Waldorfske novice - Zima 2007

More documents

Recommendations

Info

G O S T U J O Č E P E R O Godi Keller Dnevi topline Včasih so dnevi kot glasbena dela. Vznikne tema, ki se pozneje vedno znova pojavlja v variacijah, kot da bi se morala preizkusiti v vseh različnih življenjskih obdobjih. Približno takšen dan sem imel sredi novembra. Živo srebro v termometru se je ustavilo nekje okrog nič stopinj, ko sem zjutraj hodil vzdolž Gradaščice. Na njenem obrežju so se šopirile račke, da bi s to držo lahko vsaj malo zadržale svojo toploto. Ljudje so togo hodili mimo v svojih debelih plaščih. Na vodi so odsevale semaforske luči, v zelenih ali rdečih pasovih. Predbožično vzdušje. Kot v otroških letih sem se čudil tujemu. Nehote so se mi premikala usta, ko sem poskušal razvozljati nenavadne napise ulic: Mencingerjeva, Finžgarjeva ali celo Slovenskih kmečkih uporov. Tukaj se je moj jezik zavozljal. A vendarle: po dveh tednih so tudi te besede postale zaupnejše, toplejše, celo nekoliko domače. In že sem vedel: pogrešal jih bom, ko se bom po dogovorjenem času moral vrniti na Norveško, kjer sem postavil svoj 'šotor'. Ljudje hitro poženemo korenine. In tisti med nami, ki smo nekoliko brezdomni, jih v nova tla poženemo še lažje in hitreje kot staroselci, ki ostanejo vezani na rodno grudo. Naše korenine pa iz zemlje ne črpajo vodo, temveč toploto. Kajti slabo je življenje brez toplote. In toplota je čakala name tudi na drugi strani ljubljanskega Grajskega griča. Tam, na Streliški 12, so me drug za drugim z nasmehom pozdravljali učenci in učitelji, še posebej prijazno vsi tisti, s katerimi sem že smel sodelovati. Nekatere med njimi sem že nekoliko bolje spoznal. Vedel sem za njihova veselja in skrbi, o katerih so mi kdaj prej pripovedovali in s tem sem dobil nekoliko občutek, da sem tudi jaz del te skupnosti. Tudi to daje občutek toplote, tako v zbornici kot v učilnici. In brez toplote se ne učimo dobro. Uro kasneje. Biologija v devetem razredu. Ta dan smo govorili o mesečnem ciklusu v spolnem življenju ženske. V maternici se po vsaki menstruaciji naredi gnezdo za prihajajoče jajčece, narejeno iz hranljivo bogate plasti. Ta tvorba ni samo materialne narave, temveč pomeni tudi dvig temperature, ki pa pri naslednji krvavitvi hitro pade za pol stopinje. Tudi tukaj vidimo. Brez toplote ne more nastati novo življenje. - In toplota je bila tudi tema tega dne. Pozneje, popoldan, sem imel razgovore. Z učenci in učitelji. Pogosto je šlo za osebna vprašanja, ki ne spadajo v ta članek. Ampak ravno ta dan sem opazil, kako pogosto tičijo vzroki za mnoge konflikte, strahove in skrbi v vsakdanjem življenju v pomanjkanju topline. Vedno znova je tako: ljudje se počutijo odrinjene, odvrnjene, nerazumljene, medtem ko si želijo biti vključeni, sprejeti in obravnavani resno. In vse ima predzgodovino. Poslušam zgodbe iz preteklosti, ki pa se ne da več spremeniti. Preteklost je mimo, je mrtva, mrzla. Živeti moramo v sedanjosti, tu in zdaj, gledati naprej in ukrepati. Kajti življenje je sveže 'blago'. Samo ta trenutek je resnično toplo. Privilegij prišleka: ni obremenjen, nima predzgodovine. Zato mi vsakdo pripoveduje svojo zgodbo in pri tem misli: Njemu bom lahko dopovedal, da imam prav. Kot "nevtralnež" vendar mora uvideti, da imam prav. Uvidim in si mislim: Vsak misli, da