Waldorfske novice - Jesen 2010

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

jesen 2010, zaporedna št. 67 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: (01) 28 222 40 

Fax: (01) 28 222 41 

DŠ: 65714415 

TR: 04302-0001018775 

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si 

Splet: www.waldorf.si, www.svitanje.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordišs 

Uredniški odbor OE Maribor: 

Mateja Jobstl 

Sodelavci: 

Anders Hoier, Simona Pajk, Mario Čuletić, 

Jill Taplin, Magda Mlekuž, Mateja Ocvirk, 

Boštjan Štrajhar, učenec 7.a razreda, 

učenci 4.razreda 

OE Maribor: 

Metka Udovič, Metka Šujica, 

Darja Žunič Lojen 

Fotografije: 

Lili Drobac Benič, Magda Mlekuž, 

Marina Nuvak, Jaka Kovačič 

arhiv WŠL in OE MB 

Lektoriranje: 

Klemen Lah 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov 

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem 

avtorja. 

ISSN 1854-0430 

Kazalo 2 

Uvodnik 3 

18 let Waldorfske šole Ljubljana 3 

Gostujoče pero 4 

Raziskave možganov kažejo 4 

Širimo obzorja 7 

Kaj je evritmija? 7 

Raj na zemlji 8 

Knjiga 13 

Faze adolescence 13 

Utrinki 17 

Dnevi na kmetiji Jelinčič 17 

Geološka transferzala sedmošolcev 19 

Skupne priprave razrednikov OŠ WšL 20 

Waldorfska iniciativa Celje 21 

OE Maribor 22 

Oglej, Italija 22 

O novih prostorih 23 

Obiranje jabolk 24 

2 Waldorfske novice, jesen 2010

U v o d n i k 

18 let 

Iztok Kordiš 

So stvari, ki neopazno zdrsnejo mimo nas, in stvari, ki se nas 

dotaknejo za vse življenje. V poplavi dogodkov in informacij, 

ki smo jim priča vsak dan in s katerimi nas zasipajo z vseh 

strani, je seveda prvih vedno več in vedno manj je takih, 

ki nas spremljajo dalj časa, še manj je stvari, s katerimi 

se lahko resnično povežemo. Vedno bolj smo utirjeni v 

množici ''nujnih'' vsakodnevnih opravil in vedno manj se 

zavedamo, kaj nam kroji življenje, vedno manj nam je jasno, 

da s svojimi dejanji in vsakodnevnimi delom, bitjem, 

dejavnostjo, naravnanostjo in pogledom na svet sami 

zaznamujemo in soustvarjamo svojo ožjo ter tudi širšo 

okolico. Vse prevečkrat se počutimo izgubljene, kot nepomemben kolešček v sistemu, ki 

se vrti sam od sebe, vse prevečkrat se počutimo le kot gledalci v veliki predstavi življenja 

in vse premalo se res zavedamo, kako pomemben je prispevek vsakega posameznika pri 

ustvarjanju skupnosti. 

Ustanovitev waldorfske šole v Ljubljani je prav gotovo dogodek, ki je pomembno vplival 

ne le na vse generacije dosedanjih učencev, dijakov, učiteljev in staršev, ki so obiskovali 

ali še obiskujejo šolo, ampak tudi na celoten slovenski šolski prostor, saj je šola s svojim 

delovanjem prinesla in tudi uspešno uveljavila nov pedagoški pristop, ki bo, upajmo vsaj, 

navdihoval še mnogo prihodnjih generacij. Letos je od ustanovitve minilo 18 let in prav je, 

da se tega pomembnega dogodka zavemo vsi, tako tisti, ki ste bili takrat aktivno udeleženi 

pri nastajanju nove šole, kakor tudi drugi, ki ste se priključili pozneje. 

Zato vas v sredo, 6. oktobra, ob 18. uri 

prisrčno vabimo, 

da se nam pridružite na prireditvi, 

ki bo v ta namen v naši veliki dvorani. 

Vas prisrčno vabi na 

Božični semenj 

v soboto, 27.11.2010 

Prireditev se prične ob 10.00 uri 

z glasbenim nastopom ter nato z ogledom 

razstavljenih in prodajnih izdelkov. 

Od 11. do 18. ure bo potekala prodaja ročno izdelanih 

igrač, adventnih venčkov, novoletnih okraskov, 

pletenin, izdelkov iz filca, gline in lesa; prodaja Demeter, 

biodinamičnih in ekoloških pridelkov in proizvodov ter 

mnogih drugih lepih in uporabnih stvari. 

Restavracija, ki bo odprta od 12. do 20. ure ure, bo dobro 

preskrbljena s hrano in pijačo, delovala pa bo tudi kavarna 

KWA in slaščičarna. 

Na semnju bo vsakdo lahko našel nekaj zanimivega zase. 

Pripravili bomo: 

Za otroke: lutkovne igrice, palčkovo pravljično deželo z mini 

delavnicami, rajanje, vilinsko hišico, labirint, sabljanje, srečolov 

Za odrasle: predstavitev dela waldorfske šole in vrtca, predavanja 

Delavnice: izdelovanje angelov iz volnene preje, oblikovanje gline, 

izdelovanje zvezdic 

Kulturni program:glasbeni nastopi učencev in učiteljev glasbene 

šole, Božični koncert Pevskega zbora staršev in učiteljev WŠL 

Vljudno vabljeni! 

Prireditev bo potekala v prostorih 

Waldorfske šole Ljubljana, Streliška 12, Ljubljana 

Waldorfske novice, jesen 2010 3

G o s t u j o č e p e r o 

Anders Hoier 

Raziskave možganov 

kažejo 

Želel bi govoriti o raziskavah možganov, ki jih 

izvajajo v Ameriki in v Evropi. Te kažejo, da je način 

poučevanja v waldorfskih šolah zelo dober. 

Najprej bi rad govoril o tem, da se med otroki vse pogosteje 

pojavlja neobčutljivost na otip. Kaj pomeni biti 'finger blind' 

('prstna slepota' ali neobčutljivost tipa)? Gostota živčnih končičev 

na koncu prstov, na prstnih blazinicah, je zelo velika. Ko 

v trgovini nekaj kupujemo, to vedno najprej otipamo. 

'Finger blind' – kaj to pravzaprav pomeni? Poskusimo si 

predstavljati, da otrok vse svoje otroštvo ne uporablja dosti 

prstov za tipanje in ga v življenje ne vpeljejo tudi skozi to 

spretnost. Otroci danes cele dneve presedijo pred računalnikom 

ali televizijo: ne igrajo se dovolj na vrtu, v naravi. Finski 

znanstvenik, nevrofiziolog Matti Bergstrom, je ugotovil, da je 

slepota tipa hujša kot vidna slepota. Obstajajo tudi otroci ali 

odrasli, ki se s prsti ne želijo dotikati stvari. Do pred nekaj leti 

nismo mogli razumeti, zakaj je to za nekatere ljudi tako strašno. 

Finski profesor Bergstrom pa je razložil, zakaj je tako. 

Tak človek ni sposoben zaznati posebnega, skritega pomena 

pogovora, ni mu na primer, jasno, kakšen je resnični pomen 

igre, romana, knjige, pesmi ali filma, ki ga gleda. Ne najde 

torej notranjega pomena in vrednosti stvari, ne more zaobjeti 

celote, kar je tako pomembno za njegovo vsakdanje življenje. 

Gotovo smo že vsi doživeli, da nečesa nismo mogli dojeti, ker 

je preprosto nekaj manjkalo. Za vse nas je zelo pomembno, da 

smo zmožni zaobjeti celoto. 

Matti Bergstrom je postavil znano tezo: če pri otroku zanemarimo 

razvoj in trening občutljivosti prstov, otipa in njegovo 

ustvarjalnost, ki jo ob tem gradi, pri čemer razvija tudi 

mišičevje, potem zanemarimo njegovo zmožnost razumevanja 

sveta. Če torej zanemarimo pri otroku dejavnosti s prsti, delujemo 

tudi proti razvoju kreativnosti in smislu za lepoto. 

Filozofija vzgoje in izobraževanja v Evropi pa je danes usmerjena 

k znanosti. Šole so programirane. V njih ni veliko časa za 

ustvarjalnost in umetniško izražanje. Zato so starši waldorfskih 

šol pogosto vabili prof. Bergsdtroma, da jim je predaval 

in olajšal razumevanje metod ter dejavnosti, ki so jih bili deležni 

njihovi otroci. 

Poskusimo razumeti, kaj pomeni 'nezaznavanje ob tipanju' 

in kako se to kaže. Pred petnajstimi leti ni bilo mogoče pogledati 

v možgane, zdaj pa to lahko – in hkrati se lahko s temi 

ljudmi tudi pogovarjamo. Mreža živčevja, ki obstaja v možganih, 

je za nas zelo zanimiva, saj je ob taki raziskavi mogoče 

videti njeno delovanje. Za starše pa je pomembno, in to morajo 

vedeti, da jo začnemo razvijati še pred rojstvom. Gotovo 

ste že kdaj slišali, da je noseča mama v nosečnosti prepevala 

neko pesem, ko pa jo je otrok po rojstvu spet slišal peti, jo je 

prepoznal in se gibal v njenem ritmu. 

Poznan je rek, ki pravi: 'Uporabljaj 

ali pa boš izgubil.' In kaj nam ta rek 

pove? Aktivna uporaba prstov in 

rok je pomembna. Rekli pa bi lahko 

tudi: 'Uporabljaj možgane na pravi 

način, da obdržiš svoje sposobnosti, 

sicer jih boš izgubil.' Bolj ko jih uporabljamo, boljše orodje 

bomo imeli, ker spodbujamo povezave, ki nastajajo v njih. 

Predstavljajte si, da so v naših možganih nekakšne potke, 

po katerih hodimo, kadar nam nekdo nekaj govori. Tako jih 

utrjujemo in izboljšujemo. Pri približno treh do šestih letih 

starosti imajo te povezave najboljšo možnost za razvoj. 

Tega se starši in učitelji zavedajo. In kaj lahko povzroči, da 

te potke izginejo? Strah in stres. Ne le strah pri otroku, ampak 

tudi strah, ki ga doživljajo odrasli okoli njega. Raziskave 

kažejo, da so za orodje, ki mu pravimo možgani, pomembna 

čustva. Predstavljajte si šolo, kjer otroke ves čas prepričujejo, 

da ne bo z njimi nič, da ne bodo dobili službe, če ne bodo poslušali 

nas. Če so njihove ocene slabe, jim govorijo, da nimajo 

več nobene možnosti. Čeprav na zunaj ne kažejo strahu, 

se strah vtiska v njihove krvničke. In zdaj si predstavljajmo, 

da je moja kolegica možganska celica. Bolj se z njo družimo, 

bolje deluje kot možganska celica. Tako je pri vseh ljudeh. 

Kako to gre? Srednji možganski reženj je zelo pomemben za 

samopodobo, ki jo učenci imajo. Iz lastnih izkušenj vemo, 

kako pomembna je samopodoba. Motivacija, da se družimo z 

drugimi, empatija, naš jaz je prav v tem režnju zelo aktiven. 

In kako se to dogaja? Slavčki se učijo tako, da poslušajo 

svoje starše. Ko oče slavec zaključi svojo pesem, je potka v 

možganih njegovega mladička prehojena in zaključena. Tudi 

naši otroci delujejo tako. Vedno se moramo vprašati, kaj si 

za našega otroka želimo. V waldorfskih šolah naj bi se vsi 

naučili peti. Dokazano je že, da so ljudje dobri v matematiki, 

če poslušajo glasbo Mozarta. Če gledamo na otroke kot na 

slavčke, potem jim želimo, da zmorejo kazati čustva in razumeti 

čustva drugih. To pomeni, da so čustveno kompetentni. 

Da preživijo s humorjem in ne podležejo ob težavah. Za to pa 

potrebujejo očeta in mamo, potrebujejo vzore. Kako izboljšamo 

samozaupanje otrok, ki je za zadovoljno življenje tako zelo 

pomembno. Ničesar jih ne moremo naučiti, če je njihova samopodoba 

prenizka – tudi waldorfski učitelji tega ne zmorejo. 

Kako jih učimo izboljšati samopodobo, kako to naredimo? 

Učitelji se tega lotimo tako, da razrešujemo probleme takrat, 

ko nas učenci gledajo, ko so z nami. Pomembno je, da si ne 

postavimo premajhnih problemov, želijo si večjih problemov, 

ker sicer ne začutijo nobene radovednosti. Najti je potrebno 

težje probleme, da jih bodo razreševali in jih ob tem ne bo 

strah. V nasprotnem primeru se ne bodo ničesar naučili. 

Kako to naredimo? Kot pomoč uporabimo umetnost, saj 

pri umetnosti ni mogoče delati brez čustev. Tako so v razredu 

prisotna čustva, ob tem pa osebno zanimanje učencev. 

In tako se je mogoče učiti. Ko učenci ustvarjajo svoj lastni 

učbenik - zvezek, oblikujejo glino, pišejo pesmi in sestavke, 

recitirajo ali kako drugače umetniško ustvarjajo, vedno iščejo 

rešitve. Že od nekdaj človek v umetnosti išče rešitve ob igri. 

Povsod v življenju pa gre za rešitve, prav tako kot pri matematiki, 

zemljepisu in drugih predmetih v šoli. Vedno se je treba 

učiti, drugače se ne razvijamo. 


Zdaj pa pojdimo še nekoliko dlje. Okoli vas gotovo živijo 

tudi ljudje, ki o waldorfski šoli ne vedo ničesar. Nekateri pa 

pravijo, da je to šola, kjer imajo veliko umetnosti. Mnogi mislijo 

tako, a prisotnih je seveda še veliko drugih in drugačnih 

dejavnosti. Umetnosti imamo (le) zato, ker želimo, da stvari 

prav tečejo. Kako naj razložimo Pitagorov izrek na umetniški 

način? To je resen izziv, ki le redkim uspe. Imamo pa široko 

paleto umetniških predmetov, ki nam zagotavljajo umetniško 

ustvarjalnost. Prav tako si želimo doseči, da vsi otroci 

v srcu začutijo svobodo. Potem znajo razbrati čustva drugih 

in pokazati spoštovanje in predanost naravi s tem, da 

ne onesnažujejo okolja. Kaj potrebujejo? Potrebujejo dobre 

vzornike, dobre ideale, odrasle ljudi, polne zanesenjaštva. Na 

ta način mladi razumejo in spoznajo, kako in s čim se lahko 

z drugimi stvarmi in ljudmi povežejo. Tako se bodo osebnostno 

oblikovali in njihov prednji možganski reženj bo dobro 

oblikovan. 

■ Lončarstvo, Katja Brenčič, 2.l 

Zdaj pa poglejmo delo sodobnega znanstvenika Giacoma 

Rizzolattija, ki prihaja iz Italije. Njegovo delo nam bo pomagalo 

razložiti, zakaj trditve, ki jih je dr. Rudolf Steiner izrekel 

že davnega leta 1919, še vedno držijo. Težko je razumeti, 

kako je Steiner vse to vedel. Znanstvenik Rizzolatti je predaval 

psihologom v Bologni. Pri poskusih so odprli možgane 

opice. Mnoga leta so opravljali resne raziskave. Možgane 

opice so povezali z računalnikom. Najprej so dokazovali že 

znana dejstva. Ko je opica zagrabila oreh in ga dala v usta, 

je deloval določen del možgan. Ko pa ni več jedla, je v sobo 

prišel raziskovalec in sam vzel v roke oreh. Takrat so opazili, 

da so bili možgani opice dejavni, čeprav sama ni jedla oreha. 

