Waldorfske novice - Jesen 2010

wsljubljana

Letnik VI, številka 3
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

jesen 2010, zaporedna št. 67

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: (01) 28 222 40

Fax: (01) 28 222 41

DŠ: 65714415

TR: 04302-0001018775

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si

Splet: www.waldorf.si, www.svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordišs

Uredniški odbor OE Maribor:

Mateja Jobstl

Sodelavci:

Anders Hoier, Simona Pajk, Mario Čuletić,

Jill Taplin, Magda Mlekuž, Mateja Ocvirk,

Boštjan Štrajhar, učenec 7.a razreda,

učenci 4.razreda

OE Maribor:

Metka Udovič, Metka Šujica,

Darja Žunič Lojen

Fotografije:

Lili Drobac Benič, Magda Mlekuž,

Marina Nuvak, Jaka Kovačič

arhiv WŠL in OE MB

Lektoriranje:

Klemen Lah

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem

avtorja.

ISSN 1854-0430

Kazalo 2

Uvodnik 3

18 let Waldorfske šole Ljubljana 3

Gostujoče pero 4

Raziskave možganov kažejo 4

Širimo obzorja 7

Kaj je evritmija? 7

Raj na zemlji 8

Knjiga 13

Faze adolescence 13

Utrinki 17

Dnevi na kmetiji Jelinčič 17

Geološka transferzala sedmošolcev 19

Skupne priprave razrednikov OŠ WšL 20

Waldorfska iniciativa Celje 21

OE Maribor 22

Oglej, Italija 22

O novih prostorih 23

Obiranje jabolk 24

2 Waldorfske novice, jesen 2010


U v o d n i k

18 let

Iztok Kordiš

So stvari, ki neopazno zdrsnejo mimo nas, in stvari, ki se nas

dotaknejo za vse življenje. V poplavi dogodkov in informacij,

ki smo jim priča vsak dan in s katerimi nas zasipajo z vseh

strani, je seveda prvih vedno več in vedno manj je takih,

ki nas spremljajo dalj časa, še manj je stvari, s katerimi

se lahko resnično povežemo. Vedno bolj smo utirjeni v

množici ''nujnih'' vsakodnevnih opravil in vedno manj se

zavedamo, kaj nam kroji življenje, vedno manj nam je jasno,

da s svojimi dejanji in vsakodnevnimi delom, bitjem,

dejavnostjo, naravnanostjo in pogledom na svet sami

zaznamujemo in soustvarjamo svojo ožjo ter tudi širšo

okolico. Vse prevečkrat se počutimo izgubljene, kot nepomemben kolešček v sistemu, ki

se vrti sam od sebe, vse prevečkrat se počutimo le kot gledalci v veliki predstavi življenja

in vse premalo se res zavedamo, kako pomemben je prispevek vsakega posameznika pri

ustvarjanju skupnosti.

Ustanovitev waldorfske šole v Ljubljani je prav gotovo dogodek, ki je pomembno vplival

ne le na vse generacije dosedanjih učencev, dijakov, učiteljev in staršev, ki so obiskovali

ali še obiskujejo šolo, ampak tudi na celoten slovenski šolski prostor, saj je šola s svojim

delovanjem prinesla in tudi uspešno uveljavila nov pedagoški pristop, ki bo, upajmo vsaj,

navdihoval še mnogo prihodnjih generacij. Letos je od ustanovitve minilo 18 let in prav je,

da se tega pomembnega dogodka zavemo vsi, tako tisti, ki ste bili takrat aktivno udeleženi

pri nastajanju nove šole, kakor tudi drugi, ki ste se priključili pozneje.

Zato vas v sredo, 6. oktobra, ob 18. uri

prisrčno vabimo,

da se nam pridružite na prireditvi,

ki bo v ta namen v naši veliki dvorani.

Vas prisrčno vabi na

Božični semenj

v soboto, 27.11.2010

Prireditev se prične ob 10.00 uri

z glasbenim nastopom ter nato z ogledom

razstavljenih in prodajnih izdelkov.

Od 11. do 18. ure bo potekala prodaja ročno izdelanih

igrač, adventnih venčkov, novoletnih okraskov,

pletenin, izdelkov iz filca, gline in lesa; prodaja Demeter,

biodinamičnih in ekoloških pridelkov in proizvodov ter

mnogih drugih lepih in uporabnih stvari.

Restavracija, ki bo odprta od 12. do 20. ure ure, bo dobro

preskrbljena s hrano in pijačo, delovala pa bo tudi kavarna

KWA in slaščičarna.

Na semnju bo vsakdo lahko našel nekaj zanimivega zase.

Pripravili bomo:

Za otroke: lutkovne igrice, palčkovo pravljično deželo z mini

delavnicami, rajanje, vilinsko hišico, labirint, sabljanje, srečolov

Za odrasle: predstavitev dela waldorfske šole in vrtca, predavanja

Delavnice: izdelovanje angelov iz volnene preje, oblikovanje gline,

izdelovanje zvezdic

Kulturni program:glasbeni nastopi učencev in učiteljev glasbene

šole, Božični koncert Pevskega zbora staršev in učiteljev WŠL

Vljudno vabljeni!

Prireditev bo potekala v prostorih

Waldorfske šole Ljubljana, Streliška 12, Ljubljana

Waldorfske novice, jesen 2010 3


G o s t u j o č e p e r o

Anders Hoier

Raziskave možganov

kažejo

Želel bi govoriti o raziskavah možganov, ki jih

izvajajo v Ameriki in v Evropi. Te kažejo, da je način

poučevanja v waldorfskih šolah zelo dober.

Najprej bi rad govoril o tem, da se med otroki vse pogosteje

pojavlja neobčutljivost na otip. Kaj pomeni biti 'finger blind'

('prstna slepota' ali neobčutljivost tipa)? Gostota živčnih končičev

na koncu prstov, na prstnih blazinicah, je zelo velika. Ko

v trgovini nekaj kupujemo, to vedno najprej otipamo.

'Finger blind' – kaj to pravzaprav pomeni? Poskusimo si

predstavljati, da otrok vse svoje otroštvo ne uporablja dosti

prstov za tipanje in ga v življenje ne vpeljejo tudi skozi to

spretnost. Otroci danes cele dneve presedijo pred računalnikom

ali televizijo: ne igrajo se dovolj na vrtu, v naravi. Finski

znanstvenik, nevrofiziolog Matti Bergstrom, je ugotovil, da je

slepota tipa hujša kot vidna slepota. Obstajajo tudi otroci ali

odrasli, ki se s prsti ne želijo dotikati stvari. Do pred nekaj leti

nismo mogli razumeti, zakaj je to za nekatere ljudi tako strašno.

Finski profesor Bergstrom pa je razložil, zakaj je tako.

Tak človek ni sposoben zaznati posebnega, skritega pomena

pogovora, ni mu na primer, jasno, kakšen je resnični pomen

igre, romana, knjige, pesmi ali filma, ki ga gleda. Ne najde

torej notranjega pomena in vrednosti stvari, ne more zaobjeti

celote, kar je tako pomembno za njegovo vsakdanje življenje.

Gotovo smo že vsi doživeli, da nečesa nismo mogli dojeti, ker

je preprosto nekaj manjkalo. Za vse nas je zelo pomembno, da

smo zmožni zaobjeti celoto.

