Revija Svitanje - Poletje 2006

11
Vaja v dialogu
Po večglasni pesmi je Susanne začela z vajami govora.
Pripravila jih je tako, da lahko z izgovorjavo vadijo
nasprotje rezke ostrine in zmernosti. Za rezko ostrino
je izbrala:
Spitze mit jetzt beissende schneidende, stechende,
blitzende Spiesse; za zmernost pa: Rauschend gab
auch eigenen Hauch Gau und Hain.
Fantje so začeli z ostrino in dekleta so odgovorila z
zmernostjo in obratno. Modrost naj bi izgovorili tako,
da bi preživela rezko ostrino, kar ni bilo enostavno
doseči. Po teh predvajah je cel razred nekajkrat
ponovil pravljico Rudolfa Steinerja.
Odkod izvira zlo?
Živel je mož,
ki je razmišljal o stvareh sveta.
Trpinčil je samega sebe,
ker je hotel vedeti, kje je zlo doma.
Odgovora pa ni poznal.
'Saj to je svet Boga,'
si rekel je,
'in Bog le dobro v sebi ima.
Odkod iz sveta dobrega
na svet ta zloba le kaplja?'
In spet se mučil je zaman,
odgovora bilo ni na plan.
Tako je dneva lepega
tuhtač uzrl to drevo,
ki se je pogovarjalo
s sekirico ostro.
Pa rekla
mu sekira je:
'Kar zate sploh mogoče ni,
jaz z lahkoto to storim.
Lahko posekam te,
ti mene ne.'
Ji reklo zdaj drevo je:
'Pred leti bil je mož,
v roke vzel je nož,
lesen ročaj naredil je,
v sekiro ga zasadil je.'
Ko mož pogovor slišal je,
globoko se zamislil je,
saj zdaj je razumel,
kako iz vsega dobrega
na svet tud' zloba prikaplja.
Pogovor med sekiro in drevesom se je spet razdelil
med dekleta in fante. Jasno je bilo slišati, kako je v
govor vstopilo merjenje moči v govoru.
Nato so učenci pripravili zvezke za glavno uro in
pokazali domačo nalogo: očrtan mnogokotnik v
krogu, razdeljenem na 24 delov. Učenci in učiteljica
so si po razredu ogledali nastalo delo, obojestransko
zanimanje je bilo nenavadno veliko. Ob koncu je
Susanne pokazala nekaj posebej dobro uspelih nalog
in nekaj nalog tistih učencev, od katerih je pričakovala
več. Henriee si je v tem trenutku zapisala prve
opombe.
Ravna in kriva črta
'Na kaj moramo paziti, da bo črta zares ravna?' je
Susanne vprašala razred. 'Medtem ko vlečemo črto,
moramo svinčnik malo obračati,' so se takoj oglasili
učenci. 'Kaj pa, če smo to naredili, pa črta še vedno
ni povsem ravna?'
Susanne je na sredino odprtega zvezka položila
ravnilo in pričela vleči s svinčnikom, 'potem mora
obstajati še kakšen razlog.' Potegnila je črto, pri tem
vrtela svinčnik in razredu pokazala črto, ki je bila kriva.
'Zakaj je tako nastalo?' Otroci so kmalu ugotovili, da
je bila podlaga pod zvezkom valovita in da so pri
vlečenju s svinčnikom nastali zamiki, zaradi katerih
je nastala kriva črta. Susanne je pohvalila pozorne
opazovalce, vzela ravnilo, ga položila na podlago,
zavrtela svinčnik in spet naredila krivo črto. Tokrat
učenci niso tako hitro opazili, kaj je naredila narobe.
Šele po nekaj ponavljanjih in po živahnem pogovoru
so prišli do tega, da je učiteljica med risanjem močno
spreminjala nagib svinčnika do podlage, tako da
je mina svinčnika neenakomerno tekla ob ravnilu.
'Jutri mi povejte, če boste odkrili še kakšne napake
poleg teh, ki sem vam jih danes pokazala.'
V šolo so učenci prinesli majhne, kot zvezke
velike lesene plošče, ki so jih obrusili s smirkovim
papirjem. Bili so radovedni, kaj bo z njimi. Namesto
razlage je Susanne dvignila svojo desko. Stranice
enakostraničnega trikotnika je obila z majhnimi
žebljički v enakomernih medsebojnih razdaljah
in po posebnem pravilu eno stranico povezala z
drugo z barvnimi sukanci. Pravilo prepletanja so
morali učenci odkriti sami. Mnogo fantov je glasno
razmišljalo naglas, dekleta pa večinoma potihem.
Nato so vzeli kladivca in žebljičke. Kmalu so se
zaslišali prvi udarci s kladivom in opaziti je bilo,
da so dekleta spretnejša od fantov. Nekateri fantje,
ki so veljali za posebno pametne, so imeli tukaj dve
levi roki. Nekateri so končali, še preden je zvonilo za
odmor.