Odkrili so zrcalne nevrone. To je bila nevrološka senzacija. 

Dokazali so namreč, da so naši zrcalni nevroni vsakič, ko 

nekaj gledamo, tako aktivni, kot če bi to sami delali. 

Zakaj je to za naše delo z otroki pomembno? Dr. Steiner je 

nekoč povedal, da je naš jaz, ko smo pasivni, dejansko zunaj 

nas. Je znotraj tistega, kar zaznavamo. Naša čustva pa so 

tukaj nekakšna nevidna povezava. 

Primer: če bi zdaj tukaj jaz izvajal evritmijo, bi bili profesionalni 

evritmisti bolj aktivni opazovalci kot ostali gledalci, bili 

bi čustveno bolj vpeti v dogajanje, bolj bi jih zanimalo. 

In zdaj se vprašajmo, kateri otroci imajo pri delovanju zrcalnih 

nevronov največ težav. To so mnogokrat tisti otroci, ki 

odlično obvladajo računalnik. Pomagati jim moramo, da se 

srečajo z drugimi dejavnostmi, da postanejo mojstri tudi pri 

obvladovanju tega sveta. Pri nas na šoli smo imeli starejšega 

učitelja, ki je imel z računalnikom velike težave in mu je 

pomagal mladenič, ki je bil na šoli na praksi. Mladi so v tem 

mnogo boljši kot mi starejši. Ko pogledajo nov mobitel, ne 

bodo nikoli potrebovali navodil, da bi ugotovili, kako deluje. 

Ko sem omenil otroke, ki imajo največ težav pri delovanju 

zrcalnih nevronov, nisem imel v mislih normalno razvitih 

otrok, govoril sem o avtističnih otrocih. Pri njihovih zrcalnih 

nevronih ni skoraj nobenih aktivnosti. 

Tretji znanstvenik, ki bi ga omenil, je Nemec Joachim Bauer. 

Mislim, da so njegove knjige prevedene tudi v slovenščino. 

Rekel je: 'Če delate z računalnikom, vaši zrcalni nevroni niso 

aktivni. Seveda ste aktivni, ampak na čisto poseben način.' 

Zdaj pa poglejmo v New York. Pri poročilih na televiziji nam 

ne povedo dosti o dogajanju tam, saj je težko priznati lastne 

napake. Vendar sem od nekega ravnatelja izvedel, da so ugotovili, 

po sedmih letih uporabe prenosnih računalnikov v 

osnovni šoli, da pri otrocih niso zaznali nikakršnega posebnega 

napredka. Dijake je gotovo potrebno naučiti, kako uporabljati 

računalnik, tudi doma ga morda občasno uporabljajo. 

Vendar je tukaj govora o vsakodnevni uporabi računalnika pri 

pouku. Podatki kažejo, da porabijo učenci v prvem razredu 60 

enot glukoze na 100 g možganskega tkiva, v osmem razredu 

pa le še 40 enot glukoze; mi odrasli pa seveda še manj. To ni 

tako zato, ker bi bili leni. Odrasli že poznamo potke, ki jih moramo 

uporabljati, ko poslušamo takšno predavanje. Pri tem 

uporabljamo mnoge znane potke, zato porabimo manj goriva. 

Česa se lahko nadejamo pri otrocih? Če imamo še tako veliko 

denarja, jim moramo dovoliti, da se sami spopadajo s težavami. 

Dejanj drugih ljudi ni mogoče dojeti, če si ne moremo 

predstavljati, da jih opravljamo tudi sami. Potrebna je osebna 

izkušnja, dejansko moramo potopiti roke v vodo in stopiti v 

blato – in ne samo metaforično. Tako lahko živimo kot ljudje 

in se razvijamo od otroštva naprej, če se zanimamo za naravo. 


Ko potujem po svetu in gledam mlade na cesti, pogosto vidim, 

da nekaj ni v redu. Imajo veliko odgovorov na vprašanja, 

ki jih niso nikoli postavili, nikoli pa niso imeli priložnosti, 

da zastavijo svoja vprašanja. Če delate z mladimi v , lahko 

vidite,da se vsa vprašanja, ki jih postavljajo, vedno tičejo njih 

samih. Vedno govorijo o sebi. Kot starši in učitelji vidimo,da 

gre vedno za njih, čeprav tega ne povedo, ker ne uporabijo 

besede jaz. 

Njihova težava je ta, da morajo imeti v svojih možganih spravljene 

vse svoje prijatelje in sovražnike. Od 5. razreda dalje 

skušajo vase spraviti vedno nove koncepte, nova čustva. In 

kakršni koli so, v teh težavnih letih moramo nekako najti pot 

do njih. Pri tem je najslabše, če nimamo smisla za humor. Deset 

pravil sem postavil staršem in vsako drugo ima opraviti s 

humorjem, kajti ko je prisoten humor, vedno sežemo izven lastne 

osebe, smo izven sebe. Vse to pa poveže ena sama beseda 

– ljubezen. Zanimanje pomeni ljubezen. To je torej potrebno 

za njihovo rast. 

In tako jih popeljemo na potovanje, kjer začnemo s čustvi, 

se ukvarjamo z njimi, jih uporabljamo. Waldorfski sistem je 

enak po vseh šolah, povsod uporabljajo te načine. Kako se 

boste odzvali, če vam dam jabolko? In če vam dam šifro tega 

jabolka iz računalnika? Takrat čustva izginejo. Naša naloga 

je v njihovih možganih narediti cesto, na kateri bodo obdržali 

čustvovanje, kar jim bo v življenju v pomoč. To pa lahko dosežemo 

z umetnostjo. 

Tudi sam imam računalnik in pred kratkim sem kupil novega. 

Počutil sem se povsem depresivnega, kot da ne znam 

brati. Moj sin mi je na hitro pokazal nekaj ukazov, a tako da 

nisem ničesar videl. Potem sem sam nekaj naredil. Pohvalil 

me je in šel sem domov. Doma pa ni šlo. Poklical sem ga in 

ponovno mi je povedal nekaj nerazumljivega, tako da nisem 

prav nič razumel. Potem pa me je spodbudil tako,da mi je rekel 

nekaj zanimivega: 'Samo poigraj se malo z njim.' Igra torej! 

Veselje in radost ob delu in razreševanju problemov, vsebine, 

ki imajo čustven naboj. Učna ura, v kateri so prisotna 

čustva žalosti in potrpljenja, humor in razumevanje. 

Otroci si morajo ustvariti predstave, koncepte, sicer je to slabo 

učenje. Seveda je pomembno na primer učenje jezikov, a še 

bolj pomembno je, da spoznavajo in obdržijo čustva. Zgornji 

del možganov nima prave povezave s čustvi. Če uporabljajo 

mladi le zgornji del možganov, postanejo cinični. V Skandinaviji 

se v zadnjem času pojavljajo skupine mladih, ki na cesti 

pretepejo mimoidoče ali streljajo nanje. Pri njih je dejavna le 

volja. Mladi pa potrebujejo čustva, ki jim povedo – tega ne 

smeš početi, to je človek, ki mu moraš pomagati. In vemo, 

koliko časa je za to potrebno. Ko tako potujem naokoli, me 

včasih ljudje tako mimogrede vprašajo, kako sem. In jaz si 

mislim: ali imaš toliko časa, da ti vse razložim? Potrebno je, 

da mladim vzgojimo zanimanje za druge ljudi, tako jim pomagamo 

odraščati. 

Gospod Hoier je odgovoril še na nekaj vprašanj: 

G.Hoier, vaše predavanje je bilo za vse nas zelo navdihujoče. 

Bi želeli morda dodati še kakšno misel? 

Raziskave z možgani so torej jasno pokazale, da vse to, kar 

so nedavno odkrili znanstveniki, na waldorfskih šolah upoštevamo 

že 90 let. Zavedamo se namreč, kako pomembna so pri 

učenju čustva. To smo lahko spoznali tudi iz lastnih izkušenj. 

Kadar so bila pri neki informaciji prisotna čustva, je nismo nikoli 

pozabili. Seveda pa je pomembno tudi, kako nekaj naredimo. 

Znano je, da otrok oponaša starše. Ko se takole igra na 

tleh, dela prav tisto, kar počnemo mi. Če kuhamo, kuha tudi 

on. Oponaša pa tudi naš odnos do dela. Če smo pri delu veseli, 

je tudi on vesel. Notranje nas oponaša. Govorimo o moralnem 

odnosu pri odraslem. Pri otroku se ne moremo pretvarjati, 

da smo srečni. Otrok je zelo občutljiv. Stresna situacija 

lahko uniči nekaj v njegovih možganih. Tukaj smo pomembni 

tako starši kot učitelji. In zelo pomembno je, da otrok veliko 

dela s prsti, igra instrument, oblikuje glino ali vosek, ker na 

ta način vplivamo na njegove možgane. Možgani so le orodje 

in ne mislijo, misli naš človeški jaz, možgani pa so naše nujno 

orodje za to, da lahko delamo. Če ima nekdo poškodovane 

možgane, ne more delati. 

Vse to je že pred 100 leti trdil raziskovalec in filozof dr. Rudolf 

Steiner, ki je že takrat rekel: če bi pogledali v otrokove 

možgane, bi videli, kaj se dogaja, ko uporablja fantazijo. Vedel 

je, kako pomembna je kreativnost. Bil je daleč pred časom. 

Ustanovil je novo šolo, v kateri je moralo vse poučevanje potekati 

na umetniški način. Vsaka ura je morala biti umetniški 

izdelek. Učna ura mora biti majhen umetniški izdelek. Učitelji 

se trudijo vnesti v svojo učno uro umetnost, saj tako pomagajo 

otrokom, da se razvijajo na zdrav način. Pri pouku pa je 

zelo pomemben tako učiteljev odnos do predmeta, ki ga poučuje, 

kakor tudi način, kako ga podaja. 

Za otroke je zelo nevaren strah, ker s tem izgubijo svojo 

svobodo. Joachim Bauer v svoji knjigi na več mestih omenja, 

da strah in stres uničujeta možgane. Veselje in zaupanje pa 

ustvarjata dobro vzdušje za delo in učenje. Pri delu se moramo 

ves čas na nek način igrati. 

Hvala, gospod Hoier, za to zelo zanimivo predavanje, s katerim 

ste nam odstrli nova odkritja znanstvenikov, ki nam 

vsem, tako učiteljem kot staršem, potrjujejo, da smo se odločili 

za pravilno pot vzgoje naših otrok. 

G. Hoier je učitelj, ki je dolga leta poučeval na waldorfski šoli na 

Danskem in je zadnja leta gostujoči predavatelj na naši gimnaziji 

pa tudi v našem seminarju za učitelje. Predava v seminarju za 

bodoče waldorfske učitelje na Danskem in tudi na seminarju. 

po tonskem zapisu zapisala: Marina Nuvak 

pregledala in dopolnila: Maja Maletnik Kolarič 

■ Lončarstvo, Nino Šajn, 2.l 


Š i r i m o o b z o r j a 

Mario Čuletić 

Kaj je evritmija? 

Lea van der Pals 

Elementi 'vidnega govora' 

Človek običajno izrazi svoja čustva, prevzetost z nekim 

vtisom, spontano, z vzklikom. Te reakcije so izrazi njegovega 

notranjega bitja in so si povsod zelo podobne, če ne celo 

iste. Če človeka nekaj preseneti, največkrat reagira z 'A'. 

Šele potem se ta reakcija oblikuje v čudenje ali občudovanje, 

odbijanje ali obrambo, kar je izraženo s kvaliteto tona, 

v kateri prepoznamo notranjo držo. Kadar človek doživi notranji 

zanos, bo občudoval z glasom 'O', če pa se ustraši ali 

'zamrzne', se bo največkrat oglasil z 'U'. 

Te notranje doživljaje bo človek izrazil tudi z določenimi 

gestami, v kolikor mu ni tuje zaradi vzgoje ali drugega. Nenadno 

srečanje, radostno prepoznavanje: roke se dvignejo 

in odprejo v kotni gesti oblike črke 'A'. Dobrohotno sprejemanje 

in topel objem se izražata z oblo, objemajočo kretnjo 

roke: gesta črke 'O'. Potreba po poudarjanju in obrambi 

lastnega stališča vodi do vidne zravnanosti celega telesa, 

če pa želimo še dodatno poudariti svoje mnenje, dvignemo 

roko: gesta samopotrjevanja, gesta črke 'I'. Ograjevanje od 

svoje okolice, zapiranje vase in poudarjanje lastnega mnenja 

vodi do križanja rok na prsih, s čemer iščemo oporo v 

samem sebi, kakor da se želimo dodatno prepričati v svoj 

obstoj: gesta črke 'E'. 

S temi instiktivnimi kretnjami so izkazani elementi izražanja 

duše. Iz teh začetnih oblik jih lahko razvijemo v izrazne 

in dinamične evritmijske samoglasniške geste. 

Pri oblikovanju soglasnikov se človek s svojim doživljanjem 

povezuje z okolico. Stvari poskuša doživeti tako, da 

se takorekoč stopi z njimi, da doživi njihovo obliko, gib, 

njihovo bistvo in značilnosti, da postane del njihove pojavne 

in bistvene oblike. Z oponašanjem in kopiranjem, govornim 

in s kretnjami, postane del sveta. Valovito gibanje 

vode se prikazuje z 'V', vrtenje kolesa z 'R', cvet v rasti 

in cvetenju se izrazi skozi 'L', strela z 'Z', šumenje vetra 

s 'S' ali 'Š', vse trajno in oblikovano v čvrstih predmetih 

pa se odraža v t. i. praskajočih glasovih, kot so 'D', 'B' in 

'K'. Vendar to ni zunanje oponašanje, temveč izraz bistva v 

vsaki stvari in pojavi, vsega, kar deluje v pojavnosti sveta, 

njegovih oblikotvornih silah. Tedaj glasovi, osvobojeni primarnih 

pojavnih oblik – tako kot to zahteva sam jezik – v 

novih sklopih tvorijo besede, s katerimi se potem izražajo 

nove izkušnje. 

Z evritmijo se lahko izrazi tudi specifičen značaj posameznega 

jezika; tako kot je v vsakem jeziku kakovost glasov 

drugačna in različno zveni, tako so tudi evritmijske kretnje 

temu prilagojene in niansirane. 

V človeškem govoru je prisotna še ena močna komponenta: 

iz naglasa in oblikovanja stavka dojamemo, ali gre za 

vprašanje, obvestilo, vzklik ali trditev, in tudi, v kakšnem 

razpoloženju je naš sogovornik. Razumljivo je, da se morajo 

vse te kvalitete odražati tudi v vidnem govoru – v načinu, 

kako se povezujejo posamezni glasovni elementi in 

kako iz tega nastajajo kretnje celih besed, celo kompozicije 

celih stavkov. 