Matti Bergstrom je postavil znano tezo: če pri otroku zanemarimo

razvoj in trening občutljivosti prstov, otipa in njegovo

ustvarjalnost, ki jo ob tem gradi, pri čemer razvija tudi

mišičevje, potem zanemarimo njegovo zmožnost razumevanja

sveta. Če torej zanemarimo pri otroku dejavnosti s prsti, delujemo

tudi proti razvoju kreativnosti in smislu za lepoto.

Filozofija vzgoje in izobraževanja v Evropi pa je danes usmerjena

k znanosti. Šole so programirane. V njih ni veliko časa za

ustvarjalnost in umetniško izražanje. Zato so starši waldorfskih

šol pogosto vabili prof. Bergsdtroma, da jim je predaval

in olajšal razumevanje metod ter dejavnosti, ki so jih bili deležni

njihovi otroci.

Poskusimo razumeti, kaj pomeni 'nezaznavanje ob tipanju'

in kako se to kaže. Pred petnajstimi leti ni bilo mogoče pogledati

v možgane, zdaj pa to lahko – in hkrati se lahko s temi

ljudmi tudi pogovarjamo. Mreža živčevja, ki obstaja v možganih,

je za nas zelo zanimiva, saj je ob taki raziskavi mogoče

videti njeno delovanje. Za starše pa je pomembno, in to morajo

vedeti, da jo začnemo razvijati še pred rojstvom. Gotovo

ste že kdaj slišali, da je noseča mama v nosečnosti prepevala

neko pesem, ko pa jo je otrok po rojstvu spet slišal peti, jo je

prepoznal in se gibal v njenem ritmu.

Poznan je rek, ki pravi: 'Uporabljaj

ali pa boš izgubil.' In kaj nam ta rek

pove? Aktivna uporaba prstov in

rok je pomembna. Rekli pa bi lahko

tudi: 'Uporabljaj možgane na pravi

način, da obdržiš svoje sposobnosti,

sicer jih boš izgubil.' Bolj ko jih uporabljamo, boljše orodje

bomo imeli, ker spodbujamo povezave, ki nastajajo v njih.

Predstavljajte si, da so v naših možganih nekakšne potke,

po katerih hodimo, kadar nam nekdo nekaj govori. Tako jih

utrjujemo in izboljšujemo. Pri približno treh do šestih letih

starosti imajo te povezave najboljšo možnost za razvoj.

Tega se starši in učitelji zavedajo. In kaj lahko povzroči, da

te potke izginejo? Strah in stres. Ne le strah pri otroku, ampak

tudi strah, ki ga doživljajo odrasli okoli njega. Raziskave

kažejo, da so za orodje, ki mu pravimo možgani, pomembna

čustva. Predstavljajte si šolo, kjer otroke ves čas prepričujejo,

da ne bo z njimi nič, da ne bodo dobili službe, če ne bodo poslušali

nas. Če so njihove ocene slabe, jim govorijo, da nimajo

več nobene možnosti. Čeprav na zunaj ne kažejo strahu,

se strah vtiska v njihove krvničke. In zdaj si predstavljajmo,

da je moja kolegica možganska celica. Bolj se z njo družimo,

bolje deluje kot možganska celica. Tako je pri vseh ljudeh.

Kako to gre? Srednji možganski reženj je zelo pomemben za

samopodobo, ki jo učenci imajo. Iz lastnih izkušenj vemo,

kako pomembna je samopodoba. Motivacija, da se družimo z

drugimi, empatija, naš jaz je prav v tem režnju zelo aktiven.

In kako se to dogaja? Slavčki se učijo tako, da poslušajo

svoje starše. Ko oče slavec zaključi svojo pesem, je potka v

možganih njegovega mladička prehojena in zaključena. Tudi

naši otroci delujejo tako. Vedno se moramo vprašati, kaj si

za našega otroka želimo. V waldorfskih šolah naj bi se vsi

naučili peti. Dokazano je že, da so ljudje dobri v matematiki,

če poslušajo glasbo Mozarta. Če gledamo na otroke kot na

slavčke, potem jim želimo, da zmorejo kazati čustva in razumeti

čustva drugih. To pomeni, da so čustveno kompetentni.

Da preživijo s humorjem in ne podležejo ob težavah. Za to pa

potrebujejo očeta in mamo, potrebujejo vzore. Kako izboljšamo

samozaupanje otrok, ki je za zadovoljno življenje tako zelo

pomembno. Ničesar jih ne moremo naučiti, če je njihova samopodoba

prenizka – tudi waldorfski učitelji tega ne zmorejo.

Kako jih učimo izboljšati samopodobo, kako to naredimo?

Učitelji se tega lotimo tako, da razrešujemo probleme takrat,

ko nas učenci gledajo, ko so z nami. Pomembno je, da si ne

postavimo premajhnih problemov, želijo si večjih problemov,

ker sicer ne začutijo nobene radovednosti. Najti je potrebno

težje probleme, da jih bodo razreševali in jih ob tem ne bo

strah. V nasprotnem primeru se ne bodo ničesar naučili.

Kako to naredimo? Kot pomoč uporabimo umetnost, saj

pri umetnosti ni mogoče delati brez čustev. Tako so v razredu

prisotna čustva, ob tem pa osebno zanimanje učencev.

In tako se je mogoče učiti. Ko učenci ustvarjajo svoj lastni

učbenik - zvezek, oblikujejo glino, pišejo pesmi in sestavke,

recitirajo ali kako drugače umetniško ustvarjajo, vedno iščejo

rešitve. Že od nekdaj človek v umetnosti išče rešitve ob igri.

Povsod v življenju pa gre za rešitve, prav tako kot pri matematiki,

zemljepisu in drugih predmetih v šoli. Vedno se je treba

učiti, drugače se ne razvijamo.

4 Waldorfske novice, jesen 2010


Zdaj pa pojdimo še nekoliko dlje. Okoli vas gotovo živijo

tudi ljudje, ki o waldorfski šoli ne vedo ničesar. Nekateri pa

pravijo, da je to šola, kjer imajo veliko umetnosti. Mnogi mislijo

tako, a prisotnih je seveda še veliko drugih in drugačnih

dejavnosti. Umetnosti imamo (le) zato, ker želimo, da stvari

prav tečejo. Kako naj razložimo Pitagorov izrek na umetniški

način? To je resen izziv, ki le redkim uspe. Imamo pa široko

paleto umetniških predmetov, ki nam zagotavljajo umetniško

ustvarjalnost. Prav tako si želimo doseči, da vsi otroci

v srcu začutijo svobodo. Potem znajo razbrati čustva drugih

in pokazati spoštovanje in predanost naravi s tem, da

ne onesnažujejo okolja. Kaj potrebujejo? Potrebujejo dobre

vzornike, dobre ideale, odrasle ljudi, polne zanesenjaštva. Na

ta način mladi razumejo in spoznajo, kako in s čim se lahko

z drugimi stvarmi in ljudmi povežejo. Tako se bodo osebnostno

oblikovali in njihov prednji možganski reženj bo dobro

oblikovan.

■ Lončarstvo, Katja Brenčič, 2.l

Zdaj pa poglejmo delo sodobnega znanstvenika Giacoma

Rizzolattija, ki prihaja iz Italije. Njegovo delo nam bo pomagalo

razložiti, zakaj trditve, ki jih je dr. Rudolf Steiner izrekel

že davnega leta 1919, še vedno držijo. Težko je razumeti,

kako je Steiner vse to vedel. Znanstvenik Rizzolatti je predaval

psihologom v Bologni. Pri poskusih so odprli možgane

opice. Mnoga leta so opravljali resne raziskave. Možgane

opice so povezali z računalnikom. Najprej so dokazovali že

znana dejstva. Ko je opica zagrabila oreh in ga dala v usta,

je deloval določen del možgan. Ko pa ni več jedla, je v sobo

prišel raziskovalec in sam vzel v roke oreh. Takrat so opazili,

da so bili možgani opice dejavni, čeprav sama ni jedla oreha.

