Waldorfske novice - Pomlad 2009

V z g o j a
Umetniška
obdelava jezika
Rudolf Steiner
Dornach, 11. februar 1924
Evritmija naj ne bi bila mimika, niti zgolj umetnost
gibanja in tudi ne plesna umetnost. Na odru
lahko vidite ljudi oziroma skupine ljudi v
gibanju ob spremljavi recitacije, deklamacije in glasbe. Tisto,
kar posameznik izvaja v evritmiji, še posebej z gibi svojih
najbolj izraženih organov, t.j. rok in nog, ali pa skozi gibanje
celotne skupine ljudi, je nekaj, kar je našemu običajnemu
gibanju podobno prav toliko, kot je brbljanje majhnega
otroka podobno artikuliranemu govoru odraslega.
Ko opazujemo govorjenje kakšnega bolj živahnega človeka,
lahko lepo vidimo, da njegovo jezikovno izražanje
spremljajo različni gibi, če ga tega seveda niso zaradi
posebnih vzgojnih konvencij odvadili. Opazimo gibe, ki
jih uporablja pri odobravanju, in tiste, ki jih uporablja
pri zanikovanju. Gibi so zelo izraziti, če želimo kakšen
občutek ali vsebino našega govora še posebej izrazno
poudariti, kot na primer pri tem, ko želimo dati govoru
poseben ton.
S temi običajnimi gibi, ki se uporabljajo v umetnosti
mimike, se kaže samo na to, kar je v govoru prežeto s
čutnimi ali voljnimi impulzi. Lahko pa se, če uporabimo
to, kar Goethe imenuje čutno-nadčutno opazovanje,
to neartikulirano izražanje z gibi izgradi v tisto,
kar nastopa kot evritmija. Človek dejansko s celo svojo
dušo in tudi s celim svojim telesom tako pri govornem
izražanju kot tudi pri poslušanju govorjenja notranje
sledi tistemu, kar duševno doživlja. To lahko v resnici
občuti v celem telesu, če na to usmeri potrebno pozornost.
Lahko pa se, kot je bilo že rečeno, s čutno-nadčutnim
opazovanjem preučuje, kako se človeški notranji gibi
duše pretvarjajo v tiste gibe, ki se v grlu preobrazijo v
gibanje zraka in ki takrat postanejo slišni. Temu, kar
izhaja iz človeka pri govorjenju ali petju, lahko na neki
način sledimo do samega človeškega organizma. Takrat
pridemo do izgrajenega, vidnega govora in ne le
do običajno neartikuliranega gibanja, ki je prisotno v
umetnosti mimike.
Spoznamo, da je tako, kot je neki določen ton, ki ga
slišimo, izraz nečesa, kar duša čuti, pa tega ni več zavestna,
tudi gibanje človekovega organizma izraz tistega,
kar npr. čuti, ko nekaj spontano izraža z glasovoma I ali
A. Lahko pa najdemo določene oblike giba, ki ga lahko
vzporejamo s čuti ali občutki pri izgovoru soglasnikov.
Na isti način, kot otrok nezavedno z oponašanjem razvija
artikulirani govor in s katerim se vzgaja petje, se
lahko zavestno šola vidni govor in vidno petje, kot je to
primer v evritmiji.
To pomeni, da kot je tonsko-glasovni smisel v petju ali
notranje duševno življenje v govoru, ne v abstraktnointelektualnem
smislu, ampak v umetniško-ljudskem
smislu, tako neki gib pomeni ravno tisto, kar se doživlja
v glasu I ali A itd. oz. tisto, kar določen ton ali glas
pomeni, in tako dobimo neki resnično viden govor oz.
neko resnično vidno petje.
Ko to glasbeno odzvanja in se pri tem tudi evritmizira,
to, kar vidimo, ni ples, ampak vidno petje. Ravno pri
tem vidnem petju lahko opazimo razliko med evritmijo
in običajno umetnostjo plesa. Umetnost plesa pretaka
čustva in strasti v gibe človeških teles, čeprav to pri
nekaterih prefinjenih plesih ne pride do izraza. A tisto
evritmično, kar se kaže v gibu in je analogno muzikalnemu,
je vidno petje. To so gibi, ki takt, ritem, melodičnost
in tudi sam posamezni interval in ton izražajo
kot samo petje.
In zares je tako, ko se na odru hkrati z deklamiranjem
in recitiranjem pojavljajo evritmizirani gibi kot viden govor
posameznika ali cele skupine. Evritmija je v resnici
že vsebovana v umetniški obdelavi jezika pri resničnih
pesnikih. V pesniški umetniški obdelavi jezika, pri resničnih
pesnikih, je prozaičnost vsebine pesmi popolnoma
v ozadju. Sploh ni pomembno to, da neki pesnik
v stihe pretaka določeno prozo, ampak je pomembno,
kako pesnik prikaže to imaginativno, torej slikovito, oz.
lahko bi tudi rekli, kako muzikalnost vnaša v takt, v
ritem; kako jezikovno obdeluje melodičnost teme - in
to je tisto, kar z obdelavo jezika v resnici želimo izraziti.
Vzemimo na primer neko enostavno pesem:
Waldorfske novice, pomlad 2009 9