Ko se potem pojavi vprašanje osmišljanja jezika, tedaj se 

temu pridruži še en element: gibanje v prostoru. S tem se 

lahko v evritmiji zelo veliko izrazi, pa naj gre za gibanje 

samo ene osebe ali cele skupine, ki z variacijami gibanja 

– usklajeno, kontrastno, povezujoče – naredijo vidne najrazličnejše 

veze in odnose. Vsako gibanje v prostoru lahko 

postane resnično smiselno. Pri tem nastaja to, kar v evritmiji 

imenujemo 'forma'; nastaja slika, ki jo ustvarja človek, 

medtem ko se giblje v prostoru. Glede nato, ali se giblje v 

plastično – zaobljenih ali linijsko – pravočrtnih formah, se 

bo izrazilo osnovno vodilo hotečega ali mislečega duševnega 

vzdušja. Tudi vsaki besedi se lahko da slikovit izraz: 

pri glagolu naglasimo njegovo aktivno ali pasivno smer, 

medtem ko pri samostalniku, glede na to, ali želimo izraziti 

naše doživetje njegovega smiselnega ali globljega značaja, 

prikažemo kockasto – oglato ali zaokroženo – oblo. V gibljivih 

slikah se lahko prikaže splošen odnos posameznika do 

sveta ali specifičen med mano in tabo. Vse te posamezne 

forme lahko potem tako postavimo v prostor, da z intervali 

med spredaj in zadaj, desno in levo, postanejo vidne notranje 

povezave v protokolu enega stavka: kako se splošno 

obrača na posamezno, kako se podobno razjasnjuje skozi 

primerjavo. 

Vendar vse te smiselne analogije nikoli ne odražajo intelektualno 

– miselne vsebine izgovorjenega. Nasprotno: z 

njimi vidimo sile, ki delujejo v notranji strukturi jezika, v 

njegovem pravem obličju. 

Zelo pomemben element, s katerim se izraža ta notranja 

živost jezika, je ritem. Ta nosi elemente jezika v dinamični 

igri sil, naj je to v strogi metrični meri stihov ali 

v svobodnejši menjavi teže in lahkosti gibanja. V širšem 

smislu ritem živi tudi v ponavljanju glasov in menjavi njihove 

zvočnosti, torej v rimi in poudarjenosti, ter, še širše, 

v medsebojnem odnosu poetičnih slik, njihovih razlikah 

ali skladnosti. 

Iz tega razmišljanja je razvidno, da se v vidnem govoru 

evritmije v prvi vrsti interpretirajo pesniške jezikovne oblike. 

V tem prefinjenem jeziku še vedno delujejo živi jezikovni 

elementi, ki jim je, v primerjavi z neposvečenim jezikom, 

prihranjena prisila logičnega, intelektualnega sporočanja 

vsebine. V pesništvu se lahko veliko dojame tudi brez nizanja 

pojmov. Toliko tega bomo dosti globlje dojeli ob pavzi 

na pravem mestu, skozi dinamične odnose, ob na prvi 

pogled popolnoma nelogičnih prehodih. Zaradi tega je to 

literarno področje posebno primerno za evritmijo in njene 

elemente izražanja. 

prevedla: Preda Pavlovič 


Š i r i m o o b z o r j a 

Jill Taplin 

Raj na zemlji 

Ustvarjalno življenje z otroki do 

sedmega leta starosti 

Tretji del: Kako najti raj na zemlji 

Ko se malček znajde v novem telesu, ki ga mora posvojiti 

v svetu, katerega še raziskuje, se zdi, kot da je 

na najnižji točki. Prisiljen si je nadeti to novo telo in ga 

popeljati v novi svet, toda telo mu ne ustreza in svet 

je tako nesimpatičen, poln laži, lenobe in omejitev. K 

sreči pa je to zanj in za vse, ki mu želimo pomagati, le 

polovična slika. In če je to najnižja točka, vodi zdaj pot 

le še navzgor. Kako mu lahko mi pomagamo pri tem 

pomembnem delu, ki bo zaznamovalo celo njegovo življenje? 

Starši in učitelji imamo na voljo toliko stvari, ki 

jih lahko uporabimo, da dobro opravimo svoje delo; mu 

pomagamo najti ta raj na zemlji, ki ga v resnici išče. 

Kraljestvo narave 

Otroci so ves čas v stiku s svetom – dotikajo se ga, 

ga poslušajo, vonjajo, vidijo in okusijo. Srečajo se s toploto 

in mrazom, z vsemi mogočimi materiali, zvoki, 

različnimi oblikami bleščečih in mehkih barvnih tonov, 

privlačnih in neprijetnih okusov ter vonjev. Vemo, da 

so malčki občutljivi in da vpijajo vase vso subtilnost 

okolja. Kaj jim najbolje dene? Kaj jih bo potolažilo, ko 

bo življenje težko, in kaj bo v njih vzbudilo ljubezen do 

sveta? 

En odgovor je narava. Za začetek je dobro, da so zunaj 

in prek vremena v stiku z naravnimi elementi. Preden 

odrasli nanje prenesemo pomisleke, so majhni otroci 

zelo radi zunaj na dežju. V našem vrtcu se je nekaj 

najljubših sprehodov dogajalo prav v dežju. Oblačenje 

vseh nepremočljivih oblačil je pravi izziv (in nekateri 

otroci imajo veliko težav z občutkom in zvokom, ki ga 

ta oblačila dajejo, zato se izplača poiskati res udobna 

oblačila), ko pa smo enkrat na sprehodu in lahko čutimo, 

slišimo, vidimo in okusimo dež, smo pomirjeni. 

Otroci so v stiku z naravo, lahko jo čutijo na svojih 

obrazih in občutek je prijeten. Povsem jih prevzame, 

vsrkavajo ga vase in navda jih z občutkom miru. Enako 

prijeten je sprehod v temi, posebno če je na nebu mogoče 

videti zvezde. Tako lahko vidijo, od kod so prišli. 

(Ste že opazili, da imajo majhni otroci zelo radi vse, 

na čemer so zvezde? Neka deklica v mojem vrtcu se je 

občasno zelo vznemirila – ni ji bilo lahko biti majhen 

otrok in kadar je bilo težko, se je lahko zavila v pernico 

z mehko bombažno prevleko, potiskano z zvezdami, ki 

sem jo v ta namen imela.) 

Izkušnja vetra je še dosti bolj razburljiva. Ko postane veter 

igriv, postanejo takšni tudi otroci, pa čeprav so v hiši. 

Zato jih je najbolje peljati ven, in če je mogoče, tekati z 

vetrom. Se še spomnite iz vašega otroštva, kako je bilo, ko 

ste spuščali zmaja? To je čudovita igra z vetrom, tudi če 

sedi otrok še v vozičku. 

Ko sem živela na severu Škotske, je bilo tam dostikrat 

zelo mrzlo in otroci so bili mraza vajeni. Redkeje smo imeli 

sneg, zato je bilo navdušenje še toliko večje. Delala sem na 

manjši šoli, in ko je bila jesen res lepa, smo prekinili pouk 

in se vsi šli ven igrat. Kako navdušeni so bili starejši otroci, 

ko so videli svojega učitelja, profesionalnega umetnika, 

kako z vrtno lopato kleše čudovite skulpture v stene njihovega 

igluja. Še vedno se spomnim navala adrenalina, ko 

smo se z vrtčevskimi otroki spuščali na plastičnih vrečkah 

po majhnem hribčku in smo na polju nasproti železniške 

proge naredili res velikega snežaka, da mu bodo potniki na 

vlaku lahko mahali. Zdaj živim v Devonu in zelo redko imamo 

sneg, tako da ga nekateri otroci v tej pokrajini sploh še 

niso videli (neki malček iz Nove Zelandije, ki je prvič videl 

snežni metež, je vzkliknil: 'Poglej, nebo je bolno!'). Včasih 

pa imamo tukaj zmrzal, in ko zagledajo na zmrzlih listih 

ivje, so malčki navdušeni. Nekega neobičajno mrzlega dne, 

smo za starše, ki so prihajali po otroke, pripravili ledeni 

muzej. 

Obala je ob vseh letnih časih še en čudovit kraj, kjer se 

lahko otroci, ob varnem nadzoru odraslega, igrajo z naravnimi 

elementi. Nedolgo tega sem bila avgusta ob morju, v 

zelo živahnem počitniškem kraju. Na srečo je bila obala 

res obsežna, tako da je bilo dovolj prostora za igro in, poleg 

velikega področja z mehko mivko, je bilo tam tudi nekaj 

gladkih okroglih kamenčkov. Kako zelo primeren prostor 

za igro. Zanimivo, da so bili gradovi iz mivke skoraj vsi na 

zunaj obli, s centralno 'žariščno točko' in z jasno vidnimi 

pravilnimi vzorci. Podobni zemljevidom planetov, ki krožijo 

okoli sonca. 


Kadar se otroška igra v prostoru ne odvija dobro, pojdite, 

če je le mogoče, na vrt ali na sprehod. Zelo pomaga, 

če jih peljete med drevesa in rastline, na odprto, 

med nebo in zemljo. Še bolje je, če so tam ptice, živali 

in ljudje pri delu. Poleg tega, da imajo tako možnost 

doživeti zanimiva srečanja, jim to tudi pomaga, da pozabijo 

na malenkostna prerekanja in se obrnejo širše 

v svet. Za prebivalce mest to ni tako preprosto. Lahko 

pa vsaj poskrbimo za rastline v lončkih in tudi nebo je 

vidno, čeprav nikoli prav temno. Lahko pa je težaven 

hrup prometa. Mestni otroci so ga morda res vajeni, 

toda kot odrasli se zavedamo, da razjeda dušo. 

Svet narave je lahko razburljiv (nevihte, drveče reke 

in vrtinčasti snežni meteži), lahko pa je pomirjajoč (s 

soncem obsijani travniki, mavrice in mirne vode). Seveda 

je lahko moč narave zastrašujoča in nevarna, vendar 

je tudi resnična in pristna; otroci lahko tako, če so 

starši naravnani pozitivno, okusijo avtentičnost narave. 

Ko sem bila majhna, se spomnim vznemirjenja ob 

tem, ko so me zbudili, da bi videla najlepše nevihte, ki 

so se razvile vzdolž angleškega kanala – zdaj se nič ne 

bojim neviht. Če peljemo otroka na sprehod v temi, da 

lahko vidi zvezde, mu pomagamo, da ga ni strah teme, 

in da se pripravi na trden spanec, kajti poglej, ves svet 

gre zdaj spat. Ni potrebno, da je to vsak večer. Če je 

ulica, v kateri živite, osvetljena z uličnimi svetilkami, 

bo občasen poseben pohod, namenjen iskanju 'prave 

teme', nepozaben. 

Vsem nam je prirojen občutek za pristnost naravnih 

materialov. Zato obstajajo luksuzni avtomobili z usnjenimi 

sedeži in armaturnimi ploščami iz lesenega furnirja, 

nalepke z napisom čista volna ali čista svila, zato 

imamo radi rože in lončnice, da imamo naravo lahko 

tako znotraj kot zunaj. Tudi živali imamo radi. Imamo 

domače ljubljenčke, ptičje krmilnice, odpravimo se na 

safari. Nič čudnega, da so za otroke stiki z živalskim 

kraljestvom tako pomembni. 

Eden izmed razlogov, da so naravne snovi tako privlačne, 

je njihova finost. Vlakno umetne mase je gladko 

in hladno, medtem ko je vlakno pravega lesa mogoče 

čutiti in v njem še vedno odzvanja življenje drevesa, 

del katerega je nekoč bilo. Orodje in izdelki, izdelani 

iz rastlinskega in živalskega kraljestva, se spreminjajo 

glede na to, kar se z njim dogaja. Les in usnje se prepojita 

z oljem ali voskom in se začneta lesketati. Barve 

se dobro primejo naravnih materialov, če pa so naravne, 

bodo na sončni svetlobi zbledele. Čebelji vosek se 

v topli dlani omehča, posušeni cvetovi hibiskusa pa 

razlijejo svojo barvo in okus v vročo vodo. Plastiko je 

mogoče zgnesti v katero koli obliko in barvo in je tudi 

zelo uporabna, toda naravne oblike in barve korenin, 

cvetov, peres itd. so neverjetno lepe in navdihujoče. 

Malčkom zelo koristi stik z naravnimi materiali. Uglašeni 

so z naravnimi silami, pa naj bodo to nevihte ali 

mavrica in se odzivajo na vzorce in procese v naravi. 

Poglejte, koliko oblik semen se razvije jeseni in v vsaki 

je zvezda, na tisoče v regratovi lučki in vsaka posamezna 

v jabolku. Kozmični vzorci se odražajo povsod okoli 

nas. Vidni so v vrtinčenju vodnih hlapov in otipljivi v 

dotiku svile in volne. Dosti teže jih je začutiti v plastiki 

ali poliestru. To so izdelki, ki so jih s pomočjo strojev 

proizvedli iz oljnih produktov mineralnega kraljestva in 

nimajo topline, dovzetnosti ter privlačnosti darov živalskega 

in rastlinskega kraljestva. 

Ena značilnih posebnosti waldorfskih vrtcev je, da 

dajejo prednost naravni in ročno izdelani opremi pred 

plastično in industrijsko izdelano, posebno pri izbiri 

predmetov za otroško igro. To pa zaradi vseh prej navedenih 

razlogov. Darovi narave, kot na primer smrekovi 

storži, imajo močne oblike, spirale in zvezde, ki odkrivajo 

njihovo kozmično povezavo, vsak od njih pa je enkraten, 

tako kot otroci sami. Otroka vabijo v neverjetno 

drzno igro. Košara smrekovih storžev je lahko v nekem 

trenutku korenje, ki ga kupuješ v trgovini, takoj nato 

pa hrana v brlogu veverice, potem pa so to drevesa v 

gozdu za lutkovno predstavo. 

Te naravne, neoblikovane igrače spodbujajo otroka, 

da razvija domišljijo, da odkrije vse te možnosti ter da 

razvije zmožnost odkrivanja različnih načinov uporabe 

stvari. Otrok, ki iz neenakomerno oblikovanih kosov 

lesa gradi dom za pleteno žival, se mora dela lotiti dosti 

bolj zbrano, kot pa če skupaj spenja delčke plastične 

konstrukcije. Les bo potrebno vsake toliko naoljiti, in 

če se razcepi, ga bo potrebno pobrusiti – dve opravili, ki 

ju otroci tako radi opravljajo, tudi skupaj z odraslimi. 

Ali ni to čudovito? 

Človeški stik 

Še nekaj, za kar je potreben trud, odkritost in prožnost, 

so človeški odnosi. Kjerkoli je, potrebuje otrok 

toplino človeških odnosov. Sam verjetno ne bo začel 

brusiti in oljiti les, toda če začnete z delom vi, se bo 

rad pridružil tudi sam. Enako velja za vsakodnevno 

pospravljanje. Otroci, mlajši od sedmih let, običajno 

sami po sebi niso razpoloženi za to, da bi kar sami začeli 

pospravljati, dosti bolj verjetno je, da bodo to delali 

skupaj z vami, še posebno, če je to del vsakodnevne rutine. 

Celo zelo majhni otroci se bodo pridružili, tako da 

bodo oponašali odraslega in bodo premikali ter pobirali 

stvari. (četudi se bodo morda ukvarjali s stvarmi, ki ste 

jih vi že pospravili). 