Odkrili so zrcalne nevrone. To je bila nevrološka senzacija.

Dokazali so namreč, da so naši zrcalni nevroni vsakič, ko

nekaj gledamo, tako aktivni, kot če bi to sami delali.

Zakaj je to za naše delo z otroki pomembno? Dr. Steiner je

nekoč povedal, da je naš jaz, ko smo pasivni, dejansko zunaj

nas. Je znotraj tistega, kar zaznavamo. Naša čustva pa so

tukaj nekakšna nevidna povezava.

Primer: če bi zdaj tukaj jaz izvajal evritmijo, bi bili profesionalni

evritmisti bolj aktivni opazovalci kot ostali gledalci, bili

bi čustveno bolj vpeti v dogajanje, bolj bi jih zanimalo.

In zdaj se vprašajmo, kateri otroci imajo pri delovanju zrcalnih

nevronov največ težav. To so mnogokrat tisti otroci, ki

odlično obvladajo računalnik. Pomagati jim moramo, da se

srečajo z drugimi dejavnostmi, da postanejo mojstri tudi pri

obvladovanju tega sveta. Pri nas na šoli smo imeli starejšega

učitelja, ki je imel z računalnikom velike težave in mu je

pomagal mladenič, ki je bil na šoli na praksi. Mladi so v tem

mnogo boljši kot mi starejši. Ko pogledajo nov mobitel, ne

bodo nikoli potrebovali navodil, da bi ugotovili, kako deluje.

Ko sem omenil otroke, ki imajo največ težav pri delovanju

zrcalnih nevronov, nisem imel v mislih normalno razvitih

otrok, govoril sem o avtističnih otrocih. Pri njihovih zrcalnih

nevronih ni skoraj nobenih aktivnosti.

Tretji znanstvenik, ki bi ga omenil, je Nemec Joachim Bauer.

Mislim, da so njegove knjige prevedene tudi v slovenščino.

Rekel je: 'Če delate z računalnikom, vaši zrcalni nevroni niso

aktivni. Seveda ste aktivni, ampak na čisto poseben način.'

Zdaj pa poglejmo v New York. Pri poročilih na televiziji nam

ne povedo dosti o dogajanju tam, saj je težko priznati lastne

napake. Vendar sem od nekega ravnatelja izvedel, da so ugotovili,

po sedmih letih uporabe prenosnih računalnikov v

osnovni šoli, da pri otrocih niso zaznali nikakršnega posebnega

napredka. Dijake je gotovo potrebno naučiti, kako uporabljati

računalnik, tudi doma ga morda občasno uporabljajo.

Vendar je tukaj govora o vsakodnevni uporabi računalnika pri

pouku. Podatki kažejo, da porabijo učenci v prvem razredu 60

enot glukoze na 100 g možganskega tkiva, v osmem razredu

pa le še 40 enot glukoze; mi odrasli pa seveda še manj. To ni

tako zato, ker bi bili leni. Odrasli že poznamo potke, ki jih moramo

uporabljati, ko poslušamo takšno predavanje. Pri tem

uporabljamo mnoge znane potke, zato porabimo manj goriva.

Česa se lahko nadejamo pri otrocih? Če imamo še tako veliko

denarja, jim moramo dovoliti, da se sami spopadajo s težavami.

Dejanj drugih ljudi ni mogoče dojeti, če si ne moremo

predstavljati, da jih opravljamo tudi sami. Potrebna je osebna

izkušnja, dejansko moramo potopiti roke v vodo in stopiti v

blato – in ne samo metaforično. Tako lahko živimo kot ljudje

in se razvijamo od otroštva naprej, če se zanimamo za naravo.

Waldorfske novice, jesen 2010 5


Ko potujem po svetu in gledam mlade na cesti, pogosto vidim,

da nekaj ni v redu. Imajo veliko odgovorov na vprašanja,

ki jih niso nikoli postavili, nikoli pa niso imeli priložnosti,

da zastavijo svoja vprašanja. Če delate z mladimi v , lahko

vidite,da se vsa vprašanja, ki jih postavljajo, vedno tičejo njih

samih. Vedno govorijo o sebi. Kot starši in učitelji vidimo,da

gre vedno za njih, čeprav tega ne povedo, ker ne uporabijo

besede jaz.

Njihova težava je ta, da morajo imeti v svojih možganih spravljene

vse svoje prijatelje in sovražnike. Od 5. razreda dalje

skušajo vase spraviti vedno nove koncepte, nova čustva. In

kakršni koli so, v teh težavnih letih moramo nekako najti pot

do njih. Pri tem je najslabše, če nimamo smisla za humor. Deset

pravil sem postavil staršem in vsako drugo ima opraviti s

humorjem, kajti ko je prisoten humor, vedno sežemo izven lastne

osebe, smo izven sebe. Vse to pa poveže ena sama beseda

– ljubezen. Zanimanje pomeni ljubezen. To je torej potrebno

za njihovo rast.

In tako jih popeljemo na potovanje, kjer začnemo s čustvi,

se ukvarjamo z njimi, jih uporabljamo. Waldorfski sistem je

enak po vseh šolah, povsod uporabljajo te načine. Kako se

boste odzvali, če vam dam jabolko? In če vam dam šifro tega

jabolka iz računalnika? Takrat čustva izginejo. Naša naloga

je v njihovih možganih narediti cesto, na kateri bodo obdržali

čustvovanje, kar jim bo v življenju v pomoč. To pa lahko dosežemo

z umetnostjo.

Tudi sam imam računalnik in pred kratkim sem kupil novega.

Počutil sem se povsem depresivnega, kot da ne znam

brati. Moj sin mi je na hitro pokazal nekaj ukazov, a tako da

nisem ničesar videl. Potem sem sam nekaj naredil. Pohvalil

me je in šel sem domov. Doma pa ni šlo. Poklical sem ga in

ponovno mi je povedal nekaj nerazumljivega, tako da nisem

prav nič razumel. Potem pa me je spodbudil tako,da mi je rekel

nekaj zanimivega: 'Samo poigraj se malo z njim.' Igra torej!

Veselje in radost ob delu in razreševanju problemov, vsebine,

ki imajo čustven naboj. Učna ura, v kateri so prisotna

čustva žalosti in potrpljenja, humor in razumevanje.

Otroci si morajo ustvariti predstave, koncepte, sicer je to slabo

učenje. Seveda je pomembno na primer učenje jezikov, a še

bolj pomembno je, da spoznavajo in obdržijo čustva. Zgornji

del možganov nima prave povezave s čustvi. Če uporabljajo

mladi le zgornji del možganov, postanejo cinični. V Skandinaviji

se v zadnjem času pojavljajo skupine mladih, ki na cesti

pretepejo mimoidoče ali streljajo nanje. Pri njih je dejavna le

volja. Mladi pa potrebujejo čustva, ki jim povedo – tega ne

smeš početi, to je človek, ki mu moraš pomagati. In vemo,

koliko časa je za to potrebno. Ko tako potujem naokoli, me

včasih ljudje tako mimogrede vprašajo, kako sem. In jaz si

mislim: ali imaš toliko časa, da ti vse razložim? Potrebno je,

da mladim vzgojimo zanimanje za druge ljudi, tako jim pomagamo

odraščati.

