

telesih, voda pa po ozračju ... človeška duša gre iz 

telesa v telo, voda pa iz neba na zemljo in nazaj! (Anja 

K.) 

"Duša potrebuje telo, da se preko njega izraža. Telo 

je le ogrodje. Tako je duša, ko človek, žival, živo bitje 

umre, zbegana, se išče, saj se čuti izgubljeno in ne 

najde več mesta v tem svetu. V naslovu je rečeno 


"človeška duša je kot voda", res, voda je zelo dobra 

primera za dušo. Voda je lahko čista, da se v njej 

odseva jasnina neba, lahko je globoka, plitka, mirna, 

lahko pa je tudi kalna, divja, razburkana ... Prav tako 

je tudi z dušo. Ko pride na svet, je nemirna, želi si 

nazaj, saj ji je vse tuje, potem se mora uveljaviti v tem 

novem svetu. To je v Goethejevi pesmi lepo povedano: 

"čer ob čeri mu nasprotuje, nevoljno peni se po 

stopinjah v brezno ..." Tu vidimo, da je duša pred 

veliko izkušnjo, so stvari – čeri, ki ji nasprotujejo, ona 

pa se mora postaviti zase. Ko ji to uspe, se pokaže v 

svoji najlepši lepoti, je čista in mirna." (Katja K.) 

"Ko se človek rodi, je njegova duša čista, brez 

greha. Je kot voda, ki vrh gora preide na površje in 

si vesela udira svojo pot pod nogami. (...) Enako kot 

voda izhlapeva in se vrača na zemljo, imamo tudi mi 

trenutke očiščevanja. Ko se voda izlije v morje, naša 

duša odide v drugi svet. To se zgodi v trenutku, ko 

voda izpari in odide v nebo. Na dnu morja pa ostanejo 

kristali, suhi deli naših duš. Ostanejo kot nekakšni 

grehi, ki smo jih v življenju naredili. Tako duša oz. 

voda postane čista in je pripravljena, da spet pade 

na zemljo in ta duša dobi novo telo. Tako se krog 

večnosti nikoli ne prekine." (Nuša K.) 

"Mogoče je Goethe s tem mislil tako, da duša sprva 

pride v telo, ko se otrok oz. človek rodi, nato pa, ko 

spet umre, gre duša ven ter spet v drugo, na novo 

rojeno telo. Tako kot voda (dež) pada na zemljo ter 

čez čas spet presahne – se vrne v nebo; se ves čas 

ponavlja." (Ana Marija K.) 

"Človeška duša je na nebu čista kot voda. Ko dobi 

neko nalogo in ko napoči njen čas odpotuje na Zemljo 

čista, brez izkušenj in polna ljubezni. Na Zemlji si 

izbere telo, v katerem živi vklenjena, dokler telo ne 

odmre. Takrat ugasne življenje človeka in izteče se 

čas, ki ga je imela duša na voljo, da izpolni nalogo, ki 

ji je bila dana. 

Duša je na Zemlji postavljena pred številne 

preizkušnje, ki jih iz dneva v dan prinaša življenje. 

Lahko se skali, lahko pa ostane tudi tako čista, kot 

je bila, preden je prišla na Zemljo. Ko se njen čas 

izteče, se vrne nazaj na nebo, kjer čaka na razsodbo 

in na novo nalogo, ki jo bo morala izpolni na svojem 

naslednjem popotovanju na Zemlji. 

Jaz verjamem, da se vsaka duša vrne na Zemljo 

večkrat. Ko se vrne na nebo, pozabi vse dobre in 

slabe stvari, ki jih je storila v zadnjem življenju na 

Zemlji. Ko je znova poslana na Zemljo, se ji zgodi to, 

kar je naredila slabega drugim in tako se iz življenja 

v življenje izpopolnjuje, da na koncu doseže prvotno 

čistost in postane del neke celote, ki živi večno v 

ljubezni in harmoniji." (Maja J.) 

■ Nika, 8. razred 


UT R I N K I 

Iz pouka 

zgodovine 

Robert Oven 

8. razred 

Robert Oven mlad fant je bil, 

ko se je v tovarni zaposlil. 

Delal je od jutra pozno v noč, 

za tako delo je moral imeti moč. 

Nekoč pa videl je, kako obogatiš, 

kako polne žepe denarja dobiš. 

Od takrat denar je shranjeval 

in, ko ga je dovolj zbral, 

je lastnik treh predilnih strojev postal. 