Vsi vemo, da je za otroke zelo pomembna bližina in 

povezanost. V nosečnosti nosi mati otroka pod srcem. 

Rojevanje je intenzivna izkušnja dotika in gnetenja. Po 

rojstvu otroka instinktivno držimo pri srcu, da bi ga 

pomirili in potolažili. Fizična bližina je izredno pomirjajoča 

in zelo pomaga. Vsak učitelj, ki pripravlja za svoj 

razred sedežni red za poseben dogodek, ve, za katerega 

od otrok je najbolj potrebno, da sedi poleg odraslega. 

Kadar hoče malček sedeti zraven učitelja ali se držati 


z njim za roko, vemo, da se dobro razumeta. Nekoč, ko 

smo se odpravljali na sprehod, so se otroci prepirali, kdo 

bo podal roko meni. Veselo sem rekla: 'Če bi bila pajek, 

bi imela dovolj rok za vse vas.' Nek šestletni malček pa je 

odgovoril: 'Če bi ti bila pajek, te mi ne bi hoteli prijeti za 

roko.' Še ena lekcija za učitelja. 

Naš odnos do držanja otroka za roko, potem ko ni več 

dojenček, je danes vse bolj protisloven. Opažam starše, 

ki neradi držijo ali premikajo svojega otroka. S kolegico 

iz vrtca sva v zadnjih letih na poletnem in božičnem semnju 

naše šole pripravili vrsto lutkovnih predstav. Med 

starši opažam vedno večjo tendenco k temu, da svojih 

malčkov ne držijo v naročju, ampak jih pustijo, da tavajo 

okoli, tudi če to moti predstavo. Včasih mislijo, da 

pomeni držanje otroka za roko ali v naročju poseganje v 

njegovo svobodo. Na cesti lahko vidimo otroke, privezane 

na vozičke, včasih tudi na vodila, ki jim preprečujejo, da 

bi tavali po svoje. Gotovo je držanje za roko pravi način, 

da ga obdržimo ob sebi. Nakupljene stvari lahko daste v 

nahrbtnik, toda otrok potrebuje občutek varnosti, da je 

ob vas in da vzporedno z vami stopa v svet. Se še spomnite 

občutka varnosti, ki vam ga je dala znana velika roka, 

ki vas je prijela za ročico? 

Dojenčki imajo od starosti nekaj tednov dalje radi očesni 

kontakt. To pomeni resnično srečanje z ljudmi. K sreči 

je še vedno nekaj otroških vozičkov, v katerih je otrok 

z obrazom obrnjen proti staršem in ga ne porivajo naprej 

pred sabo, kar je čisto drugačna izkušnja kot hoja poleg, 

z roko v roki. Srečanje iz oči v oči daje priznanje drugega, 

ki ga je težko doseči kako drugače. Pogovor, bodisi kot 

odgovor dojenčkovemu čebljanju bodisi kot resen pogovor 

s šestletnikom, je vedno dajanje in sprejemanje, je 

dajanje pozornosti in opažanje, ponujanje lastnega prispevka 

in sprejemanje darila od drugega. Ob resničnem 

pogovoru se oba udeleženca spreminjata. 

Topel odnos daje otroku občutek varnega druženja in 

vodenja ob srečevanju s svetom ter priložnosti za preobrazbo. 

V prvih sedmih letih bo navezal mnoge pomembne 

stike z ljudmi. Obstajajo vezi med starši in otrokom 

pred rojstvom in tiste, ki se zgradijo s prvimi vzgojitelji, 

z brati in sestrami ter družinskimi prijatelji. Raziskave 

kažejo, kako pomembne so te vezi in kako pomembno 

oblikujejo otrokovo življenje. Večina nas zna brati in si 

dovolj dobro zavezati vezalke na čevljih. Koliko teže pa se 

je naučiti razumeti se z ljudmi in kako pomembno se je 

naučiti osnov te veščine že v zgodnjem otroštvu, ob pomoči 

ljubečih in odkritih obrazov ob zibki. 

Sosedje so zanimivi in pomenijo navezovanje mnogih 

pomembnih stikov izven družine. Otroci so se takoj pripravljeni 

pogovarjati čez vrtno ograjo, če jim nekdo pokaže 

zanimanje in toplino. Pojavil se je nekdo, ki ga bo 

mogoče videti vsak dan in ki je lahko čisto drugačen od 

njihove družine – morda prvo srečanje s sivimi lasmi ali 

brado, vrtnarjenjem ali celo pitjem iz skodelice s krožnikom. 

Kadar otrok skrivnostno izgine iz vrta, je vedno najbolje 

najprej pogledati pri bližnjem sosedu. Tudi sama 

sem tam našla mojo izgubljeno hčerko! 

Če so v vaši soseski manjše trgovine, ki jih redno obiskujete, 

so tudi te lahko čudovita mesta srečevanj. Včasih 

v trgovini na vogalu vedo več o ljudeh kot oni sami. 

Veseli me, da še vedno obstajajo trgovine, kjer se mora 

človek z ljudmi pogovarjati. Kako naj se otroci naučijo 

medosebnega komuniciranja, če je nakupovanje le jemanje 

stvari s polic, skeniranje z aparaturo in plačevanje z 

vstavljanjem kartice v to isto aparaturo? To je lahko zelo 

učinkovito za odraslega, ko se mu mudi, toda malček se 

mora še toliko tega naučiti, od pozdrava ob vstopu v trgovino, 

do trgovčevega vprašanja:'Želite prosim?', s katerim 

vas povpraša po potrebah, se pogaja za plačilo, vam vrne 

drobiž in se od vas poslovi. Če imate priložnost za takšne 

vrste nakupovanje, bo to bogat vir izkušenj za vašega 

malčka. Nakupovalne navade so se spremenile in skozi 

vsa leta mojega dela v vrtcu opažam, da se sposobnosti 

otrok, da se igrajo trgovino, manjšajo, saj postaja ta pomembni 

mikrokozmos daj-dam odnosov vedno redkejši. 

Kot vzgojiteljica v vrtcu imam včasih to prednost, da 

lahko pomembno sodelujem pri otrokovem vstopanju v 

družbeno okolje. Skupini mojih otrok se je nekoč pridružila 

neka tri in pol leta stara deklica. Ko sem pred začetkom 

šolskega leta šla na obisk na njen dom, je deklica 

spala, tako da je nisem srečala, sem pa imela priložnost, 

da navežem stike z njenimi starši. Prvi dan je prišla v 

sobo zelo tiho in ostala tiha še nekaj naslednjih tednov. 

Pravzaprav se niti nisva imeli priložnosti pogovoriti. Potem 

pa je bila nekaj dni odsotna, ker je odšla z družino na 

nek obisk. Spraševala sem se, kako bo zanjo, ko se bo po 

premoru spet vrnila v skupino – bodo težave, morda celo 

solze? Nekega jutra se je vrnila, pridrsala do mene ter 

odločno rekla: 'Šli smo z letalom v Birkenhead.' Začutila 

sem, da sem pravkar doživela zelo poseben trenutek, ko 

je neko bitje prestopilo prag med življenjem v družini in 

socialnim življenjem v svetu. 

Vedno bolj običajno je, da otroci pred vstopom v šolo 

obiskujejo neke vrste socialno okolje. V teh okoljih se 

dogajajo mnoga dragocena srečanja in razgovori, ki so 

pomembna za gradnjo odnosov. Toda obstaja več pomembnih 

načinov, da otroci srečajo še druge ljudi, kot 

so vzgojiteljice ali vrstniki, s katerimi se igrajo. Srečati 

morajo ljudi pri njihovem delu. Najprej pa morajo videti, 

kako je treba skrbeti za dom. Starši in vzgojiteljice imajo 

poleg igre z otroki še dovolj drugega dela in za otroke je 

del prave izkušnje sveta, če lahko to doživijo tako, da 

jim je razumljivo. Ko se je moja hči začela igrati zunaj 

z otroki, sem se navadila, medtem ko nje ni bilo, pomiti 

kuhinjska tla. Čez nekaj časa me je vprašala, zakaj nam 

ni več treba pomivati tal. Ni opazila, ali so tla čista ali ne, 

opazila pa je, da ni več videla, da bi jih kdo pomival. Otroci 

radi opazujejo odrasle pri delu, posebno pri opravilih, 

s katerimi skrbijo za njihovo okolje. Hišnik na naši šoli je 

ena najbolj popularnih in dobro znanih oseb pri nas, ker 

ga otroci vidijo pri delu, ves čas za nekaj skrbi. 


Seveda so to opravila, ki jih je mnogo bolje narediti takrat, 

ko otrok ni zraven, in včasih jih želite opraviti hitro, 

brez njih, vendar je vredno poskrbeti, da so redno prisotni 

in vključeni v nekatera vaša domača opravila. Tako jim 

pokažete, da imajo ljudje pomembno delo, ki je resnično 

koristno za njihovo življenje. Opravila kot so priprava 

obroka, pomivanje posode, čiščenje, ki jih je treba znova 

in znova opravljati, jim pomagajo spoznati, da so takšna 

rutinska opravila (kot na primer pospravljanje) potrebna 

in jih je mogoče narediti z veseljem. To bo pomagalo pri 

njihovem odnosu do takšnih del pozneje v življenju, ko 

bodo kot odrasli tudi sami zadolženi za ta dela. Poiščite 

način, kako jih pripraviti do tega, da bodo z veseljem 

sodelovali; tako da jih po nekaj pošljete, da jim daste nekaj 

nositi, mešati, kasneje tudi rezati, da jemljejo nekaj iz 

predala in to nekam odnesejo, da sušijo sveže pomita tla 

(krpe na nogah). 

Ko šestletnikom pokažemo, kaj in kako je treba narediti, 

jim lahko zaupamo, da bodo varno rezali z majhnimi, 

ostrimi noži (večina otrok se ureže samo enkrat), valjali 

testo in oblikovali piškote, obesili manjše kose opranega 

perila (tako da stojijo na pručki, ki si jo pristavijo in jo potem 

tudi pospravijo). Radi se učijo pripravljati mizo, zložiti 

posušeno perilo, likati robčke (zato je dobro, da uporabljate 

prave robčke) in zloščiti usnjene čevlje. Otroci te starosti 

se radi od izkušenih ljudi učijo, kako je treba nekaj 

narediti. Če jim v vrtcu kažem na primer, kako se žaga les, 

jim rečem, da točno tako to dela mojster mizar in tudi oni 

hočejo delati tako – mojster mizar, čeprav ni z nami in ga 

niso še nikoli srečali, je prava avtoriteta. 

Kadar gremo z otroki iz našega vrtca na sprehod, radi 

opazujemo ljudi pri delu, tudi dijake srednje šole pri kovaškem 

delu, hišnika, ki popravlja stvari, sosedo, ki obeša 

perilo, telefonskega mojstra, ki leze na telegrafski drog, 

in prodajalca premoga, ki razvaža premog. Nekega dne je 

med mojimi starejšimi malčki vladala napetost. Odšli smo 

na sprehod po poti ob šoli in med hojo smo se morali večkrat 

umakniti ob živo mejo, da smo spustili mimo traktor, 

ki je vlekel za sabo razpršilec za gnoj. Z eno roko smo se 

držali za nos, z drugo pa mahali. Ko smo se vzpenjali na 

hrib, smo lahko opazovali kmeta, ki je delal na nasprotnem 

pobočju. Videli smo lahko, do kod je že prišel s svojo 

škropilnico, koliko še mora narediti in kolikokrat je moral 

nazaj v hlev po sveži tovor. Ko nas je potegnilo v svet nekoga 

drugega, so naše napetosti popustile. 

V mestu pa lahko na sprehodu z otroki srečamo čistilca 

oken, poštarja, prometnega policista, vrtnarja in še mnoge 

druge, ki hitijo po svojih opravkih. Včasih pride na dom 

mojster, da popravi bojler ali dostavi novo pohištvo, pa 

tudi sami starši skrbite za svoj dom. Ob vsem tem lahko 

otroci dobijo mnogo navdušujočih slik ljudi pri delu. Srečevanje 

ljudi in sobivanje z njimi jim daje priložnost za 

navezovanje pristnih odnosov, za spoznavanje, kako ljudje 

živijo in pridobivanje zmožnosti komuniciranja. Tudi tu 

je dovolj priložnosti, da jim pomagamo najti smisel v tem 

svetu, da se lahko v njem udobno počutijo. 

Veselje do gibanja 

Zdi se, da nekateri otroci niso nikoli pri miru, razen 

takrat, ko trdno spijo. Večina jih je po naravi živahnih. 

Ugotovili smo že, da majhni otroci radi 'pri delu sodelujejo', 

bodisi da pomagajo sestavljati nakupovalni seznam 

ali popravljati streho, obožujejo tudi aktivnosti v naravi. 

Malčkova posebna lastnost je, da je aktiven, in se pokaže, 

ko pride v vrtec, kjer so trenutki mirovanja (hranjenje, 

počitek, poslušanje zgodbe) kratki v primerjavi s časom 

aktivnosti. Otroci odraščajo v šolarje, ki bodo večino (po 

možnosti ne vsega) svojega čas preživeli v šoli, fizično neaktivni 

– kjer bodo manj aktivni udi in bo več notranje 

aktivnosti. Majhni otroci očitno uživajo v gibanju, toda 

kako se to veselje razvije? 

Da bi se dojenček premaknil, mora imeti veselje do gibanja. 

Noseča mati pred porodom nedvomno čuti v svojem 

trebuhu precej gibanja. Hranjenje pa od vsega začetka 

spremlja navdušeno gibanje prstkov rok in nog. Buden 

in zadovoljen dojenček zelo raziskuje svoje bližnje okolje. 

Njegovi roki odkrijeta ena drugo, nato pa še nogi. Na začetku 

za igro ne potrebuje sploh ničesar več. Sprva premika 

glavo, da bi videl, kaj se okoli njega dogaja, potem 

pa se začne še premikati. Njegovo veselje in odločnost ga 

nosita, da širi svoje veščine – trudi se prevaliti, dvigniti 

glavo in ramena, se dvigniti na roke in kolena, se naučiti 

plaziti na njemu lasten način, se dvigniti pokonci, da je 

končno zmožen, tako kot vsa človeška rasa, hoditi. Samo 

veselje in odločnost ga lahko ves čas spodbujata, da vadi 

in da kljub vsem neuspelim poskusom, ki so del celotnega 

procesa, vedno znova poskusi. 

In ravno to je začetek nove faze. Svoboda gibanja prinese 

čisto nove veščine, ki jih je potrebno raziskati. Tekanje, 

plezanje, vzpenjanje in spuščanje po stopnicah, 

poskakovanje, preskakovanje, skakanje na eni nogi ter 


plesanje, ponujajo toliko različnih načinov gibanja in izražanja 

samega sebe. Skakanje od veselja, topotanje s petami, 

ko se razjezi, tekanje k nekomu, ki ga ima rad in od 

nečesa, čemur se hoče izogniti, toliko novih načinov izražanja 

čustev ima sedaj. 