Gospod Hoier je odgovoril še na nekaj vprašanj:

G.Hoier, vaše predavanje je bilo za vse nas zelo navdihujoče.

Bi želeli morda dodati še kakšno misel?

Raziskave z možgani so torej jasno pokazale, da vse to, kar

so nedavno odkrili znanstveniki, na waldorfskih šolah upoštevamo

že 90 let. Zavedamo se namreč, kako pomembna so pri

učenju čustva. To smo lahko spoznali tudi iz lastnih izkušenj.

Kadar so bila pri neki informaciji prisotna čustva, je nismo nikoli

pozabili. Seveda pa je pomembno tudi, kako nekaj naredimo.

Znano je, da otrok oponaša starše. Ko se takole igra na

tleh, dela prav tisto, kar počnemo mi. Če kuhamo, kuha tudi

on. Oponaša pa tudi naš odnos do dela. Če smo pri delu veseli,

je tudi on vesel. Notranje nas oponaša. Govorimo o moralnem

odnosu pri odraslem. Pri otroku se ne moremo pretvarjati,

da smo srečni. Otrok je zelo občutljiv. Stresna situacija

lahko uniči nekaj v njegovih možganih. Tukaj smo pomembni

tako starši kot učitelji. In zelo pomembno je, da otrok veliko

dela s prsti, igra instrument, oblikuje glino ali vosek, ker na

ta način vplivamo na njegove možgane. Možgani so le orodje

in ne mislijo, misli naš človeški jaz, možgani pa so naše nujno

orodje za to, da lahko delamo. Če ima nekdo poškodovane

možgane, ne more delati.

Vse to je že pred 100 leti trdil raziskovalec in filozof dr. Rudolf

Steiner, ki je že takrat rekel: če bi pogledali v otrokove

možgane, bi videli, kaj se dogaja, ko uporablja fantazijo. Vedel

je, kako pomembna je kreativnost. Bil je daleč pred časom.

Ustanovil je novo šolo, v kateri je moralo vse poučevanje potekati

na umetniški način. Vsaka ura je morala biti umetniški

izdelek. Učna ura mora biti majhen umetniški izdelek. Učitelji

se trudijo vnesti v svojo učno uro umetnost, saj tako pomagajo

otrokom, da se razvijajo na zdrav način. Pri pouku pa je

zelo pomemben tako učiteljev odnos do predmeta, ki ga poučuje,

kakor tudi način, kako ga podaja.

Za otroke je zelo nevaren strah, ker s tem izgubijo svojo

svobodo. Joachim Bauer v svoji knjigi na več mestih omenja,

da strah in stres uničujeta možgane. Veselje in zaupanje pa

ustvarjata dobro vzdušje za delo in učenje. Pri delu se moramo

ves čas na nek način igrati.

Hvala, gospod Hoier, za to zelo zanimivo predavanje, s katerim

ste nam odstrli nova odkritja znanstvenikov, ki nam

vsem, tako učiteljem kot staršem, potrjujejo, da smo se odločili

za pravilno pot vzgoje naših otrok.

G. Hoier je učitelj, ki je dolga leta poučeval na waldorfski šoli na

Danskem in je zadnja leta gostujoči predavatelj na naši gimnaziji

pa tudi v našem seminarju za učitelje. Predava v seminarju za

bodoče waldorfske učitelje na Danskem in tudi na seminarju.

po tonskem zapisu zapisala: Marina Nuvak

pregledala in dopolnila: Maja Maletnik Kolarič

■ Lončarstvo, Nino Šajn, 2.l

6 Waldorfske novice, jesen 2010


Š i r i m o o b z o r j a

Mario Čuletić

Kaj je evritmija?

Lea van der Pals

Elementi 'vidnega govora'

Človek običajno izrazi svoja čustva, prevzetost z nekim

vtisom, spontano, z vzklikom. Te reakcije so izrazi njegovega

notranjega bitja in so si povsod zelo podobne, če ne celo

iste. Če človeka nekaj preseneti, največkrat reagira z 'A'.

Šele potem se ta reakcija oblikuje v čudenje ali občudovanje,

odbijanje ali obrambo, kar je izraženo s kvaliteto tona,

v kateri prepoznamo notranjo držo. Kadar človek doživi notranji

zanos, bo občudoval z glasom 'O', če pa se ustraši ali

'zamrzne', se bo največkrat oglasil z 'U'.

Te notranje doživljaje bo človek izrazil tudi z določenimi

gestami, v kolikor mu ni tuje zaradi vzgoje ali drugega. Nenadno

srečanje, radostno prepoznavanje: roke se dvignejo

in odprejo v kotni gesti oblike črke 'A'. Dobrohotno sprejemanje

in topel objem se izražata z oblo, objemajočo kretnjo

roke: gesta črke 'O'. Potreba po poudarjanju in obrambi

lastnega stališča vodi do vidne zravnanosti celega telesa,

če pa želimo še dodatno poudariti svoje mnenje, dvignemo

roko: gesta samopotrjevanja, gesta črke 'I'. Ograjevanje od

svoje okolice, zapiranje vase in poudarjanje lastnega mnenja

vodi do križanja rok na prsih, s čemer iščemo oporo v

samem sebi, kakor da se želimo dodatno prepričati v svoj

obstoj: gesta črke 'E'.

S temi instiktivnimi kretnjami so izkazani elementi izražanja

duše. Iz teh začetnih oblik jih lahko razvijemo v izrazne

in dinamične evritmijske samoglasniške geste.

Pri oblikovanju soglasnikov se človek s svojim doživljanjem

povezuje z okolico. Stvari poskuša doživeti tako, da

se takorekoč stopi z njimi, da doživi njihovo obliko, gib,

njihovo bistvo in značilnosti, da postane del njihove pojavne

in bistvene oblike. Z oponašanjem in kopiranjem, govornim

in s kretnjami, postane del sveta. Valovito gibanje

vode se prikazuje z 'V', vrtenje kolesa z 'R', cvet v rasti

in cvetenju se izrazi skozi 'L', strela z 'Z', šumenje vetra

s 'S' ali 'Š', vse trajno in oblikovano v čvrstih predmetih

pa se odraža v t. i. praskajočih glasovih, kot so 'D', 'B' in

'K'. Vendar to ni zunanje oponašanje, temveč izraz bistva v

vsaki stvari in pojavi, vsega, kar deluje v pojavnosti sveta,

njegovih oblikotvornih silah. Tedaj glasovi, osvobojeni primarnih

pojavnih oblik – tako kot to zahteva sam jezik – v

novih sklopih tvorijo besede, s katerimi se potem izražajo

nove izkušnje.

Z evritmijo se lahko izrazi tudi specifičen značaj posameznega

jezika; tako kot je v vsakem jeziku kakovost glasov

drugačna in različno zveni, tako so tudi evritmijske kretnje

temu prilagojene in niansirane.

V človeškem govoru je prisotna še ena močna komponenta:

iz naglasa in oblikovanja stavka dojamemo, ali gre za

vprašanje, obvestilo, vzklik ali trditev, in tudi, v kakšnem

razpoloženju je naš sogovornik. Razumljivo je, da se morajo

vse te kvalitete odražati tudi v vidnem govoru – v načinu,

kako se povezujejo posamezni glasovni elementi in

kako iz tega nastajajo kretnje celih besed, celo kompozicije

celih stavkov.