S svojim delom ni obogatel, 

a je sloves poštenjaka in zanesljivega človeka imel. 

Kmalu je dobro plačano službo sprejel. 

Ko je na Škotsko sklepat posle za delodajalca odšel, 

se je poročil in odtlej tam živel. 

Po tastovi smrti je lastnik mnogo predilnic in tkalnic postal, 

in se spraševal, kaj bi revnim delavcem lahko dal. 

Najprej jim je stanovanje preuredil 

in jih v čistoči živeti naučil. 

Imena lenih in prizadevnih pri delu je na tablo zapisoval 

in jih potem razobesil, da jih je vsak lahko bral. 

Zato so ljudje bolj marljivi bili, 

da ne bi bili kot lenuhi zapisani. 

Tudi šole za otroke delavcev je ustanovil, 

kjer kaznovati otroke s telesno kaznijo 

prepovedan način je bil. 

Trgovine je ustanovil, 

kjer je delavec stvari bolj poceni dobil. 

Fond za bolniško je osnoval, 

in za vse skupaj denar svoj dodal. 

Otrok pred 10-im letom v njegovo tovarno ni smel, 

da ne bi preveč trpel. 

Žal pa Owna nihče posnemati ni hotel, 

čeprav si je on zelo prizadeval in si tega želel. 

Španija in Nizozemska 

Karel V. je živel, 

katoliške je vere bil. 

Želel vsem je tako, 

da prepirov med verami ne bi bilo. 

Imel pa je sinova dva, 

posestvo hotela sta oba. 

Vsak bi se veselil 

nad tem, kar Filip II. je dobil, 

Španijo, Holandijo si v last je pridobil. 

Urša Zupanc 

A sovražil protestante je, 

Res hotel vse pobiti je. 

Ker hotel rok si mazat ni, 

polsestro Margareto v Holandijo pusti. 

Toda protestante vse, 

katolik Vilijem branil je. 

Margareta mu je obljubila, 

da svoja dejanja bo opustila. 

A to prevara je bila, 

nista je poslušala. 

Vilijem pobegnil je, 

njegov prijatelj pa verjel ji je. 

Margareta je sklicala 20000 španskih vojakov, 

samih korenjakov. 

Logično, da zmagali so, 

Holandci pa pobegnili so. 

S svojo pametjo 

v Leydnu so borili se, 

pomagala jim narava je. 

Holandija je republika postala, 

Vilijema za protektorja izbrala. 

Peter Veliki 

Peter gledal zaostalo Rusijo je, 

med delavce po Evropi pomešal se je. 

S tem, kar med ljudmi se je naučil, 

je rusko ljudstvo podučil. 

Da novo Rusijo bi ustanovil, 

se za dobre mojstre je boril. 

Iz cele Rusije je delavce pripeljal, 

da je Sant Petersburg zgradil. 

Ljudje z golimi rokami so delali, 

se zelo namučili. 

Sant Petersburg postal prekrasen je, 

zanj mnogo ljudi umrlo je. 

Velika Britanija 

Bili sta ločeni, otoški dve sosedi, 

v sporih stalnih so potekali jim dnevi. 

Pritoževali Škoti so se nad Angleži, 

mučni dnevi so bili jim v lastni jezi. 

Manire protestantske in angleške, 

Škotom niso bile prav nič všečne. 

Vojne bitke Škote so precej slabile, 

zato drugačne niti so 

za njihov narod se odvile. 

Odrešeni skrbi za red in spravo, 

sklenili Škoti so z Angleži spravo. 

Danaja Koren 

Lana Urbančič-Rak 

Ajda Cehner 


I G R E 

Vera Grobelšek, Primož Kočar 

Medvedek 

Godrnjavček 

v 2. razredu 

Bostjan Štrajhar 

Igra v 3. razredu 

Narava drugega razreda je raziskovanje 

polarnosti, raziskovanje dveh nasproti si 

stoječih strani ene zakonitosti. Kam vodi 

enostransko razvijanje sposobnosti nam najlepše kaže 

živalski svet, zato smo si kot pripovedno gradivo za 

letošnjo zaključno igro izposodili pripoved Marije 

Jezernik Medvedov Godrnjavček. Navzven se je igra 

razdelila med dva razreda. Vsak razred si je zadal nalogo 

uprizoriti en del zgodbe. Po treh tednih priprav in vaj sta 

razreda prvikrat stopila skupaj na oder, da odigrata vsak 

svoj del predstave. 