Prav tako kot lahko svoje notranje počutje izraža skozi 

zunanje gibanje, lahko tudi to gibanje vpliva na notranje 

dogajanje. Gibanje omogoča dostop do duše in duha. Ritmično 

gibanje je za otroka pomirjajoče. Zibamo ga v zibki 

in v rokah in že od zgodnjega otroštva je guganje zanj ena 

najbolj priljubljenih aktivnosti. Najboljša ritmična dejavnost, 

kar jih poznam, je hoja. Ne le, da je ritmična sama 

po sebi, otroka ob vsakem koraku tudi ritmično povezuje 

z zemljo ter mu tako ves čas pomaga, da je prizemljen. 

Prav tako ga nosi enakomerno naprej, kar je tudi smisel 

življenja. 

Hoja pomaga pri prebavljanju, ne le hrane, ampak tudi 

izkušenj. Po mojih izkušnjah ne omogoča tega nobena vrsta 

potovanja na kolesih – z avtom, kolesom, motornim 

kolesom ali 'rolarji'. Če želite izvedeti, kako se je imel vaš 

otrok v šoli, tega ne boste ugotovili tako, da ga vprašate. 

Preveč stvari je v njegovi podzavesti, da bi se mogel točno 

spomniti, kaj se ga je najbolj dotaknilo. Če pa se boste 

z njim v miru sprehodili po dobro znani poti, vam bo na 

poti nazaj morda le povedal, kaj o najbolj pomembnih dogodkih, 

ki so se zgodili v času, ko ni bil z vami. Če lahko 

uvedete običaj, da se z njim samo mirno sprehajate (z roko 

v roki), boste spoznali, da bo sam, brez dosti spraševanja, 

začel govoriti o zanj pomembnih dogodkih. Prav tako se je, 

to velja za ljudi vseh starosti, težko prepirati (nasprotje od 

žive diskusije) z nekom, ki hodi ob tebi. Ljudje se večinoma 

prepirajo obrnjeni drug proti drugemu. 

Mnogo različnih ritmičnih dejavnostih je, v katerih otroci 

uživajo in se ob njih dobro počutijo. Krožni gib je prisoten v 

mnogih domačih opravilih, kot je na primer loščenje. Včasih 

začno nekateri otroci divje ovijati krpo in odrasla oseba 

jih bo umirila, ko bo mirno delala poleg njih. Isti gib je 

prisoten pri brisanju posode, brušenju, vrtenju ročaja pri 

mlinu ali rezalniku ter pri miksanju, mešanju in stepanju. 

Risanje kroga v gibanju vodi otroka vase, kar je prav tako 

pomirjajoče. 

Potem so tukaj gibi od leve proti desni in nazaj ali gor in 

dol – pometanje, ščetkanje zob, slikanje, rezanje in šivanje. 

Če jih spodbujamo, da vse to opravljajo ritmično, preko 

oponašanja in zgleda, bo ne le bolj učinkovito opravljeno, 

ampak bo tudi pomirjajoče delovalo na njihovo počutje. 

Gibanje lahko tudi preusmerimo, tako da ga prilagodimo 

prostoru. Če se hočejo otroci na primer voziti na rolarjih, 

tega v vrtcu ravno ne morejo početi, a ugotovila sem, da jih 

lahko zvijanje volnenih žogic prav tako zadovolji. Nekateri 

otroci radi vedno znova z nečesa skačejo, da pri tem zadenejo 

tla, včasih tudi precej boleče. Uživajo v tem, da se 

znova in znova spuščajo po drsalnici ter skačejo z višine. 

Poznala sem malčka, ki se je tako dolgo vrtel na vrhu stopnic, 

da se mu je zvrtelo in je potem namenoma padel po 

stopnicah. Mogoče morajo ti otroci sami sebe večkrat spomniti 

na to, da se res morajo spustiti na zemljo. Njihovo 

očaranost s spustom lahko zaposlimo s sestavljanjem drsalnic 

za punčke in vojščake ter igranjem z obteženimi figuricami, 

ki se prevračajo navzdol po poševnih površinah. 

V starodavnih ročnih opravilih obstaja mnogo arhetipskih 

gest. Spomnite se, kako so nekoč želi. To je bilo opravilo, 

ob katerem je človeka pošteno bolel križ, zato so bili kmetje 

veseli, ko ga je nadomestil kombajn. Pa vendar lahko 

otrokom še vedno pokažemo, kaj je nekoč pomenila ta zdaj 

skoraj že pozabljena beseda. Košnja, zbiranje in vezanje 

snopov ter nalaganje na voz. Nato pa razprostiranje snopov, 

mlatenje, pometanje in zajemanje zrnja, odmetavanje 

plev, polnjenje in nošenje težkih vreč. Kako čudovito telo 

imamo, da je zmožno izvajati vsa ta številna opravila. Te 

gibe uporabim v vrtcu v času rajanja, ko spremljamo letne 

čase in otroci se dokaj naravno pridružijo, brez potrebe, da 

bi videli, kako ta opravila v resnici potekajo. 

To kaže, da so gibi resnično arhetipski in del naše dediščine 

saj naletijo pri otrocih na odmev avtentičnosti. Pomembno 

je, da se otroci srečajo z mnogimi različnimi tipi 

gibanja ter imajo tako priložnost odkriti, kaj vse so njihov 

telesa zmožna narediti na naraven način, s posnemanjem 

drugih in s svobodo lastnega prostega gibanja. To ne pomeni, 

da potrebujejo ure telovadbe in plesa. Samo prostor 

in čas ter bogate izkušnje ljudi, ki gibanje uporabijo za 

opravila in za lastno izražanje. Lahko se zgodi, da otrok, 

ki gre iz hiše v avto in iz avta v vrtec ter nato spet nazaj, 

cel dan nima priložnosti, da bi tekel. Toda otroci bi morali 

vsak dan teči, hoditi, uporabljati svoje telo za opravljanje 

del in za izražanje svojih čustev. 

V kakršnihkoli okoliščinah in kjerkoli živite, povsod je veliko 

stvari, ki jih lahko postorite, da tako pokažete svojemu 

otroku, kako dobro je življenje na zemlji. Otrokom lahko 

pomagamo odkriti, da je svet dobro mesto, polno čudežev 

in priložnosti, čeprav se v njem včasih dogajajo žalostne in 

težke stvari. Ko jih odpeljemo v naravo, ko jim damo igrače 

iz naravnih materialov, ki navdihnejo njihovo ustvarjalnost 

in jih spomnijo na rajsko preteklost, ko jim ponudimo 

topel in odkrit odnos in ko jih spodbujamo, da uživajo v 

gibanju, jim kažemo, da lahko najdejo raj na zemlji. 

Jill Taplin je vzgojiteljica v South Devonu, Anglija in redna 

gostja ter svetovalka v našem vrtcu. 

Članek je bil objavljen v reviji New View. 

prevod: Marina Nuvak 


K n j i g a 

Faze adolescence 

Prosim razumi me. 

Srečna sem. 

Želim biti svobodna 

Da z vetrom poletim. 

Moji lasje bodo krila 

Moje roke bodo poganjale. 

Moje srce bo ljubilo 

Za vedno. 

Mene. 

Učenka devetega razreda 

Obdobje adolescence je za otroka novo, 

nepopisano in neraziskano področje. Celo 

staršem se mnogokrat zdi, kot bi po tem 

neznanem področju skušali krmariti brez zemljevida. 

Predstavljajte si, kako se počuti mladostnik! 

Razvoj adolescence poteka v dveh prepoznavnih oblikah, 

ki ju lahko imenujemo negacija in afirmacija. V 

prvi fazi, negaciji, vsemu nasprotujejo, hočejo se upreti 

svetu in ga kritizirati. V drugi fazi, afirmaciji, pa poskušajo 

najti svojo pot v svet. Polarnost, ki se izrazi v 

času adolescence, je podobna polarnosti iz prejšnjega 

obdobja, ko je triletnik vsemu rekel 'ne', petletnik pa 

nato svet sprejemal s svojim mogočnim 'da'. 

Negacija 

Mladostniki na začetku adolescence iščejo svoj duhovni 

dom, kar se nezavedno izrazi kot nejasno notranje 

hrepenenje. Fantje in dekleta iščejo tisto čudovito, 

popolno in so razočarani, ko tega ne najdejo. Zunanji 

svet se jim zdi tuj, razočaral jih je. Tam kjer so pričakovali 

lepoto, vidijo grdoto. Kjer so pričakovali popolnost, 

vidijo človeške slabosti. Razočarani so in potrti. 

Postanejo kljubovalni, preizkušajo vse in vsakogar, 

predvsem tistega ki predstavlja avtoriteto. Upirajo se 

vsem okoli sebe, posebno odraslim in stopijo na stran 

poraženca. 

'Odrasli so brezvezni,' je nenapisan moto mnogih 

uporniških mladostnikov, ki gredo lahko celo tako daleč, 

da odraslega mučijo. Če pa jih ta človek slučajno 

kakorkoli spravi v neprijeten položaj, se odzovejo s 

prizadetostjo, umikom in sovražnostjo: 'Nihče me ne 

razume.' 

Iz neizpolnjenih pričakovanj se prav lahko razvije cinizem. 

Nekateri mladostniki se od prvotnega razočaranja 

nad svetom nikoli ne poberejo. Tudi ko odrastejo, 

se čutijo upravičene žaliti druge ter tako kompenzirati 

bolečine in razočaranja, ki so jih pretrpeli. 

Razočaranje povzroči, da so še bolj osamljeni, kar je 

zelo težko za odrasle, ki v taki situaciji potem nikoli 

ničesar ne naredijo prav. Pridejo tudi trenutki, ko se 

misel umakne in so mladostniki zmožni nasilja, ki ga 

razumsko ne nadzorujejo. V skrajnih primerih so lahko 

neverjetno grobi, zažgejo hišo ali celo streljajo. Nekateri 

se čutijo tako oddaljene od ljudi, da se sprašujejo, ali je 

sploh kje kdo, ki misli ali čuti tako kot oni. Sprašujejo 

se, ali je sploh kje kakšen prijatelj zanje. In iskanje prijatelja 

postane v njihovem življenju silno pomembno. 

Vloga 'oboževanja' 

Adolescenca je obdobje, ko se posamezniku v njegovem 

življenju dogaja nekaj podobnega, kot se je v 

razvoju človeštva dogajalo v obdobju romantike. Mlad 

človek se želi počutiti del narave, kot v Shelleyevi pesmi 

'Oda zahodnemu vetru'. 


Naj tako kot gozd, jaz tvoja lira bom: 

Kaj, če listje moje pada kot njegovo! 

Hrup tvojih silnih harmonij 

obema vzel bo teman jesenski ton. 

Čeprav otožen, ljubljen bodi duh ti silni, 

Moj duh! Ti bodi jaz, vihravi jaz! 

Ker se duša mladega človeka osvobodi in aktivneje 

čustvuje, se pojavi globoko hrepenenje po duhovnem 

svetu. Za adolescenco je značilno, da v tem obdobju 

duša nezavedno išče svoj izgubljen duhovni dom. Čeprav 

imajo mnogi globoke religiozne izkušnje, jih po 

navadi zadržijo zase ali pa jih zaupajo le redkim, zaupanja 

vrednim osebam. 

Mladostnik si želi srečati sorodno dušo, ki prihaja iz 

duhovnega sveta. Koliko pesmi opisuje dušo dvojčico 

kot angela ali bitje iz sna? Duša spozna, da še ni pripravljena 

na fizični svet in hrepeni po bitju, ki ji bo 

dalo občutek celosti. 

Iskanje duha se v življenju duše izrazi kot 'zaljubljenost/oboževanje'. 

vendar ni potrebno, da je oboževana 

oseba v neposredni bližini. Pravzaprav je oboževanje od 

daleč v še večje zadovoljstvo, kajti v tem primeru ta 

oseba ni pod drobnogledom, ampak je povzdignjena, 

da bi lahko bila oboževana. Osebi, lahko je istega ali 

nasprotnega spola, so pogosto pripisane božanske lastnosti. 

Najstniki se običajno zgledujejo po sorodnikih, 

družinskih prijateljih in učiteljih. Dekleta po navadi 

izberejo filmske zvezde, vodje poletnih taborov, rock 

zvezde, starejše sošolce, dečki pa nekoliko starejše 

fante, znane športnike, zgodovinske osebnosti, filmske 

igralce, televizijske junake ali rock zvezde. 

Objekt oboževanja predstavlja mladostniku popolnost. 

To mu pomaga, da laže prenaša razočaranje ob 

spoznanju, da svet ni popoln, saj se lahko osredotoči 

na osebo, ki pa je popolna. Včasih se lahko nekaj podobnega 

razvije med zelo tesnima prijateljema. Najboljši 

prijatelj odigra podobno vlogo kot oboževana oseba. 

Prijatelja delata skupaj vse, njune lastnosti se popolnoma 

zlijejo med seboj. Podobno se oblačita, uživata 

v isti glasbi, imata podobno mnenje o ljudeh in se v 

tem razburkanem življenju oklepata drug drugega. V 

'oboževanju' začutijo adolescenti odsev višjega sveta, 

'v njihovih srcih je raj'. Potreba po 'oboževanju' doseže 

svoj vrhunec med trinajstim in petnajstim letom, lahko 

pa se nadaljuje tudi v pozna najstniška leta. 

'Oboževanje' je lahko usmerjeno v določeno aktivnost, 

idejo, ali osebo. Najstniki se lahko fanatično ukvarjajo 

z igro in pri tem izgubijo občutek za čas. Igra lahko vsebuje 

zapleten sistem nagrad in kazni, pri čemer mladi 

preizkušajo svoje intelektualne sposobnosti, lahko pa 

bazira na sreči, kar je po svoje razburljivo. S podobno 

gorečnostjo se lahko posvetijo športu, ko vsak prosti 

trenutek izkoristijo za metanje žoge na koš, za urjenje 

metanja ali brcanja žoge. Mnogi najstniki so si pomagali 

zgodnje obdobje adolescence prebroditi s športom, 

da niso postali preveč obsedeni sami s sabo. Pomaga 

jim, če jih podpirajo s športom povezani odrasli, če z 

njimi sodelujejo in ustvarijo vzdušje prijateljstva. Če 

pa pritiskajo na njih, da morajo za vsako ceno zmagati, 

jim vsiljujejo tekmovalnost. V tem primeru jim prav nič 

ne pomagajo najti poti iz obsedenosti s samim sabo, 

nasprotno, nezdravo prezaposlenost s samim seboj še 

poglabljajo. 

Pri 'zaljubljenosti' nekaj v spominu obudi podobne 

občutke, kot so jih izkusili nekoč v dosti enostavnejši 

obliki, ko so kot otroci doživeli boga. Tisto nekaj je 

lahko oseba, bodisi bližnja ali nedosegljiva, ideja ali 

celo aktivnost. V določenem trenutku pa mladostniki 

oboževanega objekta ne morejo več držati na distanci. 

Osebno se morajo z njim povezati. Sanjarijo o tem, 

kako se bo to srečanje zgodilo, kako se bodo s svojim 

objektom oboževanja spoznali. Sebe si lahko predstavljajo 

kot tragično osebo, ki živi in umre za neko idejo. 

Morda bo edina oseba, ki ga bo v množici opazila, občudovani 

pevec. To fantazijsko srečanje med njim in 

oboževanim objektom nosi v sebi naval čustev, ki so 

zelo pomembna za njegov nadaljnji razvoj ter ga popeljejo 

v drugo stopnjo adolescence – afirmacijo. 