Ko se potem pojavi vprašanje osmišljanja jezika, tedaj se

temu pridruži še en element: gibanje v prostoru. S tem se

lahko v evritmiji zelo veliko izrazi, pa naj gre za gibanje

samo ene osebe ali cele skupine, ki z variacijami gibanja

– usklajeno, kontrastno, povezujoče – naredijo vidne najrazličnejše

veze in odnose. Vsako gibanje v prostoru lahko

postane resnično smiselno. Pri tem nastaja to, kar v evritmiji

imenujemo 'forma'; nastaja slika, ki jo ustvarja človek,

medtem ko se giblje v prostoru. Glede nato, ali se giblje v

plastično – zaobljenih ali linijsko – pravočrtnih formah, se

bo izrazilo osnovno vodilo hotečega ali mislečega duševnega

vzdušja. Tudi vsaki besedi se lahko da slikovit izraz:

pri glagolu naglasimo njegovo aktivno ali pasivno smer,

medtem ko pri samostalniku, glede na to, ali želimo izraziti

naše doživetje njegovega smiselnega ali globljega značaja,

prikažemo kockasto – oglato ali zaokroženo – oblo. V gibljivih

slikah se lahko prikaže splošen odnos posameznika do

sveta ali specifičen med mano in tabo. Vse te posamezne

forme lahko potem tako postavimo v prostor, da z intervali

med spredaj in zadaj, desno in levo, postanejo vidne notranje

povezave v protokolu enega stavka: kako se splošno

obrača na posamezno, kako se podobno razjasnjuje skozi

primerjavo.

Vendar vse te smiselne analogije nikoli ne odražajo intelektualno

– miselne vsebine izgovorjenega. Nasprotno: z

njimi vidimo sile, ki delujejo v notranji strukturi jezika, v

njegovem pravem obličju.

Zelo pomemben element, s katerim se izraža ta notranja

živost jezika, je ritem. Ta nosi elemente jezika v dinamični

igri sil, naj je to v strogi metrični meri stihov ali

v svobodnejši menjavi teže in lahkosti gibanja. V širšem

smislu ritem živi tudi v ponavljanju glasov in menjavi njihove

zvočnosti, torej v rimi in poudarjenosti, ter, še širše,

v medsebojnem odnosu poetičnih slik, njihovih razlikah

ali skladnosti.

Iz tega razmišljanja je razvidno, da se v vidnem govoru

evritmije v prvi vrsti interpretirajo pesniške jezikovne oblike.

V tem prefinjenem jeziku še vedno delujejo živi jezikovni

elementi, ki jim je, v primerjavi z neposvečenim jezikom,

prihranjena prisila logičnega, intelektualnega sporočanja

vsebine. V pesništvu se lahko veliko dojame tudi brez nizanja

pojmov. Toliko tega bomo dosti globlje dojeli ob pavzi

na pravem mestu, skozi dinamične odnose, ob na prvi

pogled popolnoma nelogičnih prehodih. Zaradi tega je to

literarno področje posebno primerno za evritmijo in njene

elemente izražanja.

prevedla: Preda Pavlovič

Waldorfske novice, jesen 2010 7


Š i r i m o o b z o r j a

Jill Taplin

Raj na zemlji

Ustvarjalno življenje z otroki do

sedmega leta starosti

Tretji del: Kako najti raj na zemlji

Ko se malček znajde v novem telesu, ki ga mora posvojiti

v svetu, katerega še raziskuje, se zdi, kot da je

na najnižji točki. Prisiljen si je nadeti to novo telo in ga

popeljati v novi svet, toda telo mu ne ustreza in svet

je tako nesimpatičen, poln laži, lenobe in omejitev. K

sreči pa je to zanj in za vse, ki mu želimo pomagati, le

polovična slika. In če je to najnižja točka, vodi zdaj pot

le še navzgor. Kako mu lahko mi pomagamo pri tem

pomembnem delu, ki bo zaznamovalo celo njegovo življenje?

Starši in učitelji imamo na voljo toliko stvari, ki

jih lahko uporabimo, da dobro opravimo svoje delo; mu

pomagamo najti ta raj na zemlji, ki ga v resnici išče.

Kraljestvo narave

Otroci so ves čas v stiku s svetom – dotikajo se ga,

ga poslušajo, vonjajo, vidijo in okusijo. Srečajo se s toploto

in mrazom, z vsemi mogočimi materiali, zvoki,

različnimi oblikami bleščečih in mehkih barvnih tonov,

privlačnih in neprijetnih okusov ter vonjev. Vemo, da

so malčki občutljivi in da vpijajo vase vso subtilnost

okolja. Kaj jim najbolje dene? Kaj jih bo potolažilo, ko

bo življenje težko, in kaj bo v njih vzbudilo ljubezen do

sveta?

En odgovor je narava. Za začetek je dobro, da so zunaj

in prek vremena v stiku z naravnimi elementi. Preden

odrasli nanje prenesemo pomisleke, so majhni otroci

zelo radi zunaj na dežju. V našem vrtcu se je nekaj

najljubših sprehodov dogajalo prav v dežju. Oblačenje

vseh nepremočljivih oblačil je pravi izziv (in nekateri

otroci imajo veliko težav z občutkom in zvokom, ki ga

ta oblačila dajejo, zato se izplača poiskati res udobna

oblačila), ko pa smo enkrat na sprehodu in lahko čutimo,

slišimo, vidimo in okusimo dež, smo pomirjeni.

Otroci so v stiku z naravo, lahko jo čutijo na svojih

obrazih in občutek je prijeten. Povsem jih prevzame,

vsrkavajo ga vase in navda jih z občutkom miru. Enako

prijeten je sprehod v temi, posebno če je na nebu mogoče

videti zvezde. Tako lahko vidijo, od kod so prišli.

(Ste že opazili, da imajo majhni otroci zelo radi vse,

na čemer so zvezde? Neka deklica v mojem vrtcu se je

občasno zelo vznemirila – ni ji bilo lahko biti majhen

otrok in kadar je bilo težko, se je lahko zavila v pernico

z mehko bombažno prevleko, potiskano z zvezdami, ki

sem jo v ta namen imela.)

Izkušnja vetra je še dosti bolj razburljiva. Ko postane veter

igriv, postanejo takšni tudi otroci, pa čeprav so v hiši.

Zato jih je najbolje peljati ven, in če je mogoče, tekati z

vetrom. Se še spomnite iz vašega otroštva, kako je bilo, ko

ste spuščali zmaja? To je čudovita igra z vetrom, tudi če

sedi otrok še v vozičku.

Ko sem živela na severu Škotske, je bilo tam dostikrat

zelo mrzlo in otroci so bili mraza vajeni. Redkeje smo imeli

sneg, zato je bilo navdušenje še toliko večje. Delala sem na

manjši šoli, in ko je bila jesen res lepa, smo prekinili pouk

in se vsi šli ven igrat. Kako navdušeni so bili starejši otroci,

ko so videli svojega učitelja, profesionalnega umetnika,

kako z vrtno lopato kleše čudovite skulpture v stene njihovega

igluja. Še vedno se spomnim navala adrenalina, ko

smo se z vrtčevskimi otroki spuščali na plastičnih vrečkah

po majhnem hribčku in smo na polju nasproti železniške

proge naredili res velikega snežaka, da mu bodo potniki na

vlaku lahko mahali. Zdaj živim v Devonu in zelo redko imamo

sneg, tako da ga nekateri otroci v tej pokrajini sploh še

niso videli (neki malček iz Nove Zelandije, ki je prvič videl

snežni metež, je vzkliknil: 'Poglej, nebo je bolno!'). Včasih

pa imamo tukaj zmrzal, in ko zagledajo na zmrzlih listih

ivje, so malčki navdušeni. Nekega neobičajno mrzlega dne,

smo za starše, ki so prihajali po otroke, pripravili ledeni

muzej.