Prvi del je pokazal na čudež, ki se zgodi sredi zime: 

rojstvo. Igralci pa so morali v poetičnem vzdušju 

prikazati, kako se znajo preleviti iz živali (ptičkov) 

glasnikov prihajajočih, v živali botre – zaščitnike 

novorojenih. 

Iz milih in nežnih višav, pospremljenih s peto 

pesmijo, se je dogajanje preselilo v zgodnjo pomlad, 

v lisičjo šolo na Zeleni trati. Tu so morali igralci vso 

pozornost usmeriti v pripoved, katere vsebina je 

slikala na eni strani zasanjano prostodušnost in na 

drugi strani nezavedno privoščljivost. 

Naj še enkrat izkoristiva prostor in otrokom izrečeva 

pohvalo, staršem pa se še enkrat zahvaliva, da smo 

lahko skupaj odkrivali lepoto v iskanju preprostosti 

pri izdelavi kostumov. Ob koncu pa še zahvala ge. 

Darji Zagorc in g. Igorju Velepiču, ki sta vsak s svoje 

strani znala priskočit na pomoč v skladu s potrebami 

vsakega razreda posebej. 

V 

letošnjem letu so otroci v tretjem razredu 

osemletke vadili in uprizorili staro 

svetopisemsko zgodbo Stvarjenje. Simbolika 

igre jim je pomagala pri ponovnem odkrivanju in 

ustvarjanju identitete, saj so ravno zdaj v obdobju 

rubikona, ko se njihovo do zdaj "nebeško" dojemanje 

sveta spreminja. Prav lahko se počutijo, kot da so izgnani 

iz enosti (nebes) v svet, kjer se je potrebno znova najti, 

kjer se jim marsikaj ne zdi pravično. 

Otroci so se na vajah preizkusili v igranju različnih 

vlog. Z vlogo, ki so jo igrali na premieri, so se 

seznanili šele nekaj dni pred premiero. To jim je 

omogočalo razvijanje različnih kvalitet. V sam 

proces so bili močno vključeni tudi nekateri starši, 

ki so pomagali pri šivanju kostumov ter postavljanju 

scene. Kostumi in scena so bili zasnovani tako, da so 

s svojo preprostostjo omogočali poudarek imaginacije 

in samega igranja. Otroci so ves čas z veseljem in 

navdušenjem vadili igro in se učili besedilo. 


PRE D S TAV I T E V P R O J E K T O V 

Igor Velepič 

Zaključni projekti 

dvanajstošolcev 06 

Dijaki 12. razreda Waldorfske šole Ljubljana so 

se na začetku marca izpostavili z izdelanimi 

projekti. To pomeni, da so kronali svoje 

šolanje z neke vrste srednješolsko diplomo; s tehtnim in 

resnim delom na področju, ki so si ga sami izbrali in ki 

naj bi predstavljalo njihovo pristno voljo in interes. Teme 

projektov so bile zelo raznolike, pri nekaterih so celo 

nakazovale nadaljnje študije oziroma poslanstva. 

Vsak se je po svojih močeh potrudil, v pomoč pa 

naj bi jim tudi bilo bdenje mentorjev, tutorjev, gospe 

razredničarke, staršev in drugih ljudi, ki so jim pri 

izdelavi projektov pripomogli. 