Torej je prva ljubezen pri približno petnajstih ali šestnajstih 

letih – naj bo to nogomet, pomembna oseba v 

družbi ali starejše dekle ali fant – pogosto most med 

stopnjo negacije in stopnjo afirmacije. Ta dogodek vpliva 

na mladega človeka tako, kot ne bo nikoli več nobena 

izkušnja. Njegova moč je v nedolžnosti in svežini 

izkušnje. Kako bo ta močna izkušnja vplivala na razvijajočo 

se osebo, pa je odvisno od tega, kako se razreši 

celotno dogajanje povezano z 'oboževanjem'. 

Prehod 

Petnajsto in šestnajsto leto je osrednje obdobje adolescence. 

Najstniki se osamosvajajo in začenjajo svet 

sprejemati tak, kot ga vidijo. To je običajno na koncu 

desetega in začetku enajstega razreda (v desetem razredu 

so 15-16 letniki, mladostniki, ki bodo pravkar 

dopolnili 16 let). 

V tem obdobju nihajo med ekstrem bodisi izrazite zadržanosti 

ali prevelike napadalnosti, večkrat so nasmejani, 

se počutijo sprejete in so pripravljeni sprejemati, biti prijazni 

in družabni, komunikativni, boljše odnose imajo s 

starši in učitelji in bolje se razumejo z brati in sestrami. 

Fantje se še vedno družijo med seboj, a zdaj opazujejo 

dekleta. Tudi dekleta se družijo med seboj, a opazujejo 

fante. V vsakem razredu ali šoli je vedno popularna 

skupina priljubljenih in uspešnih deklet; dolge 

ure preživijo pri telefonu, se pogovarjajo o drugih in se 

iz njih norčujejo. Njihova živahnost in energija, njihov 

optimizem in zgovornost so nalezljivi, a je vprašanje, če 

se imajo res tako imenitno, kot je videti. 


Pritisk, kako se je treba obnašati, da bi mogel pripadati 

neki skupini, je lahko zelo naporen. Cena sprejetja 

je žrtvovanje notranje rasti za zunanje dobitke. 

Dekleta, ki v to skupino niso vključena, s težavo iščejo 

svoj položaj v šolskem okolju. Tudi med fanti je socialni 

pritisk, čeprav se vseh podrobnosti o skupinah morda 

ne zavedajo toliko kot dekleta. 

Eden problemov prehodnega obdobja je težnja po 

sprejemanju prevelikih obveznosti. V goreči želji, da bi 

zaobjeli ves svet, pogosto prevzamejo preveč obveznosti, 

ki jih potem težko izvršijo, ali pa nase prevzamejo 

tako težke izzive, da jih le stežka zadovoljivo opravijo. 

Preveč stvari in aktivnosti je, ki jih poskušajo načrtovati, 

tako da za vse preprosto ni dovolj časa. Ta živahnost 

in drznost jih vodi tudi v preizkušanje nevarnosti. 

Petnajstletniki pogosto tvegajo in preizkušajo meje, ne 

toliko zaradi občutka negotovosti, kot je to pri trinajstletnikih, 

ampak zato, ker želijo okusiti življenje. 

Afirmacija 

Po tem preobratu je pripravljena pot za fazo afirmacije, 

ki nastopi v šestnajstem do sedemnajstem letu 

starosti. To obdobje zaznamuje preobrazba ljubezni iz 

zgodnje senzualnosti in zagledanosti vase, v ljubezen 

do drugega in do sveta na splošno, kajti afirmacija ni 

omejena le na ljubezen do nekoga. V tem obdobju začno 

iskati ideje ali sliko sveta, v katerem se lahko počutijo 

varni. To je obdobje, ko se začne iskanje resnice. 

Sedaj iščejo odgovore religiozne narave, idealni politični 

sistem in naslednji korak v svojem izobraževanju. 

Zanimati jih začne njihova kariera. 

V zgodnjem obdobju te faze ne zaupajo svetu okoli 

sebe. Doživljajo ločenost, sovraštvo in odpor, kar pri 

njih sproži nezaupanje in celo sovražnost. Počasi pa 

se začno spraševati, analizirati, kritizirati in dvomiti, 

nezaupanje in sovražnost do sveta pa se postopno 

spreminjata v željo po velikih dejanjih. Izražati začno 

navdušenje nad svetom. 

K temu mnogokrat pripomorejo močne izkušnje v naravi. 

Mladostnik začuti 'Kako lepo je živeti'. Sledi obdobje 

stabilnosti, ko je manj napet in manj občutljiv. 

Ko so samozavestnejši in bolj zadovoljni sami s seboj, 

začnejo na življenje gledati bolj realno. Ceniti začnejo 

svobodo in spoštovati svoje obveznosti. S to spremembo 

se pojavi smisel za humor in potrpežljivost. Stiki s 

starši ter brati in sestrami postanejo prijetnejši (čeprav 

se še vedno raje družijo s prijatelji). 

Starše spoštujejo in cenijo, čutijo se dovolj svobodne, 

da stopijo k njim po nasvet, ne počutijo se več tako 

ogroženi in so sposobni z njimi v odnosu daj-dam bolje 

sodelovati, ne da bi s tem izgubili svojo identiteto. Začno 

si bolj zaupati in postanejo bolj uravnoteženi. Življenje 

postane relativno mirno, vse manj je prerekanja. 

Včasih izjavijo, da so njihovi starši postali pametnejši 

ali modrejši oz. da je z njimi lažje živeti. 

Sčasoma mine obdobje 'oboževanja' in nadomestijo ga 

prave življenjske zveze. Manj zreli fantje ali dekleta se 

lahko še nekaj časa oklepajo 'oboževanja', mnogokrat 

oseb istega spola. V tem času se vloge zamenjajo in starejši 

mladostniki postanejo objekt 'oboževanja' mlajših 

najstnikov. Zabavno je gledati, kako dijaki enajstega in 

dvanajstega razreda opravijo z občudovanjem sedmo-, 

osmo- in devetošolcev. Ker niso prav prepričani, kako 

naj se vedejo, poskušajo biti v svojem odzivu na mladostne 

oboževalce previdni. 

Pozna adolescenca: 

od osemnajstega do enaindvajsetega leta 

Ko prestopijo prag osemnajstega leta, se začne obdobje 

zgodnje odraslosti in pripravljeni so na odgovornost. 

Odslej je učenje in dozorevanje odvisno od življenjskih 

izkušenj. Njihov razvoj je odvisen od tega, ali se bodo 

znali povezati s časom in kulturo, v kateri živijo, in z 

ljudmi, ki utelešajo ideale in vrednote njihovega časa. 

Bernard Lievegoed v svoji knjigi Faze pravi: 'V vsakdanjem 

življenju z drugimi lahko mladostnik kreira 

svoj lastni svobodni svet med zakoni duha in zakoni 

narave ... Med razumom in materijo lahko najde mejo 

svobode, ki ga drži pri življenju. Pomembno je, da kljub 

omejitvam, ki mu jih fizične okoliščine in kulturni tabuji 

ter družbene norme vsiljujejo, naredi nekaj, kar je 

popolnoma in absolutno osebno.' 

Ne glede na to, ali je mlad človek zaposlen ali hodi v 

šolo, čuti potrebo po tem, da dá življenju svojo osebno 

noto, da vidi, kje so meje, da najde osebo, ki ga bo vodila. 

To je čas, ko mora razviti družabne vrline, navezati 

trdne osebne vezi z ljudmi. To so leta, ko najde smer 

svojega razvoja, spozna nove interese, potuje, preizkuša 

nove življenjske sloge in deluje v številnih intimnih 

socialnih zvezah. 

Mlad človek se ne bi smel zavezati za nekaj, kar bi ga 

priklenilo. To naj bi bilo obdobje, ko razvija mnenje, 

fleksibilnost in oblikuje predstave o življenju. Tisti, ki 

se zaposlijo ali prevzamejo družinske obveznosti pred 

enaindvajsetim letom, odrastejo v odgovorne ljudi, a 

dostikrat dalj časa iščejo svojo pot. Potrebujejo čas, da 

raziskujejo, spreminjajo in znova spreminjajo. 

(Ena najprijetnejših izkušenj v mnogih letih mojega 

poučevanja so bili razgovori z diplomanti. Spremembe, 

ki jih doživljajo še tri do štiri leta po zaključku šolanja, 

so razburljive in pogosto nepredvidljive. Najstniki, ki so 

se odločili za nek študij, se obrnejo za sto osemdeset 

stopinj in gredo v povsem drugo smer. Toliko novega in 

izzivalnega najdejo, kar jih kliče in navdušuje. Življenje, 

naš veliki učitelj, jim je tako zanimivo in lepo je z 

njimi deliti njihova spoznanja.) 


Tisti, ki se čutijo vezane, teže raziskujejo nove vidike 

svoje osebnosti. Tudi oni se učijo iz življenja, a včasih 

jim spoznanja jemljejo pogum. Pogosto menjavajo službo, 

in ko ugotovijo, da se ni enostavno preživljati, postanejo 

dokaj brezvoljni. Po začetnem navdušenju nad 

osamosvojitvijo pride razočaranje. Zakaj? Namesto da 

bi odkrivali nove vidike svoje osebnosti, se čutijo potlačeni 

in omejeni. Ne najdejo svojega mesta v svetu. 

Tisti pa, ki potujejo, študirajo, delajo kot vajenci ali se 

učijo obrti, se razvijajo kot ljudje. Širijo svoje obzorje in 

raziskujejo svoje talente. 

Nevarnosti 

Če niso spoznali svojih idealov ali so negotovi glede 

lastnih korenin, se lahko, če ne najdejo dobrega prijatelja 

ali ljubezni, če ni ničesar, kar bi njihovo pozornost 

odvrnilo od pretiranega ukvarjanja s samim seboj, povsem 

predajo fizično-seksualnemu življenju kot edinemu 

načinu zadovoljitve. K temu jih spodbujajo filmi, 

televizija, radio in oglasi. Mlad človek, ki se oblikuje, 

se lahko zaradi prevelikih spodbud od zunaj ujame v 

obsedenost s seksualnostjo. Če nima ničesar, kar bi to 

preokupacijo uravnotežilo, postane trd in robat. Potisnjen 

je v erotiko ali željo po moči. 

V mestih živi mnogo mladih, ki nimajo ničesar, kar 

bi jih dvignilo iz obupa ali čutnosti; njihovo življenje je 

eno samo izčrpavanje; njihov cilj nič drugega kot takojšnji 

užitek ali moč. Pri proučevanju biografij je mogoče 

videti, kako lahko en poseben dogodek – srečanje 

z osebo, izkušnja z glasbo, prijazna beseda, v pravem 

trenutku ponujena knjiga ali izkušnja iz narave, te 

mlade ljudi reši iz zanke in jih napoti na koristno in 

smiselno pot. Mladi, ki so ujeti v revščino, manjšinsko 

diskriminacijo ali kriminal, padejo mnogokrat v obup, 

če ne doživijo eno od prej naštetih izkušenj, ki osvobajajo. 

V tem času jim je v veliko pomoč dramsko ustvarjanje. 

Ko skuša upodobiti nek lik, lahko mladostnik izkusi 

strah, sočutje, veselje ali humor. V stanju strahu 

človek močno vdihava, v ljubeči predanosti pa izdihuje. 

Ritem vdihavanja in izdihavanja čustvenih izkušenj 

pomaga duši, da se na zdrav način osvobodi telesa. 

Skozi dramo lahko mladostniki preizkušajo razne vloge, 

na različne načine izražajo jezo, nasprotovanje, rahločutnost, 

sočutje in žrtvovanje ter skozi svojo vlogo 

izkusijo, kaj se ljudem v različnih življenjskih situacijah 

dogaja. 

Zanimanje za svet se izrazi tudi skozi zanimanje za 

druge kulture. Ko spoznavajo mite in legende nekega 

naroda, laže razumejo njihov način razmišljanja. Spoznavanje 

njihovih kulturnih vrednot da mlademu človeku 

možnost, da razmisli o lastnih vrednotah. Takšno 

zanimanje mu pogosto omogoča večje razumevanje človeštva 

in poveča čut za sočloveka. 

Pogosto najdejo za zapletene življenjske situacije zelo 

enostavne rešitve in odrasli se ob naivnem optimizmu 

mladih, ki si želijo reševati svet, le nasmihajo. A ta idealizem 

je priprava na to, da prevzamejo obveznosti v 

svetu odraslih. Zanimanje za zunanji svet, ideje in socialne 

teme, vse to jim prav tako pomaga, da se osvobodijo 

nadzora, ki ga njihovo telo še vedno ima nad 

njimi. Namesto, da bi bili prezaposleni s sabo, se začno 

zanimati za zunanji svet. Steiner trdi, da je zanimanje 

za druge eden prvih korakov duhovnega razvoja. 

Obdobje adolescence ni stabilno. To je obdobje nestalnosti, 

preizkušanja in zavračanja novih vrednot, 

novih načinov delovanja in novih idej. Ker mladi do 

enaindvajsetega leta ne izkusijo objektivne realnosti v 

vsej njeni polnosti, moramo biti odrasli izredno trdni, 

razumevajoči, potrpežljivi in ljubeči, da jim pomagamo 

prebroditi to prehodno obdobje. 

prevod: Marina Nuvak 

Poglavje je iz knjige Med formo in svobodo, ki 

ponuja obilo spoznanj o najstnikih. V njej nam avtorica 

Betty Staley daje sočuten, razumen in intuitiven 

pogled v misli mladostnikov. Piše o naravi 

adolescence – o iskanju samega sebe, rojstvu intelekta, 

sproščanju čustev, razlikah med moškim 

in žensko ter o značaju. V knjigi raziskuje potrebe 

odraščajočega najstnika v povezavi z družino, 

prijatelji, šolo, umetnostjo in ljubeznijo. Obravnava 

tudi vprašanje stresa, medijev, depresije, mamil, 

alkohola in težav s hranjenjem. Staršem je lahko v 

veliko pomoč pri vzgoji njihovega najstnika. 

V slovenskem prevodu bo knjiga izšla pri 

založbi Parsival. Prednaročila zbiramo na 

internetni strani: www.svitanje.si. 

Zanimanje za svetovne dogodke je še eno področje, 

ki jim lahko pomaga. Ko spoznavajo različne probleme, 

ko vidijo, kako se kot odziv na skupek okoliščin 

razvijajo dogodki in stališča, začnejo spoznavati, kje so 

možne spremembe. Namesto cinizma se razvije pri njih 

navdušenje. Morda zato, ker jim sama vpetost v dogodke 

in okoliščine daje občutek, da lahko nanje vplivajo. 


U t r i n k i 

Magda Mlekuž, razredničarka 4.r 

Dnevi na kmetiji 

Jelinčič 

V 

starosti devet let otroci preidejo v novo obdobje. 

Takrat rečemo, da so izgnani iz raja in stopijo na 

zemljo. To obdobje imenujemo rubikon. Čas, ko 

začne otrok opazovati in dojemati svet okoli sebe s svojimi 

očmi in razmišljanjem. V tej starosti opazi nepopolnost v 

ljudeh in misli, s katerimi se spoprijema, mu budijo nemir. 

Velikokrat se pojavijo težave: boli trebušček, jok, bojijo se 

teme, nemir ... 