Obala je ob vseh letnih časih še en čudovit kraj, kjer se

lahko otroci, ob varnem nadzoru odraslega, igrajo z naravnimi

elementi. Nedolgo tega sem bila avgusta ob morju, v

zelo živahnem počitniškem kraju. Na srečo je bila obala

res obsežna, tako da je bilo dovolj prostora za igro in, poleg

velikega področja z mehko mivko, je bilo tam tudi nekaj

gladkih okroglih kamenčkov. Kako zelo primeren prostor

za igro. Zanimivo, da so bili gradovi iz mivke skoraj vsi na

zunaj obli, s centralno 'žariščno točko' in z jasno vidnimi

pravilnimi vzorci. Podobni zemljevidom planetov, ki krožijo

okoli sonca.

8 Waldorfske novice, jesen 2010


Kadar se otroška igra v prostoru ne odvija dobro, pojdite,

če je le mogoče, na vrt ali na sprehod. Zelo pomaga,

če jih peljete med drevesa in rastline, na odprto,

med nebo in zemljo. Še bolje je, če so tam ptice, živali

in ljudje pri delu. Poleg tega, da imajo tako možnost

doživeti zanimiva srečanja, jim to tudi pomaga, da pozabijo

na malenkostna prerekanja in se obrnejo širše

v svet. Za prebivalce mest to ni tako preprosto. Lahko

pa vsaj poskrbimo za rastline v lončkih in tudi nebo je

vidno, čeprav nikoli prav temno. Lahko pa je težaven

hrup prometa. Mestni otroci so ga morda res vajeni,

toda kot odrasli se zavedamo, da razjeda dušo.

Svet narave je lahko razburljiv (nevihte, drveče reke

in vrtinčasti snežni meteži), lahko pa je pomirjajoč (s

soncem obsijani travniki, mavrice in mirne vode). Seveda

je lahko moč narave zastrašujoča in nevarna, vendar

je tudi resnična in pristna; otroci lahko tako, če so

starši naravnani pozitivno, okusijo avtentičnost narave.

Ko sem bila majhna, se spomnim vznemirjenja ob

tem, ko so me zbudili, da bi videla najlepše nevihte, ki

so se razvile vzdolž angleškega kanala – zdaj se nič ne

bojim neviht. Če peljemo otroka na sprehod v temi, da

lahko vidi zvezde, mu pomagamo, da ga ni strah teme,

in da se pripravi na trden spanec, kajti poglej, ves svet

gre zdaj spat. Ni potrebno, da je to vsak večer. Če je

ulica, v kateri živite, osvetljena z uličnimi svetilkami,

bo občasen poseben pohod, namenjen iskanju 'prave

teme', nepozaben.

Vsem nam je prirojen občutek za pristnost naravnih

materialov. Zato obstajajo luksuzni avtomobili z usnjenimi

sedeži in armaturnimi ploščami iz lesenega furnirja,

nalepke z napisom čista volna ali čista svila, zato

imamo radi rože in lončnice, da imamo naravo lahko

tako znotraj kot zunaj. Tudi živali imamo radi. Imamo

domače ljubljenčke, ptičje krmilnice, odpravimo se na

safari. Nič čudnega, da so za otroke stiki z živalskim

kraljestvom tako pomembni.

Eden izmed razlogov, da so naravne snovi tako privlačne,

je njihova finost. Vlakno umetne mase je gladko

in hladno, medtem ko je vlakno pravega lesa mogoče

čutiti in v njem še vedno odzvanja življenje drevesa,

del katerega je nekoč bilo. Orodje in izdelki, izdelani

iz rastlinskega in živalskega kraljestva, se spreminjajo

glede na to, kar se z njim dogaja. Les in usnje se prepojita

z oljem ali voskom in se začneta lesketati. Barve

se dobro primejo naravnih materialov, če pa so naravne,

bodo na sončni svetlobi zbledele. Čebelji vosek se

v topli dlani omehča, posušeni cvetovi hibiskusa pa

razlijejo svojo barvo in okus v vročo vodo. Plastiko je

mogoče zgnesti v katero koli obliko in barvo in je tudi

zelo uporabna, toda naravne oblike in barve korenin,

cvetov, peres itd. so neverjetno lepe in navdihujoče.

Malčkom zelo koristi stik z naravnimi materiali. Uglašeni

so z naravnimi silami, pa naj bodo to nevihte ali

mavrica in se odzivajo na vzorce in procese v naravi.

Poglejte, koliko oblik semen se razvije jeseni in v vsaki

je zvezda, na tisoče v regratovi lučki in vsaka posamezna

v jabolku. Kozmični vzorci se odražajo povsod okoli

nas. Vidni so v vrtinčenju vodnih hlapov in otipljivi v

dotiku svile in volne. Dosti teže jih je začutiti v plastiki

ali poliestru. To so izdelki, ki so jih s pomočjo strojev

proizvedli iz oljnih produktov mineralnega kraljestva in

nimajo topline, dovzetnosti ter privlačnosti darov živalskega

in rastlinskega kraljestva.

Ena značilnih posebnosti waldorfskih vrtcev je, da

dajejo prednost naravni in ročno izdelani opremi pred

plastično in industrijsko izdelano, posebno pri izbiri

predmetov za otroško igro. To pa zaradi vseh prej navedenih

razlogov. Darovi narave, kot na primer smrekovi

storži, imajo močne oblike, spirale in zvezde, ki odkrivajo

njihovo kozmično povezavo, vsak od njih pa je enkraten,

tako kot otroci sami. Otroka vabijo v neverjetno

drzno igro. Košara smrekovih storžev je lahko v nekem

trenutku korenje, ki ga kupuješ v trgovini, takoj nato

pa hrana v brlogu veverice, potem pa so to drevesa v

gozdu za lutkovno predstavo.

Te naravne, neoblikovane igrače spodbujajo otroka,

da razvija domišljijo, da odkrije vse te možnosti ter da

razvije zmožnost odkrivanja različnih načinov uporabe

stvari. Otrok, ki iz neenakomerno oblikovanih kosov

lesa gradi dom za pleteno žival, se mora dela lotiti dosti

bolj zbrano, kot pa če skupaj spenja delčke plastične

konstrukcije. Les bo potrebno vsake toliko naoljiti, in

če se razcepi, ga bo potrebno pobrusiti – dve opravili, ki

ju otroci tako radi opravljajo, tudi skupaj z odraslimi.

Ali ni to čudovito?

Človeški stik

Še nekaj, za kar je potreben trud, odkritost in prožnost,

so človeški odnosi. Kjerkoli je, potrebuje otrok

toplino človeških odnosov. Sam verjetno ne bo začel

brusiti in oljiti les, toda če začnete z delom vi, se bo

rad pridružil tudi sam. Enako velja za vsakodnevno

pospravljanje. Otroci, mlajši od sedmih let, običajno

sami po sebi niso razpoloženi za to, da bi kar sami začeli

pospravljati, dosti bolj verjetno je, da bodo to delali

skupaj z vami, še posebno, če je to del vsakodnevne rutine.

Celo zelo majhni otroci se bodo pridružili, tako da

bodo oponašali odraslega in bodo premikali ter pobirali

stvari. (četudi se bodo morda ukvarjali s stvarmi, ki ste

jih vi že pospravili).

Vsi vemo, da je za otroke zelo pomembna bližina in

povezanost. V nosečnosti nosi mati otroka pod srcem.