V četrtek, 2. marca, ob 17. uri se je po vseh 

pripravah začel prvi del predstavitve projektov pred 

polno dvorano poslušalcev. Po zelo lepem nagovoru 

ge. razredničarke Jožice Trpin je Anja Bošnjak kot 

prva vse prisotne fascinirala s svojimi cirkuškimi 

veščinami - predvsem z žongliranjem in vožnjo na 

monociklu. Veselje je bilo videti tudi njene učence, 

katere je podučila v teh spretnostih. Nika Slokar je 

napisala knjigo z naslovom "Ker te ni", v kateri je 

obravnavala iskanja, radosti in tegobe mladostnikov 

na prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Leon Kržišnik 

nas je skušal uvesti v skrivnosti elektronske 

glasbe, posebej pa se je potrudil z dvema lastnima 

eksperimentalnima skladbama. Matic Di Batista nam 

je zelo sistematično razložil razvoj električne kitare, 

za praktični del pa je skupaj s prijatelji pripravil 

demonstracijski nastop priredb klasičnih skladb 

(Bach in Vivaldi) za električno kitaro. Ena priredba 

je bila tudi njegova avtorska. Blaž Klinar nas je 

suvereno uvedel v svet oljke in oljčnega olja. Vse 

nas je še posebej navdušil z izvrstno degustacijsko 

pogostitvijo. Sanja Kordiš je sama izdelala violino in 

nanjo tudi zaigrala. Zaigrala je tudi s svojima sestrama 

v klavirskem triu. Tanja Lukman je slikala v tehniki 

akril na platno (prejšnji večer je bilo svečano odprtje 

razstave njenih platen ter slik Petre Vučko in Katje 

Kadivec). Upodobila je štiri temperamente in nam cel 

proces tudi lepo predstavila. Jan Bele in Žiga Kržič 

sta skupaj ustvarila akvarij. Pridobitev je dragocena 

za vso šolo, saj je pogosto akvarij oz. življenje v njem 

deležno velike pozornosti vseh mimoidočih. Jošt Car 

je prišel na oder oblečen kot partizan, saj je bilo 

predmet njegove obravnave prav partizanstvo in 

NOB. Za praktični del je imel v taisti opravi tudi pouk 

s to snovjo v desetem razredu letos. Nikolina Cindrič 

je predstavila začetke opere, sama pa se je izpostavila 

z izvrstnim pevskim nastopom ob spremljavi klavirja. 

To je bila tudi zadnja predstavitev ta dan. 

Naslednji dan so se predstavitve začele pol ure bolj 

zgodaj. Anja Skobir in Miha Vrbančič sta predstavila 

svoje delo in vaje pri pripravi na gledališko igro "Sobo 

oddam". Ta je bila pred navdušeno publiko izvedena 

že nekaj dni prej. Tadeja Kumer je raziskala razvoj 

country glasbe in primer te zvrsti glasbe tudi zapela 

s sošolko. Maja Žgavc je zelo jasno in ilustrativno 

razložila, kako in kdaj je nastal klavir, je pa tudi 

sama napisala in izvedla nekaj avtorskih skladb 

za klavir, eno od njih pa je zaigrala že na odprtju 

posrečene razstave fotografij Lucije Ružič dva večera 

prej. Lucija je namreč predstavila njeno raziskovanje 

na področju digitalne fotografije. Ana Dolgan je svoje 

šolanje glasu predstavila zbranim v teoriji in praksi, 

saj je njen praktični del več pevskih nastopov. 

Janko Rošker in Vanja Marolt sta si za temo izbrala 

predelavo partizanskih pesmi. Vanji je bil predvsem 

izziv naučiti se igranja na bobne in igranja v skupini, 

Janko pa je iz partizanskih napevov skušal ustvariti 

nove revolucionarne udarne komade. Jona K. Jurečič 

si je za obravnavano področje izbral znanstveno 

fantastiko, zadal pa si je tudi nalogo, da bo napisal 

ZF knjigo. Nekako je zamešal cilj in metodo dela, a 

se je pogumno izpostavil z opravičilom sošolcem in z 

metaforo o pustnem sprenevedanju in o pepelnici kot 

o možnemu novemu začetku. Marsikoga je presunil 

tudi s svojo priložnostno osebno izpovedno pesmijo. 

Teja Đuragič se je lotila kreiranja oblačil. Njena 

zanimiva predstavitev se je zaključila z modno revijo 

lastnih avtorskih kreatorskih dosežkov. 

Hvala dvanjstošolcem in dvanajstošolkam za ves 

trud, poglobljeno delo in povečini izvrstne rezultate 

svojih prizadevanj. Vsak posebej je šel svojo pot in 

bil na njej odličen. To ni bilo delo za nekoga ali za 

nekaj, temveč zase. Delo na projektu je lahko dober 

kapital oz. popotnica pri nadaljnjem poklicnem ali pa 

akademskem udejstvovanju. 

Upamo, da vam je bila to dobra šola, da se namreč 

lahko svobodno za nekaj odločiš, karkoli (a bodi 

po želji srca), potem pa v tem vztrajaš, premaguješ 

ovire in težave v lastnem bentenju in tuhtanju, 

celo obžalovanju, vztrajaš ob kritikah in spodbudah 

drugih ter stvar pripelješ do konca. Do točke, ko 

se z veseljem, celo ponosom, ozreš na pot za sabo. 

ČESTITAMO! 