Tako nam v tretjem in četrtem razredu učni načrt nalaga 

konkretno delo. Lansko leto smo sejali žita, letos 

smo tri dni preživeli na kmetiji, čaka nas še gradnja. 

Vsi ti procesi imajo več ciljev: stik z resničnim ter 

spremljanje poti žita, mleka, volne, gradnje od začetka 

do konca. Tako opravljeno delo, v vseh fazah, nudi tudi 

pogoje za razvoj moralnosti. Za stvari postanemo odgovorni 

in delo je treba opraviti do konca. Sadovi dela 

dvigajo učencem samopodobo in samozavest. Hkrati 

jim nudijo možnost za skupno delo ter so dobra vaja za 

uporabo zahtevnejših orodij. 

Pastirski dnevi 

V Sočo smo šli, 

na pastirskih dnevih smo bili. 

Tam sir delati smo se učili 

in zavetišča smo gradili. 

V Sočo smo šli, 

na pastirskih dnevih smo bili 

Krompir smo pekli v žerjavici 

in krompirji vroči so bili. 

Rok Vidmar 

Sir 

Mešaj, mešaj sirček ! 

Naredi ga pastirček ! 

Sirček otrokom podaril boš , 

trebuščke lačne napolnil boš. 

Zoja Leskovšek 

Soča 

Soča je deroča, 

Soča je drveča. 

Soča je visoka, 

A Soča ni vroča. 

Soča je mrzla reka ta, 

četrti razred te že pozna. 

Maks Kateljic 

Naše priprave na odhod v vas Soča so se začele takoj 

po prvem šolskem dnevu. Vremenska napoved nam ni 

bila ravno najbolj naklonjena, toda vsebine sem prilagodila 

tudi za deževno vreme. 

In smo šli, za doooolge tri dni ! A na koncu so učenci 

želeli podaljšati še za dva dni. 

Na poti so nas spremljale zgodbe o ajdovski deklici in 

o Vodobruhcu, ki še dandanašnje dni polni strugo reke 

Soče. Postanek smo naredili na Vršiču in pri Kugijevem 

spomeniku, ki se je oziral, tako kot mi, v Jalovec. 

Na kmetiji smo se razporedili po sobah, se dogovorili 

za hišni red ter takoj odšli na velik travnik za kmetijo 

tik ob reki Soči. Celo pot so nas spremljale tri mucke, 

ki so vse tri dni veliko časa prebile v naročjih učencev. 

Ana je pripeljala tri pse in vsi trije, tudi največji Maršal, 

so se z učenci zelo radi igrali. 

Po kosilu smo se razdelili v skupine in pričeli z gradnjo 

zavetišč. Pri tem smo vešče uporabljali nože in 

manjše žage. Gradili smo cel popoldan. Uporabili smo 

kamne, veje, rezali leskove palice in pokrivali strehe – 

tudi s praprotjo. Tretji dan smo po deževnem dnevu in 

noči zopet obiskali naša zavetišča in dve od štirih sta 

še vedno nudili zatočišče. Spoznali smo, da se je mah 

'napil' vode in preveč obtežil streho. 

Pri samem delu se je pokazalo, kako so nekateri posamezniki 

smelo stremeli k cilju, drugi so proti koncu 

obupovali, tretji so kazali nezadovoljstvo, ker ni bilo 

vse dodelano do podrobnosti. 


■ Jan in muca 

Dve jutri smo vstali zgodaj in odšli v hlev. Kar težko 

je bilo iz toplih postelj v dež. Potem pa še te nenavadne 

vonjave. Prenekatero dekle je zatiskalo nos in bi se 

vstopu v hlev najraje izognilo. Seveda so tisti napogumnejši 

hoteli videti, kako se dvigne zapora, da se ovce 

postavijo v vrsto za molžo. Le kaj jim Boštjan ponudi v 

'solarji', da se tako neučakano prerivajo? In nato molža. 

Videti je enostavno, seveda, a ob stiskanju vimena 

mleko ni hotelo pricurljati. 

Če smo obiskali sirarno, smo si morali nadeti varovalne 

kape ter obuti 'plastične čevlje'. V velikem kotlu 

se je segrevalo mleko. In Ivan je z veliko krpo čez čas 

izločil sir. Vsi smo ga poskusili in ugotavljali, ali že kaj 

spominja na zrel sir. Popoldan in naslednji dan smo 

imel možnost sir okušati – bil je slastna malica. 

Zvečer sta nam Mimica in Sabina pokazali, kako se 

prede volna. Veselo smo zapeli Le predi dekle, predi ... 

in, seveda, poskusili. Oho ho, tudi to ni bilo tako enostavno, 

kot se zdi. Imeli smo priložnost izkusiti, kaj pomeni, 

da se volna krotiči. Čisto vsi so predli in napredli 

za majhno klopko, ki jo zvesto čuvamo. 

■ Žetev 

Vsak večer smo poslušali pravljico o trentarskem lovcu 

in krivopetnicah. Tišina v našem skupnem prostoru 

je bila takrat zelo globoka. Pa recite, da otroci ne poslušajo 

radi v teh letih, celo prosili so za dodatno zgodbo. 

Zadnji dan so se oblaki spustili nizko v dolino, čakal 

nas je krajši pohod ob reki Soči. Po pravih koruznih 

žgancih smo bili pripravljeni za hojo. Fantje so čas pred 

odhodom zapolnili s spuščanjem praznega cvetličnega 

lonca po brzicah manjšega hudournika, ki je tekel čez 

polje. To je bilo zadnje plovilo, za katerega so vnaprej 

pričakovali, da ne bo uspel preko brzic. Met kamnov v 

deročo Sočo je bila naslednja zanimivost, nekaterim ga 

je uspelo zalučati celo čez strugo. 

In nato pohod ob penasti in deroči Soči. Pred nami 

se je v oblake vzpenjal Pihavec, z vseh obronkov so v 

dolino pršeli hudourniški slapovi. Triglav se je skrival 

za Pihavcem. 'A tja gor si je upal trentarski lovec? Prav 

občudujem te visoke gore! Kako lepa je Soča,' so bile 

pripombe nekaterih učencev. Čakala nas je še viseča 

brv čez Sočo. Nekateri so potrebovali učitelja za prečkanje, 

drugi so v paru previdno in s strahospoštovanjem 

samostojno sledili. In nato se je odprl naravni 

tuš. Pohiteli smo, toda dež nas je kar namočil. Prijazni 

šofer je ogrel avtobus, slekli smo mokra oblačila, pojedli 

malico, obisk Mlinarice pa pustili za šesti razred. 

Toplota, utrujenost in poln trebuh sta naredila svoje. 

Večina učencev je vršiške 'ride' prespala. Vame je legel 

tihi mir zadovoljstva. Stik z resničnim svetom smo dobro 

preživeli in domov odhajamo bogatejši za samostojno 

novo izkušnjo. 

Ni bilo veliko stisk, veliko dogajanj prek dneva nam 

ni niti dovolilo pomisliti, da pogrešamo televizijo ali ... 

Videli smo, da je vsako vreme najboljše vreme, da je lakota 

najboljši kuhar. Žgance smo pojedli s tako slastjo, 

da jih je celo zmanjkalo. 

Pripravljeni smo na nova doživetja. Tu smo, življenje. 

Kuj me življenje, kuj! Ce sem kremen, se raziskrim, če 

jeklo, se skalim, če steklo — naj se zdrobim! 

Zupančič 


U t r i n k i 

Mateja Ocvirk, razredničarka 7.a razreda 

Geološka 

transferzala 

šola v naravi za sedmošolce 

Sedmošolci smo novo šolsko leto začeli v 

pričakovanju, da se na svet ozremo iz mogočnih 

Karavank. Prav aktivnosti, kot je šola v naravi, 

učencem okrepijo povezavo s svetom. Otrok se mora v 

tem razvojnem obdobju povezati z okolico na neposreden 

način. Prvič si prizadeva usmeriti vse svoje aktivnosti v 

specifične cilje, ki jih poskuša doseči, hkrati pa deluje kot 

osvajalec celega sveta. Obdobje zaznamujejo tudi vidne 

fizične spremembe s hitro rastjo in okornostjo rok ter nog. 

Do Prevala nas je pot vodila prek Bornovega tunela, 

kjer nam je zopet v pomoč prišla svetilka. Ena skupina 

otrok se je s težkimi nahrbtniki potila preko Begunjščice 

do Roblekovega doma. Vsi pa smo si bili enotni, da 

je bil razgled v dolino očarljiv. 

Naslednje jutro so nas prebudili sončni žarki, ki so 

obsijali Stol ter Triglav v daljavi. Sonce nam je dalo 

energijo za nov vzpon. V izviru Završnice smo si natočili 

vodo, ki nam je dajala moč za nadaljnjo pot. Otroci, 

ki so si želeli večji izziv, so se do Valvazorjevega doma 

odpravili preko Stola (2236 m), drugi pa po pobočju 

gore. Spoštljivo smo hodili po mogočni gori in bili ponosni, 

ko smo dosegli vrh. Čeprav smo bili že malo utrujeni, 

smo si želeli še na Ajdno, in ko smo osvojili ta vrh, 

smo na utrujenost hitro pozabili. Z zanimanjem smo 

prisluhnili o zgodovini krščanstva na Slovenskem v 5. 

stoletju. Z velikim občudovanjem smo zrli tudi v dolino 

Save ter v daljavi videli Šmarno goro in Ljubljano. 

Prvič govorimo ločeno o dečkih in deklicah, saj se 

razvojna delitev vidi navzven in hkrati v medsebojnih 

nesoglasjih. Za otroke tega obdobja je pomembno, da 

skupaj z odraslimi poiščejo moralno moč. Sposobni so 

dosegati visoke standarde pri šolskem delu. 

Naša šola v naravi se je začela v Dovžanovi soteski, 

kjer smo ob zvenu narave spoznavali kamnine in fosile 

ter se podali v rudnik živega srebra. Tam smo spoznali 

tudi popolno temo. Ko so bile noge ogrete, smo se odpravili 

proti mejnemu prehodu Ljubelj, na naš začetek 

geološke transverzale. 

Zadnji dan smo se odpravili proti Zoisovemu domu in 

si tam ogledali botanični vrt. Pritegnila so nas mogočna 

drevesa, nekatera smo poskusili prepoznati z zavezanimi 

očmi. Pot nas je vodila strmo navzdol do Jesenic, 

tam pa smo se razveselili slastnega kosila. Na poti v 

Ljubljano smo si na vlaku izmenjali vtise ter se veselili 

naslednje šole v naravi. 

Otroci so pokazali veliko zanimanja za visokogorski 

svet ter ogromno vztrajnosti pri premagovanju samega 

sebe. Znali so videti lepote, ki jih je nudila narava, kot 

tudi sošolce, ki so potrebovali vzpodbudo. 


U t r i n k i 

Simona Pajk 

Skupne priprave 

razrednikov 

osnovne Waldorfske šole Ljubljana 

za šolsko leto 2010/2011 

V 

dneh od 25. do 27. avgusta smo se v Zoisovem 

domu na Pristavi (v Javorniškem Rovtu na pobočju 

Karavank) zbrali razredniki in še nekateri drugi 

osnovnošolski učitelji na skupnih pripravah za to šolsko leto. 

Šola v naravi 

Ob osmih zjutraj smo se zbrali 

in v Tržič se odpeljali, 

v Dolžanovi soteski postanek smo imeli, 

od vodiča nekaj znanja smo prevzeli. 

Smo star rudnik si ogledali 

in med tem velik si povedali, 

na Ljubelj smo se odpeljali, 

kjer smo tudi pomalicali. 

Na Prevalu smo se ločili, 

eni čez Begunjščico zavili, 

a drugi so jo obhodili, 

pri Robleku smo se dobili. 

Naslednji dan na Stolu smo bili, 

a ne vsi, 

popoldne smo na Ajdno šli, 

v Valvazorju pri večerji smo uživali. 

Zadnji dan smo do Jesenic zavili, 

tam si lakoto potešili, 

nato pa z vlakom v Ljubljano se peljali, 

na njem si vice govorili in se krohotali. 

Peter Mastnak-Sokol, 7.a r 

Oddaljenost od morja (dom je na 975 m nadmorske višine) 

in svež gorenjski zrak sta nam pomagala, da smo 

hitro pozabili morje in počitnice ter se z vso vnemo lotili 

dela. 

Naš delovnik se je začenjal z jutranjim petjem, kjer smo 

se pod vodstvom gospe Pavlovič učili novih pesmi, prepevali 

stare in ugotavljali katere so tiste prave – take ki 

se bodo dotaknile src naših otrok in ki jih bodo z veseljem 

prepevali! Sledile so predstavitve razrednikov (resnici 

na ljubo naj povem, da je razrednik pravzaprav le 

eden, vse druge smo predstavnice ženskega spola). Vsak 

izmed nas je predal izkušnje preteklega šolskega leta: 

kakšno je stanje v razredu, v kakšnem razpoloženju so 

otroci, kaj zahteva učni načrt in na kakšen način, ga je 

prenesel v razred. Katere metode so se izkazale za zelo 

uspešne in učinkovite, kaj bi morda veljalo narediti nekoliko 

drugače ... 

Vsi smo tako 'potovali' od prvega do devetega razreda. 

Učili smo se šteti, se 'igrati' poštevanko, korakati v ritmih, 

spoznavali smo heksameter, prostoročno geometrijo, 

zgodovino ... Pri poslušanju starejših kolegic (po 

stažu) sem imela občutek, da mi je dovoljeno stopiti v 

zakladnico izkušenj. Z velikim veseljem sem si natlačila 

vse torbe in žepe in s še večjim veseljem bom vse 'nabrano' 

– z dodatkom lastnega znanja in idej – uporabila v 

svojem razredu. 

Obiskale so nas tri kolegice – slušateljice, ki so lani zaključile 

seminar za waldorfske učitelje, in nam predstavile 

svoje zaključne seminarske naloge. Tako smo imeli 

priložnost poglobiti svoje znanje o risanju form, o delu z 

glino in o poučevanju kemije v srednji šoli. Ob večerih 

smo nahranili še naše duše: pod vodstvom gospe Benić- 

Drobac in gospe Dagarin smo slikali v tehniki mokro na 

mokro. Z gospo Pirnat pa smo se ukvarjali z gibom. 

Skratka, bilo je dragoceno, plodno in lepo druženje, ki bo 

zagotovo obogatilo naše vsakodnevno delo v razredu. 


U t r i n k i 

Mag. Boštjan Štrajhar 

mentor celjske in velenjske iniciative 

za odprtje waldorfskega vrtca in šole 

Waldorfska 

iniciativa Celje 

V 

zgodovini človeštva je bilo veliko idej, ki so se 

večini zdele samoumevne in zdravorazumske, 

pozneje pa so se izkazale za zmotne. Ljudje 

potrebujemo precej dolgo časa, da odrastemo in da 

razvijemo vse sposobnosti, ki so del človeške narave. Danes 

se velikokrat zgodi, da o otrocih govorimo na način, kot 

da je čisto vseeno, ali govorimo o odraslih ali o otrocih - 

kot da so otroci pomanjšani odrasli. Priljubljeni poskusi, 

da bi otroke čim prej intelektualizirali, so dejansko oblike 

prikrajšanja. 