Rojevanje je intenzivna izkušnja dotika in gnetenja. Po

rojstvu otroka instinktivno držimo pri srcu, da bi ga

pomirili in potolažili. Fizična bližina je izredno pomirjajoča

in zelo pomaga. Vsak učitelj, ki pripravlja za svoj

razred sedežni red za poseben dogodek, ve, za katerega

od otrok je najbolj potrebno, da sedi poleg odraslega.

Kadar hoče malček sedeti zraven učitelja ali se držati

Waldorfske novice, jesen 2010 9


z njim za roko, vemo, da se dobro razumeta. Nekoč, ko

smo se odpravljali na sprehod, so se otroci prepirali, kdo

bo podal roko meni. Veselo sem rekla: 'Če bi bila pajek,

bi imela dovolj rok za vse vas.' Nek šestletni malček pa je

odgovoril: 'Če bi ti bila pajek, te mi ne bi hoteli prijeti za

roko.' Še ena lekcija za učitelja.

Naš odnos do držanja otroka za roko, potem ko ni več

dojenček, je danes vse bolj protisloven. Opažam starše,

ki neradi držijo ali premikajo svojega otroka. S kolegico

iz vrtca sva v zadnjih letih na poletnem in božičnem semnju

naše šole pripravili vrsto lutkovnih predstav. Med

starši opažam vedno večjo tendenco k temu, da svojih

malčkov ne držijo v naročju, ampak jih pustijo, da tavajo

okoli, tudi če to moti predstavo. Včasih mislijo, da

pomeni držanje otroka za roko ali v naročju poseganje v

njegovo svobodo. Na cesti lahko vidimo otroke, privezane

na vozičke, včasih tudi na vodila, ki jim preprečujejo, da

bi tavali po svoje. Gotovo je držanje za roko pravi način,

da ga obdržimo ob sebi. Nakupljene stvari lahko daste v

nahrbtnik, toda otrok potrebuje občutek varnosti, da je

ob vas in da vzporedno z vami stopa v svet. Se še spomnite

občutka varnosti, ki vam ga je dala znana velika roka,

ki vas je prijela za ročico?

Dojenčki imajo od starosti nekaj tednov dalje radi očesni

kontakt. To pomeni resnično srečanje z ljudmi. K sreči

je še vedno nekaj otroških vozičkov, v katerih je otrok

z obrazom obrnjen proti staršem in ga ne porivajo naprej

pred sabo, kar je čisto drugačna izkušnja kot hoja poleg,

z roko v roki. Srečanje iz oči v oči daje priznanje drugega,

ki ga je težko doseči kako drugače. Pogovor, bodisi kot

odgovor dojenčkovemu čebljanju bodisi kot resen pogovor

s šestletnikom, je vedno dajanje in sprejemanje, je

dajanje pozornosti in opažanje, ponujanje lastnega prispevka

in sprejemanje darila od drugega. Ob resničnem

pogovoru se oba udeleženca spreminjata.

Topel odnos daje otroku občutek varnega druženja in

vodenja ob srečevanju s svetom ter priložnosti za preobrazbo.

V prvih sedmih letih bo navezal mnoge pomembne

stike z ljudmi. Obstajajo vezi med starši in otrokom

pred rojstvom in tiste, ki se zgradijo s prvimi vzgojitelji,

z brati in sestrami ter družinskimi prijatelji. Raziskave

kažejo, kako pomembne so te vezi in kako pomembno

oblikujejo otrokovo življenje. Večina nas zna brati in si

dovolj dobro zavezati vezalke na čevljih. Koliko teže pa se

je naučiti razumeti se z ljudmi in kako pomembno se je

naučiti osnov te veščine že v zgodnjem otroštvu, ob pomoči

ljubečih in odkritih obrazov ob zibki.

Sosedje so zanimivi in pomenijo navezovanje mnogih

pomembnih stikov izven družine. Otroci so se takoj pripravljeni

pogovarjati čez vrtno ograjo, če jim nekdo pokaže

zanimanje in toplino. Pojavil se je nekdo, ki ga bo

mogoče videti vsak dan in ki je lahko čisto drugačen od

njihove družine – morda prvo srečanje s sivimi lasmi ali

brado, vrtnarjenjem ali celo pitjem iz skodelice s krožnikom.

Kadar otrok skrivnostno izgine iz vrta, je vedno najbolje

najprej pogledati pri bližnjem sosedu. Tudi sama

sem tam našla mojo izgubljeno hčerko!

Če so v vaši soseski manjše trgovine, ki jih redno obiskujete,

so tudi te lahko čudovita mesta srečevanj. Včasih

v trgovini na vogalu vedo več o ljudeh kot oni sami.

Veseli me, da še vedno obstajajo trgovine, kjer se mora

človek z ljudmi pogovarjati. Kako naj se otroci naučijo

medosebnega komuniciranja, če je nakupovanje le jemanje

stvari s polic, skeniranje z aparaturo in plačevanje z

vstavljanjem kartice v to isto aparaturo? To je lahko zelo

učinkovito za odraslega, ko se mu mudi, toda malček se

mora še toliko tega naučiti, od pozdrava ob vstopu v trgovino,

do trgovčevega vprašanja:'Želite prosim?', s katerim

vas povpraša po potrebah, se pogaja za plačilo, vam vrne

drobiž in se od vas poslovi. Če imate priložnost za takšne

vrste nakupovanje, bo to bogat vir izkušenj za vašega

malčka. Nakupovalne navade so se spremenile in skozi

vsa leta mojega dela v vrtcu opažam, da se sposobnosti

otrok, da se igrajo trgovino, manjšajo, saj postaja ta pomembni

mikrokozmos daj-dam odnosov vedno redkejši.

Kot vzgojiteljica v vrtcu imam včasih to prednost, da

lahko pomembno sodelujem pri otrokovem vstopanju v

družbeno okolje. Skupini mojih otrok se je nekoč pridružila

neka tri in pol leta stara deklica. Ko sem pred začetkom

šolskega leta šla na obisk na njen dom, je deklica

spala, tako da je nisem srečala, sem pa imela priložnost,

da navežem stike z njenimi starši. Prvi dan je prišla v

sobo zelo tiho in ostala tiha še nekaj naslednjih tednov.

Pravzaprav se niti nisva imeli priložnosti pogovoriti. Potem

pa je bila nekaj dni odsotna, ker je odšla z družino na

nek obisk. Spraševala sem se, kako bo zanjo, ko se bo po

premoru spet vrnila v skupino – bodo težave, morda celo

solze? Nekega jutra se je vrnila, pridrsala do mene ter

odločno rekla: 'Šli smo z letalom v Birkenhead.' Začutila

sem, da sem pravkar doživela zelo poseben trenutek, ko

je neko bitje prestopilo prag med življenjem v družini in

socialnim življenjem v svetu.

Vedno bolj običajno je, da otroci pred vstopom v šolo

obiskujejo neke vrste socialno okolje. V teh okoljih se

dogajajo mnoga dragocena srečanja in razgovori, ki so

pomembna za gradnjo odnosov. Toda obstaja več pomembnih

načinov, da otroci srečajo še druge ljudi, kot

so vzgojiteljice ali vrstniki, s katerimi se igrajo. Srečati

morajo ljudi pri njihovem delu. Najprej pa morajo videti,

kako je treba skrbeti za dom. Starši in vzgojiteljice imajo

poleg igre z otroki še dovolj drugega dela in za otroke je

del prave izkušnje sveta, če lahko to doživijo tako, da

jim je razumljivo. Ko se je moja hči začela igrati zunaj

z otroki, sem se navadila, medtem ko nje ni bilo, pomiti

kuhinjska tla. Čez nekaj časa me je vprašala, zakaj nam

ni več treba pomivati tal. Ni opazila, ali so tla čista ali ne,

opazila pa je, da ni več videla, da bi jih kdo pomival. Otroci

radi opazujejo odrasle pri delu, posebno pri opravilih,

s katerimi skrbijo za njihovo okolje. Hišnik na naši šoli je

ena najbolj popularnih in dobro znanih oseb pri nas, ker

ga otroci vidijo pri delu, ves čas za nekaj skrbi.