O B O B L E T N I C I 

Igor Velepič 

Mozartov večer 

V 

dvorani Waldorfske šole Ljubljana je bil v 

sredo, 25. januarja 2006 ob 18. uri Mozartov 

večer ob 250. obletnici skladateljevega rojstva. 

Predstavila sta se zbor in orkester vseh dijakov naše šole. 

Posamezne točke programa je povezovalo besedilo o 

življenju in delu Wolfganga Amadeusa Mozarta ter nekaj 

prebranih pisem taistega skladatelja. 

Orkester pod vodstvom mentorice Marine Čado je 

na začetku zaigral Romunske plese Bele Bartoka. 

Kasneje je orkester spremljal nastop plesnega krožka 

(mentorica Alja Venturini), katerega članice so 

gracilno odplesale menuet. Ana Dolgan in Nikolina 

Cindrič sta zapeli odlomek iz Čarobne piščali. Zbor 

vseh dijakov in dijakinj pod vodstvom Igorja Velepiča 

pa je odpel nekaj Mozartovih motivov: Land der Berge 

(sedaj himna Republike Avstrije), Kleine Nachtmusik 

(motiv iz Male nočne glasbe) in Das klinget (motiv 

iz Čarobne piščali). Ob klavirju je solistki in zbor 

izvrstno spremljala pianistka Ana Josimovska. 

Nova pridobitev 

šole 

Večer je izzvenel z izvedbo Mozartove skladbe 

Laudate Dominum. Pri tej skladbi se je kot solistka 

posebej izkazala gostja Barbara Tišler ob spremljavi 

dijaškega orkestra in zbora dijakov in dijakinj, 

okrepljenega s Pevskim zborom staršev in učiteljev 

naše šole. Večer je dostojno, z zadnjo skladbo pa že 

kar monumentalno počastil praznik glasbe, Mozartov 

rojstni dan. 

V 

sredo 12.04. bomo umetniško predstavitev 

srednje šole zaključili z otvoritvijo novega 

šolskega kluba – kavarne in čitalnice, 

za katero sicer še vztrajno iščemo pravo ime. Nova 

pridobitev je namenjena dijakom, učiteljem in 

staršem, tako za druženje kot za razstave, tu nas bo 

zbudila najboljša jutranja Illy kavica, poskrbeli pa 

bomo tudi za potešitev lakote s slastnimi prigrizki. 

Za notranjo ureditev so poskrbele pridne roke našega 

hišnika g. Petra in g. Mustafe ter g. Mirana, piko na i pa so 

z lepimi mozaiki na starih mizah dodali dijaki 11. razreda 

pod vodstvom gospe Venturini. Kavarna bo poskusno 

odprta od 7.30 do 16.30 ure, po enomesečni dobi pa bomo 

na osnovi obiska določili najprimernejši odpiralni čas. 

Toplo vabljeni, da nas čimprej obiščete! 


NA O D R U 

Sara Kern, 10. razred 

Pokojnik 

igra 10. razreda 

Ko je režiser Ljupčo Todorovski – Upa prvič 

prišel v razred, nam je na svoj originalnoenergičen 

način dal vedeti, da bo to dobra 

igra. Potem se je počasi začelo. 

Imeli smo bralne vaje, ki jim ni bilo videti konca. 

Bilo je kričanje, silna čustva, rjovenje, ogromno 

teksta, pot, ki je tekel v potokih … In sredi vsega tega 

je nekaterim celo uspelo spati. Sem in tja je po zraku 

priletel tudi kak sumljiv predmet (namenjen komu 

od tistih, ki so namesto spanja izbrali kako glasnejšo 

dejavnost). Skratka, bilo je fajn. 

Ko bralnim vajam še kar ni bilo videti konca, do 

premiere pa je manjkalo le še par tednov, je bil režiser 

še vedno trdno prepričan, da nam bo uspelo. Končno 

smo igro postavili na oder. 

Delali smo intenzivno, hitro, šle so sobote, bilo 

je še več kričanja, še več čustev in še več rjovenja 

(predvsem za tiste, ki so se spretno izmikali učenju 

besedila) … Na koncu je iz vsega tega res nastala ena 

dobra igra, na katero smo lahko ponosni. 

Ja, bilo je težko. In hkrati super. Zaključni aplavz 

odtehta vse. 

Foto iskrica 

“ 

Mesimo, mesimo 

gladko testo, 

hlebec kruha 

tole bo. 

“ 

Kdor si zaželi priti med nas, ga z veseljem pozdravimo na Zvonarski 3 v Ljubljani. 

