Waldorfske novice - Pomlad 2009

G o s t u j o č e p e r o
David L. Brierley
Življenje, ki ga je
vredno živeti
V zadnjih dveh številkah te revije smo spremljali boj
evropske mladine dvajsetega stoletja, rojene v eri samorealizacije,
za njeno verodostojnost in kako so jo sile
razosebljanja uspele delno ovirati. Ob posledicah prve
svetovne vojne so ljudje začutili možnost za nov začetek,
tudi na področju vzgoje, kar je privedlo do ustanovitve
prve waldorfske šole.
V tem članku poda avtor enega mnogih pogledov, ki
označujejo waldorfsko pedagogiko, ki je želela ponuditi
metodo dela, zmožno soočiti se z izzivi našega časa.
Na vzhodu temelji dobro življenje na
samodisciplini in kontemplaciji. Na zahodu pa
na 'vita aktiva' – tvornem delovanju. To seveda
ni nič novega. Že Aristotelov koncept 'endaimonie' temelji
na teoriji, da je cilj posameznikovega življenja, da doseže
srečo z uresničenjem svojih možnosti. V obdobju moderne
je nemški psiholog William Stern (1871-1931) govoril, da
srečo v življenju splete enkratnost vsakega posameznika,
ki skupaj z drugimi zgradi bogat narod. Bogat narod v
tem pomenu besede je narod, ki je srečen, zato ker je zdrav
in se kolektivno zaveda svoje vrednosti in ugleda. To so
vrednote, ki so osnova za vse druge aspekte vzgoje, kot so
znanje, spretnost in inovativnost.
To se povsem ujema z dvema etičnima principoma
waldorfske šole. Odraža se tako v njenem učnem načrtu
kot v metodi poučevanja.
Dandanes se pojavljajo stalne zahteve po spremembi.
Splošno gledano, je pedagogika zaradi stalnih političnih
reform v zadnjem desetletju, ki so želele slediti potrebam
spreminjajoče se družbe, v stanju kaosa.
Leta 1969 je hotel Norman Bradburn svoji knjigi dati
naslov 'Psihologija sreče', toda v tistem času je bilo
mnenje akademskih krogov, da naslov ni dovolj resen.
Izšla je pod naslovom 'Struktura psihološkega ugodja.'
Danes takšna cenzura ni več potrebna, to pa zato, ker
je od leta1990 dalje med mladimi v osrednji in zahodni
Evropi alarmantno naraslo pomanjkanje zadovoljstva
(anahedonia). Ob prelomu stoletja so bili razočarani že
mladostniki od 9.-19. leta. Leta 2001 je bilo v časopisu
Der Spiegel mogoče prebrati, da je z življenjem zadovoljnih
le 17% mladih v starosti od 16 do 34 let. Leta
2005 so starše v Skandinaviji vprašali, kaj najbolj pričakujejo
od vzgoje svojega otroka in 93% jih je odgovorilo,
da želijo, da bi bili njihovi otroci v življenju srečni.
Večina jih je menila: 'Če
so srečni otroci, smo tudi
mi.' Vrednote pedagogike določa njena filozofija. Ta je
odvisna od razumevanja ciljev in motivov življenja glede
na potrebe in zahteve časa, v soodvisnosti s poznavanjem
psihološkega razvoja zavesti v času od vrtca do
zaključka srednje šole. To lahko v waldorfski pedagogiki
najdemo v ideji o razvijajoči se zavesti človeka.
Ljudje opravljamo svoje delo, da bi izpolnili svoje
osebne potenciale. Skoraj vsakdo od nas si predstavlja,
kaj bi pred smrtjo rad naredil. Po tem, kako blizu temu
cilju pride, največkrat oceni kakovost svojega življenja.
Če mu cilja ni uspelo doseči, je prizadet. Če ga je vsaj
delno dosegel, čuti zadoščenje in je zadovoljen.
Šola danes ni le mesto, kjer se človek uči biti učenec,
pisatelj, umetnik, znanstvenik, ljubimec ali tesar,
ampak mesto, kjer je potrebno posameznika voditi, da
svojo edinstveno osebnost neomejeno razvija.
Mnogi ljudje starejše generacije povedo, da 'je bilo
prej vse toliko enostavneje'. Morda je res. Pri tem pravzaprav
mislijo na hitri tempo sprememb v moderni
družbi. Nedvomno smo nekoč imeli vsega manj, sedaj
živimo v družbi obilja možnosti.
Postmoderna družba je osnovana na socializaciji in
individualizaciji. V šoli nas učijo, naj se v skupno dobro
stopimo s sistemom družbenih zakonov, po drugi
strani pa naj bi spoznali, kdo smo. To je zelo težka
kombinacija. Želimo živeti v urejeni družbi, hkrati pa
želimo biti avtonomni. Ko je svobode preveč, želimo zunanje
ukrepe. Mladi hočejo pravila, a jih hkrati hočejo
tudi kršiti. Če šola glede teh vprašanj nima trdnih
stališč, ovira tako socializacijo kot individualizacijo. Če
meja ni, se težko izrazim. Zato je torej velik vzgojni izziv
razviti učno metodo in učni načrt, ki pomaga učencu,
da odkrije svojo edinstveno identiteto in v obstoječem
družbenem sistemu najde prostor zase. Ne gre za odraščanje,
ampak za dozorevanje. Ko se doma na Norveškem
danes pogovarjam z mladimi, mi pripovedujejo,
da družba od njih vedno več zahteva. Pomeni, da se
čutijo vedno bolj vodeni od zunaj in pod stalnim nadzorom.
Samoobvladovanje je sicer res del odraščanja, a
čutijo, da bolj ko je družba zapletena, večja je možnost
za neuspeh v šoli. Pravijo, da je samospoštovanje med
mladimi Norvežani visoko in da so možnosti, da kreativni
posameznik uspe, velike, obenem pa PISA testi
kažejo nižji nivo znanja kot pri ostalih deželah tekmicah.
Upoštevajoč vse to, bi rad opisal nekatere glavne
značilnosti waldorfske pedagogike, ki prožnemu po-
6 Waldorfske novice, pomlad 2009