Človek je sestavljen iz zunanjega, merljivega, in notranjega, 

duševno duhovnega aspekta. Resničen človek 

je prepletanje teh dveh aspektov. Za celovito izobraževanje 

je tako treba nagovarjati in razvijati vse 

vidike otroka, in sicer ČUTENJE, MIŠLJENJE in VO- 

LJO. Waldorfska pedagogika ima že 90 let izkušenj s 

holističnim pristopom do poučevanja. 

V Celju že nekaj let deluje skupina staršev, učiteljev 

in vzgojiteljev, ki si želijo waldorfsko pedagogiko umestiti 

tudi v celjski okoliš. Srečanja staršev in otrok so v 

zadnjih dveh letih postala intenzivnejša: starši so imeli 

predavanja iz waldorfske pedagogike, ustvarjalne delavnice, 

nekateri so se vključili v seminar za pridobitev 

waldorfske specializacije, otroci so bili vključeni v igralne 

urice. Želja po odprtju waldorfskega vrtca je zorela 

in to jesen tudi dozorela. V tem letu je skupina pridobila 

v najem brezplačne prostore, ki jih je v ta namen ponudila 

in popolnoma opremila ena družina. Vrtec je ta 

trenutek v postopku pridobivanja dovoljen za odprtje, 

kaj kmalu pa bodo začeli z delom. Sprejeli bodo lahko 

nekaj več kot dvanajst otrok, zanimanja pa je dosti več. 

Želja skupine za prihodnje leto je tudi odprtje waldorfske 

osnovne šole. 

Tako bodo tudi v Celju lahko otroci v sklopu waldorfske 

pedagogike spoznavali svet tako, da ga bodo 

preučevali v vseh dimenzijah. Človek ni stroj, ki ga je 

treba čim prej in čim bolje programirati, kot to delamo 

s tehnološkimi orodji in napravami. Človeški možgani 

niso varčevalna knjižica, na katero polagamo znesek, 

ki se čez nekaj let obrestuje. Priljubljene analogije človeškega 

telesa s strojem (npr. srce naj bi služilo kot 

črpalka) vnašajo v razumevanje človeka zmotno (mrtvo) 

materialistično poimenovanje, kar pa človek zagotovo 

ni! Neka zgodba govori o tem, da Jean Piaget ni rad 

govoril pred ameriškim občinstvom, saj so ga potem, 

ko je opisal, kako potekajo naravni vzorci otrokovega 

razvoja, vedno spraševali, kako naj otroke pripravijo do 

tega, da bodo stvari naredili hitreje. 

Waldorfski vrtec v Celju bo deloval kot organizacijska 

enota Waldorfske šole Ljubljana, izhajal pa bo iz waldorfskih 

načel, kot so celovit pogled na otroka, prepoznavanje 

razvojnih obdobij ter holistično-metodološki 

pristopi v vsakem razvojnem obdobju z razvojno naravnanim 

učnim načrtom. 


O E M a r i b o r 

Metka Udovič, pomočnica v 7. razredu 

Oglej, Italija 

Šola v naravi 7. razreda 

Waldorfske šole Maribor 

Čas pred odhodom. Poletna vročica, urejanje 

nove šole, v spominu in srcu slike otrok, ki 

bodo vanjo vstopili, in seveda priprave na šolo 

v naravi, ki se bo začela s 30. avgustom. 

Kaj vse moram postoriti, nabaviti, pripraviti! Urnike 

kosil sem že mnogokrat prevetrila, kaj dodala in nekaj 

spremenila. Seveda pri kampiranju ni na razpolago 

hladilnik, pa topla voda iz pipe in velik štedilnik s pečico. 

Tudi ni omare z raznovrstno posodo in delovnih ter 

servirnih pultov. Nisem poklicna kuharica, kako naj 

vem, koliko hrane za tolikšno število ljudi potrebujem? 

Kaj, če bo deževalo? Kaj, če bo pripekalo sonce? 

V glavi mi je nenehno odzvanjalo: 'Znajdi se, poišči 

rešitve, veš da boš zmogla ... '. Tudi ponoči je bila glava 

polna in spanje borno, pa kaj, ko nerada prepuščam 

naključju, da me vodi, sploh takrat, ko prevzamem odgovornost 

za druge. 

Menim, da sem zmogla svoje zadolžitve lepo in dobro 

speljati do konca. Kako to vem? Otroci so bili zadovoljni, 

sproščeni, nasmejani in v tej starosti zmorejo dati 

že kakšno pohvalo. Največja pohvala pa mi je bila, ko 

sem videla, da pripravljeno hrano jedo z velikim apetitom. 

Torej, kot ste že sami ugotovili, sem prevzela pripravo 

kosil za vse udeležence šole v naravi, zraven tega pa 

še izdelavo mozaikov, pri čemer mi je ga. Žana Vračun 

priskočila v pomoč. 

Po načrtu so si otroci zajtrke in večerje pripravljali 

sami. Najprej si videl na obrazih rahlo zbeganost z velikimi 

vprašaji, kam postaviti gorilnik, da se ne bo prekucnil, 

kako odcediti testenine, ko pa vendar nimam 

cedila, kako dolgo se kuhajo, v čem bom pa pogrel 

omako, ko nimam več posode ... 

Ja res, komaj tam, na trati polni rose, brez stolov in 

miz ter mamine ali očetove roke začutiš, kako se enostavne 

stvari spremenijo v nekaj težavnega. Bivanje 

v šotoru, skoraj pod milim nebom, tu in tam kakšna 

mravlja ali pajek, pa ti tečni komarji, zaradi katerih 

moram biti vedno znova pozoren, da zapiram vhod. Komaj 

po nekaj dnevih dojamem, kako pospraviti reči, da 

mi bodo tiste, ki jih potrebujem, pri roki. 

In v takšnem okolju se združita enostavnost s tovarištvom. 

Rezultat tega je iznajdljivost. Vsak posameznik 

prispeva del svojih sposobnosti in izkušenj. In na koncu 

vsega je zadovoljstvo in ponos. In če bi šli še globlje 

po našem zavednem in nezavednem, bi nas pripeljalo 

do zadostitve potrebe po ohranjanju. Gradimo si zdravo 

samozavest in preganjamo strahove, ki so tako ali 

drugače v vsakem od nas prisotni. 

Res je, da imajo otroci v današnjem času zagotovljene 

vse osnovne pogoje za preživetje in da je to tako samoumevno, 

da se sploh ne rabijo za to truditi. Pa lahko 

mi odrasli z gotovostjo trdimo, da bo vedno tako? Ali pa 

jim ponudimo tudi takšne možnosti, ki jih nagovorijo 

tudi z druge plati? 

Odgovore prepuščam bralcem, zagotovo pa so za otroke 

takšne izkušnje zanimive in ob doživetjih ne obstajajo 

samo v knjigah. 

Kaj vse smo na našem petdnevnem 

potepanju videli in doživeli? 

Najprej ogled rozajanske duline, kot jo oni imenujejo, 

kjer smo spoznali njihove običaje, ples in jezik, ki so ga 

ohranili vse do danes. Na poti nas je spremljalo močno 

deževje, a kljub temu nismo prezrli prelepe pokrajine, 

kjer se predalpski svet počasi umakne in prepusti prostor 

obmorski ravnici. In reke, prej divje in peneče, sedaj 

umirjene in razlite v rokave. 

Pristanek v kampu, kosilo, postavitev šotorov, sprehod 

in ogled bazilike. Kakšni čudoviti mozaiki. Ali 

bomo zmogli nekaj podobnega narediti? 

Hladna noč in jutro. Nekaj vaj za prebujanje, zajtrk 

(nismo se še najbolj znašli), ogled okolice in počasi ujemamo 

ritem. 

V teh dnevih so otroci veliko doživeli in videli. Risa- 



Metka Šujica 

O novih prostorih 

nje v baziliki, izdelovanje mozaikov, kolesarjenje (50 

km v enem zamahu), ogled Tržaškega zaliva z izlivom 

reke v morje, kopanje v morju in bazenu. Proti koncu 

vsakega dne je ostalo še dovolj kondicije za nogomet, 

ki ga je spremljal profesionalni komentator g. Andrej 

Vindiš. Dnevi so prehitro minevali in že je napočil čas 

za vrnitev. Pospravljanje opreme, pakiranje v kombije. 

A deden izmed njih ni vžgal. Izpraznili smo akumulator. 

In verjetno je bila lepa slika za otroke, ko smo vsi 

odrasli porivali kombi po kampu. Na koncu se je vse 

lepo izteklo in naše vtise smo obogatili še z ogledom 

Škocjanskih jam. 

Po zaslugi prijaznih staršev smo si privoščili dobro 

kosilo. Kljub utrujenosti je bilo vzdušje tako prijetno, 

da mi je postalo žal, da se bomo kmalu razšli. 

Ko je naše počutje prijetno, velikokrat pozabimo na 

to, kaj je k temu pripomoglo. Zagotovo in v prvi vrsti 

trud in sile gospe Iče Marušič, razredničarke, ki ve, kaj 

otroci potrebujejo in kaj jim mora ponuditi. Organizacijsko 

in pedagoško in z vso odgovornostjo. 

Ob veliki pomoči staršev je bila šola v naravi 'ENA 

LEPŠIH', kot so dejali otroci. 

Končno smo dočakali 1. september in veselo 

zakorakali v nove, predvsem pa večje prostore. 

Pot do teh prostorov je bila zelo dolga in 

negotova. V začetku so nam bili obljubljeni prostori 

Tehniškega šolskega centra na Teznu (okolica Maribora), 

vendar je MŠŠ pred podpisom najemne pogodbe 'ugotovilo', 

da nam zaenkrat ne more dati v najem teh prostorov, zato 

nam je ponudilo začasno rešitev – to pa so prostori, kjer je 

nekoč že bila osnovna šola, danes pa te prostore upravlja 

Srednja šola za gostinstvo in turizem. Tako se sedaj 

nahajamo v strogem centru mesta, v Cankarjevi ulici 5. 

Ker si prostore delimo, smo morali znotraj šole postaviti 

pregradne stene, ki nas fizično ločijo od srednje 

šole. Tukaj bi rada omenila podjetje LUMAR oz g. Lukiča 

in vse starše, ki so nam nesebično in brezplačno 

priskočili na pomoč. To je bila prva faza gradbenih 

del. Nato je sledila obnova notranjosti. Veliko dela je 

bilo vloženega v razdelilno kuhinjo, ki smo jo naredili 

praktično iz enega razreda. Obnovili smo vse razrede: 

prebelili stene, uredili parkete, sanitarije in vse, kar je 

nujno za nemoteno delo in dobro počutje naših otrok. 

Imamo tudi prostor, kjer si bomo v kratkem uredili 

knjižnico. 

Ko so bila ta 'groba' dela končana, pa so prišle pridne 

roke naših učiteljic. Cel teden so vsak dan njihove marljive 

roke lazirale stene učilnic in hodnikov. Sledilo je 

urejanje učilnic - od postavitve miz, stolov, omar, nato 

pa vnašanje in pospravljanje didaktičnih pripomočkov. 

Šola je iz hladne zgradbe postala topla in domača. 

Edina pomanjkljivost je ta, da smo v centru mesta in 

nimamo zelenih površin, le majhen košček dvorišča, ki 

pa ga bomo s skupnimi močmi kmalu uredili. 

Največja potrditev našega dela pa je bilo veselje otrok, 

ki so prvega septembra vstopili v nove prostore in nam 

pokazali, da trud ni bil zaman. 

Vse prijatelje 

vabimo na naš tradicionalni 

Božični bazar 

v soboto, 27.11.2010 od 12. ure dalje 

v naših novih prostorih 

na Cankarjevu ulici 5 

Veselimo Waldorfske se druženja novice, z vami! jesen 2010 23


Darja Žunič Lojen, razredna učiteljica 

Obiranje jabolk 

Na sončno septembrsko jutro so se otroci 4. razreda 

nekoliko bolj zgodaj kot običajno zbrali na šoli in 

se nato z vlakom (in to z najhitrejšim v Sloveniji 

– komentar otrok) odpeljali do Pragerskega. Tam nas je že 

čakala mama od naše Anete in nas vodila od tam po poljskih 

poteh proti Spodnji Polskavi. Ker je pot kar dolga, nam je 

prišel nasproti še stric s traktorjem in prikolico ter nas del poti 

zapeljal. Nekateri smo sedeli kar v košarah, ki jih je bila polna 

prikolica. 

Najprej smo se ustavili ob hmeljišču, kjer smo videli, 

kako strojno osmukajo hmelj, nato pa smo se odpeljali 

na travnik. Tam nas je že čakal Anetin dedek. 'Kje pa je 

sadovnjak?' sem se vprašala. Tam so stale le tri jablane 

– visoka, stara drevesa, a ko je dedek z dolgo palico začel 

klatiti jabolka z dreves, so bila tla naenkrat pokrita z njimi. 

Kdo bi si mislil, da je toliko jabolk na njih? Ostali smo 

si med tem obuli škornje, saj je bila trava vlažna od rose. 

Zdaj se je začelo naše delo: pripravili smo košare, zaboje in 

se lotili pobiranja jabolk. Kar veliko jabolk se nam je skrilo 

pod travo, tako da smo morali hoditi zelo previdno, da jih 

nismo pohodili. Pridno so naše roke pobirale in zlagale 

jabolka v košaro in v slabi uri so bile že vse košare polne. 

Košare smo naložili na prikolico in se odpeljali skozi vas 

do Anetinega doma, kjer je bil na dvorišču že pripravljen 

mlin za mletje jabolk in preša. 

Ker so se naši želodčki že rahlo oglašali, smo se najprej 

okrepčali s slastnim kruhom in namazi, ki so jih pripravile 

pridne roke Anetine mame in se posladkali še s pecivom, 

ki ga je spekla Aneta skupaj z babico. 

Potem nas je čakal naslednji korak – jabolka predelati v 

sok. Le kako se lotiti dela? Kmalu nam je uspelo narediti 

tri skupine; prva je prala jabolka, druga jih je na mlinu 

mlela in tretja polnila z zmetimi jabolki prešo. Vsako delo 

je bilo potrebno dobro opraviti. Dedek je pri mlinu in preši 

najprej pokazal, kako je potrebno varno in pravilno delati. 

Otroci so se pri delu menjavali, le pri mlinu je bila bolj 

ali manj stalna skupina najbolj močnih in vztrajnih, ki so 

vedno bolj spretno mleli jabolka. Ko smo prešo napolnili, 

smo položili na vrh ploščo in deske in začeli stiskati. Pritekel 

je prvi sok! Brž smo ga s kozarci zajeli in okušali. To je 

bil za vse najboljši sok, saj smo ga sami naredili. 

Ko se je bližal čas za odhod, so se otroci kar težko ločili 

od dela. Nahrbtnike so si napolnili z jabolki in plastenkami 

soka in nato smo se poslovili. Proti Mariboru smo se 

tokrat vrnili z avtobusom. Prav ponosno je večina izvlekla 

sok iz nahrbtnikov in ga odnesla zraven na kosilo. Nekateri 

pa so ga nekaj prihranili še za starše, da so tudi ti 

okusili plodove njihovega dela. 

Preživeli smo prečudovit dan in se naučili spet nekaj novega 

za življenje!

Waldorfske novice - Jesen 2010

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?