Več informacij lahko dobite na tel.: (01) 251 65 72 


V G I B A N J U 

Bothmer Movement International 

Od kod in 

zakaj Bothmer 

gimnastika 

V 

Ljubljano prihaja Martin Baker, mednarodno 

uveljavljen predavatelj Bothmer Gimnastike, 

ki bo na majskih uvodnih dneh predstavil 

osnovno filozofijo in elemente Bothmer gimnastike. 

Udeležba na predstavitvenih dnevih je brezplačna in 

predstavlja uvod v 4 letno celovito šolanje. 

Botmer gimnastika ® 

Grof von Bothmer je razvil temeljne vaje v 

sodelovanju z Rudolfom Steinerjem v 20-ih letih 

prejšnjega stoletja. Pri tem je izhajal iz poglobljenega 

razumevanja načinov gibanja prostorskih sil okoli 

človeškega telesa in skozi njega. Bothmer gimnastika 

je predstavljala temelj učnega načrta prve Waldorfske 

šole v Stuttgartu. Vaje sledijo razvijajoči se zavesti 

rastoče osebe in jo krepijo v različnih stopnjah razvoja. 

Odraslim pa vaje Bothmer gimnastike pomagajo 

okrepiti odnos do telesa in bolje naseljevati prostor 

okoli sebe. 

Prostorska dinamika ® 

Prostorska dinamika® je veda o gibanju, ki jo je 

v zadnjih 30 letih razvil Jaimen McMillan. Vsebuje 

metodo analize gibanja in prostorsko usmerjene 

vaje, ki ne le večajo spretnost gibanja, temveč tudi 

pripomorejo k boljšemu razumevanju dinamičnega 

odnosa med gibanjem, človekom in svetom. 

Izobraževanje 

Prostorska zavest otrok se razlikuje od odraslih. 

Otroci živijo v svoji domišljiji, so lahki in se pri igri 

gibajo brez težav. V njihovem gibanju je zaznati 

srečo, saj so se sposobni povsem zatopiti v aktivnost. 

Počasi in načrtno se iz tega «raja» pomikajo proti 

bolj izoblikovanemu in koncentriranemu odnosu do 

sveta in prostora okoli sebe. Na tej poti se njihova 

zavest o gibanju spreminja in učitelj, ki te preskoke 

zavesti prepozna, jim zna ob pravem času pomagati 

na ustrezen način. 

Cilj šolanja 

Šolanje v obliki štiri-letnega seminarja (letno 9 

vikendov in 2 intenzivni pet dnevni srečanji) omogoča 

poglobljen vpogled v bogastvo Steinerjevega učnega 

načrta in njegovih praktičnih aplikacij pri razvoju 

mladostnikov - od 7-letnika do 18-letnika - s pomočjo 

igranja, usmerjenih iger, gimnastike in športa. Med 

šolanjem se bodo udeleženci naučili tudi številnih 

drugih aktivnosti, ki širijo naše razumevanje prostora 

in gibanja. Te aktivnosti vključujejo evritmijo, petje, 

oblikovanje gline, projektivno geometrijo, risanje 

form, anatomijo in fiziologijo, ter temelje duhovne 

znanosti, na katerih temelji filozofija seminarja. 

Zaradi omejenega števila udeležencev na Uvodnih 

dnevih vas prosimo, da svojo udeležbo sporočite 

najkasneje do srede, 10. maja 2006. 

Osvojite nova znanja o gibanju in prostoru! 

Izkoristite priložnost in se udeležite brezplačnega predstavitvenega seminarja 

Bothmer gimnastike pod vodstvom mednarodno priznanega predavatelja Martina Bakerja. 

Uvodni seminar: Ljubljana, 12. - 14. maj 2006 

Začetek ekskluzivnega 4 letnega šolanja z mednarodnimi predavatelji septembra 2006. 

Prvič v Sloveniji! 

Informacije: 

Bojan Popovič in Iztok Kordiš 

Bothmer Movement International, Waldorfska šola Ljubljana, Streliška 12, Ljubljana 

Elektronska pošta: tajnistvo@waldorf.si 

Telefon: 01 282 22 40 


Valovanje 

Ah, to je tisto valovanje, 

ki ponese me v spanje. 

Ah, to je tisti šum, 

ki vliva mi pogum. 

Ah, to je tista lepota, 

ki v meni postane dobrota. 

Urša Zupanc, 8. razred

Waldorfske novice - Pomlad 2006

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?