dela dobro. A to je naivno. Za prišleka je vsakdo, ki stopi pred njega, človek poln možnosti. Njegove oči gledajo vsakega odprto. Drugače ni mogoče, saj njegov pogled ni zamegljen s predsodki, on ne ocenjuje, ne kategorizira. Zanj ima vsakdo možnost, da se spremeni. In jaz mislim: Vsak se lahko spremeni. Tudi to zveni naivno, ampak ni. Kajti to je edino, kar lahko reši razmerje, bodisi med učiteljem in njegovim učencem ali pa med življenjskimi sopotniki. Predsodek pomeni, da imamo drug o drugem dokončno oblikovano mnenje, da izžarevamo "jaz-vem-kdo-si-ti". Lep je občutek, da ne vem toliko. Sem sredi petdesetih in še enkrat sme biti vse novo. Učence v devetem razredu pogosto vprašam: kdo ste, kaj vas zaposluje, o čem sanjate. In oni presenetijo. Kaj jim je najpomembnejše? Družina, odgovori večina. V ospredju torej ne stoji več težnja po svobodi, temveč po varnosti, toplini. In na moje vprašanje, kaj je najvažnejše, kar so doživeli ob koncu tedna so odgovorili: prijatelji, gostje, obiski in ponovno družina. 10 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA <strong>2007</strong>
G O S T U J O Č E P E R O Toplota ima nasprotni pol. Vendar to ni mraz. Mraz pomeni namreč manj toplote, neko drugo stopnjo toplote. Pravi nasprotni pol toplote je oblika ali struktura. S polaritetami je pač tako, da ena ne more obstajati brez druge. Ne bi vedeli, kaj je dobro, če ne bi poznali hudega. Pa tudi svetlobo razumemo šele v kontrastu s temo. Tako je toplota (toplina) odvisna od oblike. V medsebojnih odnosih se otroci učijo olike. To so pravila in ureditve, ki delajo svet po eni strani razumljivega in preglednega, po drugi strani pa mu podeljujejo tisto varnost in sigurnost, brez katere se toplota (toplina) sploh ne bi mogla razviti. Povsod, kjer živijo ljudje, nastajajo red in strukture, razdelitve vlog, hierarhije in pravila obnašanja. Včasih se lahko spremenijo v floskule ali mrtve konvencije, za posameznike so lahko usodne. Če sploh in v kakšni meri to delajo, pa je odvisno od tega, kolikor je tam topline. Toplina se obnaša v odnosu do struktur odrešujoče, poživljajoče in s tem osvežujoče. Tako je tudi v ideološkem svetu. Če so ljudje zelo prepričani, kako je v duhovni resničnosti, kaj bogovi in njihovi preroki vidijo kot pravično oz. nepravično, katera je prava pot do dobrega, potem pogosto izgubijo istočasno tudi svojo toplino. To okolica občuti prav kot pomanjkanje toplote in poimenuje fanatizem ali fundamentalizem. Fanatizem lahko spoznamo po tem, da iz njega prihaja na dan tako dobro kot slabo, vendar v pretirani obliki. Dobro se kaže v želji, da bi pravilno razmišljali in delali, zlo pa v netoleranci do drugače mislečih, v okamenelem razmišljanju o pravovernosti. Fanatizem skriva svoje rogove v nebesih in svoje kremplje v peklu. Včasih je potrebno, da obliko spremenimo v kaos, da razgradimo jasne strukture, da damo ljudem oporo, ker se bo sicer njihova toplina razblinila v nič. Pri vzgoji gre pogosto za to. Včasih je potrebno, da naredimo ravno nasprotno. Vse preveč zlahka stagnirajo procesi, otrdijo oblike, se ohladijo odnosi. Vedno znova jih moramo pogreti in oživljati. Veliko humorja, veliko ljubezni do ljudi in veliko strpnosti spada zraven. Tukaj, na Waldorfski šoli v Ljubljani, sem se srečal z vsem, kar sem opisal zgoraj, vsem