Revija Svitanje - Poletje 2008

3
Uvodnik
Marina Nuvak
glavna in odgovorna urednica
Dragi bralci!
No, pa nam je uspelo. Žal je
včasih pač tako, da ne gre in ne
gre. In potrebna je velika mera potrpežljivosti, da zmore
človek v miru počakati. Ko je čas pravi, se stvari začno
postavljati na svoja mesta in revija je tukaj!
Žal nekateri naši sodelavci tokrat niso utegnili pripraviti
svojih prispevkov, saj jih je delo na njihovih kmetijah - zaradi
preobilice dežja v prvi polovici junija - preveč zaposlilo. Smo
pa veseli, da je kljub vsemu med nami spet naš vinogradnik
Aci. S svojo ljubeznijo do vinograda in do dela v njem nam
prinese svežega vetra in nam da misliti.
Zelo lepo je videti tudi val navdušenja, s katerim se v društvu
Ajda Goriška lotevajo novih projektov, ki bodo gotovo
zanimivi tudi za druga društva po Sloveniji. Prispevek
naše stalne sodelavke Fanči, ki se je pogumno lotila zelo
pomembnega dela - semenarstva, je tokrat sicer bolj kratek, a
nam prinaša pomembne nasvete za delo na zemlji.
In potem so tukaj še nasveti gospe Nikolčič. Tudi njeno delo je
zelo pomembno, saj skrbi, da prihajajo zelišča, ki jih prodaja
na Ljubljanski tržnici, z ekološko neoporečnih površin.
Ljudem pomaga, da si marsikatero zdravstveno težavo
lajšajo z naravnimi zdravili, hkrati pa med nami ozavešča,
kako pomemben del našega žitja so travniki, polni rožic. Leti
imajo še eno, za človeštvo zelo pomembno vlogo: na njih
se pasejo čebele. O teh pa smo v zadnjem času lahko prebrali
mnogo zelo alarmantnih in strah zbujajočih vesti.
Besedo vest smo žal iz našega besednjaka že skoraj povsem
izločili. Pa bi morali ob marsikateri vesti, ki ji danes tako
lagodno rečemo novica, morda le potrkati na svojo vest.
Potem morda čebele ne bi doživele takšnega množičnega
umiranja. In kaj to dejstvo pomeni za preživetje človeka na
tem čudovitem planetu Zemlja? O tem bomo v naši reviji še
pisali.
Vinogradniška praksa
- živali na kmetiji
Aci Urbajs
Težko se spravljam k pisanju tegale članka.
Razbolel hrbet in utrujene noge povedo vse.
Preveč dežja v juniju. Peronospora ogroža moj
pridelek že dober mesec. Ritem škropljenja je na
teden. Poleg tega je treba urediti trto, ki se bujno
šopiri. In trava kar kipi iz razmočene zemlje.
Še ponoči me preganjajo sanje o beli plesni na
grozdih. In gospa urednica pravi,da naj še pišem
o tem. "Hvala Bogu, da obstaja svobodna volja!"
Zato današnjo temo malo spreminjam in pišem o
živalih. Konec aprila smo na naše pašnike in tudi v
vinograd spustili par konjičkov. S tem dogodkom
smo postali "pravi" biodinamični kmetje,
vinogradniki in sadjarji. Seveda smo bili tudi prej
pravi, saj smo delali po smernicah
Demeter. Toda misel, da nam manjkajo živali, je bila
vsako leto večja. Začetek zgodbe sem nekako uvrstil
s predavanjem Dr. Seelbacha na biodinamični
kmetiji na Koroškem. Tema Individualnost kmetije
in pomen živali pri tem me nikakor ni pustila
hladnega. Saj pri živalih ne gre samo za njihovo
uporabno vrednost, da nam popasejo travinje,
dajo mleko, nam pomagajo pri opravilih, oskrbijo
z gnojem… Njegova misel se je pletla v zgodbo, da
nam živali dajejo neke prikrite spodbude, da skupaj
urejamo kulturno krajino, saj živali razumejo
spodbude etrov. Kot primer je navedel ptiča - šojo.
Jeseni so te ptice na severu Nemčije zakopavale
želod v zemljo, in to po urejenem konceptu. Biologi,
ki so opazovali ta pojav, so mislili, da si ptice delajo
zalogo hrane za dolge zime. Toda šoje se pozimi
umaknejo v toplejše kraje in ne rabijo zalog, torej
so pogozdovale. Določene dežele v Nemčiji imajo
pogoj, da brez živali ni biološko-dinamične
prakse.
K tej zgodbi bi dodal še eksperiment, ki so ga
opravili s konjem The clever Hans (pametni
Hans). Ta konj je z udarci nog reševal seštevke
enostavnih števil. Ko je komisija izločila iz prostora
njegovega trenerja, je še naprej računal. Ko pa so
izločili publiko, konj ni več računal. Poslanstvo
konja - živali je, da razveseljuje ljudi.