dobrim, pa tudi problematičnim. Od zunaj ni več kaj dodati, kajti vse sposobnosti in tendence so prisotne. Vsak pa naj sam zase presodi, kaj v življenju najbolj potrebuje. Kot majhen pozdrav v tem adventnem času mi je več do tega, da toplini izrečem hvalnico. Vsem učencem, staršem in sodelavcem šole želim tople božične dni. prevod: Staša Petrovič David Brierley Pomen otroške igre 2. del Radost obvladovanja in estetska dimenzija igre Z igro se razvijajo fizično-motorične sposobnosti otroka. Starši lahko opazujejo otrokova prizadevanja in napore od kobacanja do vzravnane pokončne drže, poskakovanja, skakanja in plezanja. To so progresivni zavestni gibi in vključujejo različne stopnje obvladovanja. Ko nekaj dosežeš in premagaš ovire svojega lastnega telesa, si ponosen, srečen in tvoja samozavest raste. Vaja, ki ima večkrat obliko obreda, daje zaupanje vase potem, ko je obvladana. Taka gibanja imajo pogosto tudi estetsko dimenzijo. Norveški raziskovalec in humanist Fridtjof Nansen v svoji knjigi " Na smučeh čez Grenlandijo" opisuje skrito naravo takih gibov: "Nič ni za oko prijetnejšega od ritmičnega poskoka v zraku". To je bilo mogoče uvideti tudi v antičnih olimpijskih igrah, kjer je bilo najbolj pomembno prikazati lepoto v obvladovanju gibov telesa, ki je bilo obenem v sozvočju z okolico. V slovenski, kakor tudi v drugih kulturah, lahko to vidimo v tradicionalnih gibih ob glasbi za otroke in v ljudskih plesih. V osnovi poznamo dve vrsti gibov. Prvim bi lahko rekli, da so pasivni, kjer spodbuda prihaja od zunaj kakor pri nežnem zibanju zibke ali gibanje gugalnice. Pri drugi vrsti gibov prihaja spodbuda iz notranjosti in vključuje aktivni impulz volje. Menim, da so te aktivnosti danes pomembnejše, kot so bile kdajkoli v preteklosti, ker otroka, ki raste in se razvija, osvobajajo zakonov težnosti. Lahkost je pomemben dejavnik v vsaki igri, ki vsebuje gibanje navzgor in je v skladu s smerjo rasti. Rastemo vendar navzgor, ne navzdol. Motiv vsakega vzgajanja je rast (rastline vzgajamo ...). Srečni smo, kadar tako kot otroci občutimo ta element levitacije (dviganja v zrak, lebdenja). Ganjeni smo ne samo v zunanjem pogledu, ampak tudi v naših dušah. Friedrich Schiller je to izrazil v svojem delu " Osvobojen teže telesa". Vsi smo gotovo že doživeli izkušnjo, da smo zavihteli v zrak dete in pri tem slišali veselo vzklikanje ter prošnjo, da dejanje ponovimo. Mnogi smo že videli nekoliko večjega otroka v parku na gugalnici. V igri je vedno prisotno gibanje. V telesnem gibanju se ganemo z nekega mesta (ganiti se, biti ganjen). V vzgoji in izobraževanju pomeni premikanje napredovanje, razvijanje. Gibanje človeka se močno razlikuje od gibanja živali. WALDORFSKE NOVICE, ZIMA <strong>2007</strong> 11
Page 2 and 3: K A Z A L O Waldorfske novice Časo
Page 4 and 5: 1 5 . O B L E T N I C A Š O L E Br
Page 6 and 7: 1 5 . O B L E T N I C A Š O L E As
Page 8 and 9: 1 0 L E T WA L D O R F S K I H N O
Page 12 and 13: Pri živalih je, v nasprotju z rast
Page 14 and 15: D O G O D K I za organizacijski odb
Page 16 and 17: 16 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007 Bo
Page 18 and 19: O E M A R I B O R Tako so uporablje
Page 20: O E M A R I B O R Evritmija na Wald

Waldorfske novice - Zima 2007

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?