10 Waldorfske novice, jesen 2010


Seveda so to opravila, ki jih je mnogo bolje narediti takrat,

ko otrok ni zraven, in včasih jih želite opraviti hitro,

brez njih, vendar je vredno poskrbeti, da so redno prisotni

in vključeni v nekatera vaša domača opravila. Tako jim

pokažete, da imajo ljudje pomembno delo, ki je resnično

koristno za njihovo življenje. Opravila kot so priprava

obroka, pomivanje posode, čiščenje, ki jih je treba znova

in znova opravljati, jim pomagajo spoznati, da so takšna

rutinska opravila (kot na primer pospravljanje) potrebna

in jih je mogoče narediti z veseljem. To bo pomagalo pri

njihovem odnosu do takšnih del pozneje v življenju, ko

bodo kot odrasli tudi sami zadolženi za ta dela. Poiščite

način, kako jih pripraviti do tega, da bodo z veseljem

sodelovali; tako da jih po nekaj pošljete, da jim daste nekaj

nositi, mešati, kasneje tudi rezati, da jemljejo nekaj iz

predala in to nekam odnesejo, da sušijo sveže pomita tla

(krpe na nogah).

Ko šestletnikom pokažemo, kaj in kako je treba narediti,

jim lahko zaupamo, da bodo varno rezali z majhnimi,

ostrimi noži (večina otrok se ureže samo enkrat), valjali

testo in oblikovali piškote, obesili manjše kose opranega

perila (tako da stojijo na pručki, ki si jo pristavijo in jo potem

tudi pospravijo). Radi se učijo pripravljati mizo, zložiti

posušeno perilo, likati robčke (zato je dobro, da uporabljate

prave robčke) in zloščiti usnjene čevlje. Otroci te starosti

se radi od izkušenih ljudi učijo, kako je treba nekaj

narediti. Če jim v vrtcu kažem na primer, kako se žaga les,

jim rečem, da točno tako to dela mojster mizar in tudi oni

hočejo delati tako – mojster mizar, čeprav ni z nami in ga

niso še nikoli srečali, je prava avtoriteta.

Kadar gremo z otroki iz našega vrtca na sprehod, radi

opazujemo ljudi pri delu, tudi dijake srednje šole pri kovaškem

delu, hišnika, ki popravlja stvari, sosedo, ki obeša

perilo, telefonskega mojstra, ki leze na telegrafski drog,

in prodajalca premoga, ki razvaža premog. Nekega dne je

med mojimi starejšimi malčki vladala napetost. Odšli smo

na sprehod po poti ob šoli in med hojo smo se morali večkrat

umakniti ob živo mejo, da smo spustili mimo traktor,

ki je vlekel za sabo razpršilec za gnoj. Z eno roko smo se

držali za nos, z drugo pa mahali. Ko smo se vzpenjali na

hrib, smo lahko opazovali kmeta, ki je delal na nasprotnem

pobočju. Videli smo lahko, do kod je že prišel s svojo

škropilnico, koliko še mora narediti in kolikokrat je moral

nazaj v hlev po sveži tovor. Ko nas je potegnilo v svet nekoga

drugega, so naše napetosti popustile.

V mestu pa lahko na sprehodu z otroki srečamo čistilca

oken, poštarja, prometnega policista, vrtnarja in še mnoge

druge, ki hitijo po svojih opravkih. Včasih pride na dom

mojster, da popravi bojler ali dostavi novo pohištvo, pa

tudi sami starši skrbite za svoj dom. Ob vsem tem lahko

otroci dobijo mnogo navdušujočih slik ljudi pri delu. Srečevanje

ljudi in sobivanje z njimi jim daje priložnost za

navezovanje pristnih odnosov, za spoznavanje, kako ljudje

živijo in pridobivanje zmožnosti komuniciranja. Tudi tu

je dovolj priložnosti, da jim pomagamo najti smisel v tem

svetu, da se lahko v njem udobno počutijo.

Veselje do gibanja

Zdi se, da nekateri otroci niso nikoli pri miru, razen

takrat, ko trdno spijo. Večina jih je po naravi živahnih.

Ugotovili smo že, da majhni otroci radi 'pri delu sodelujejo',

bodisi da pomagajo sestavljati nakupovalni seznam

ali popravljati streho, obožujejo tudi aktivnosti v naravi.

Malčkova posebna lastnost je, da je aktiven, in se pokaže,

ko pride v vrtec, kjer so trenutki mirovanja (hranjenje,

počitek, poslušanje zgodbe) kratki v primerjavi s časom

aktivnosti. Otroci odraščajo v šolarje, ki bodo večino (po

možnosti ne vsega) svojega čas preživeli v šoli, fizično neaktivni

– kjer bodo manj aktivni udi in bo več notranje

aktivnosti. Majhni otroci očitno uživajo v gibanju, toda

kako se to veselje razvije?

Da bi se dojenček premaknil, mora imeti veselje do gibanja.

Noseča mati pred porodom nedvomno čuti v svojem

trebuhu precej gibanja. Hranjenje pa od vsega začetka

spremlja navdušeno gibanje prstkov rok in nog. Buden

in zadovoljen dojenček zelo raziskuje svoje bližnje okolje.

Njegovi roki odkrijeta ena drugo, nato pa še nogi. Na začetku

za igro ne potrebuje sploh ničesar več. Sprva premika

glavo, da bi videl, kaj se okoli njega dogaja, potem

pa se začne še premikati. Njegovo veselje in odločnost ga

nosita, da širi svoje veščine – trudi se prevaliti, dvigniti

glavo in ramena, se dvigniti na roke in kolena, se naučiti

plaziti na njemu lasten način, se dvigniti pokonci, da je

končno zmožen, tako kot vsa človeška rasa, hoditi. Samo

veselje in odločnost ga lahko ves čas spodbujata, da vadi

in da kljub vsem neuspelim poskusom, ki so del celotnega

procesa, vedno znova poskusi.

In ravno to je začetek nove faze. Svoboda gibanja prinese

čisto nove veščine, ki jih je potrebno raziskati. Tekanje,

plezanje, vzpenjanje in spuščanje po stopnicah,

poskakovanje, preskakovanje, skakanje na eni nogi ter

Waldorfske novice, jesen 2010 11


plesanje, ponujajo toliko različnih načinov gibanja in izražanja

samega sebe. Skakanje od veselja, topotanje s petami,

ko se razjezi, tekanje k nekomu, ki ga ima rad in od

nečesa, čemur se hoče izogniti, toliko novih načinov izražanja

čustev ima sedaj.

Prav tako kot lahko svoje notranje počutje izraža skozi

zunanje gibanje, lahko tudi to gibanje vpliva na notranje

dogajanje. Gibanje omogoča dostop do duše in duha. Ritmično

gibanje je za otroka pomirjajoče. Zibamo ga v zibki

in v rokah in že od zgodnjega otroštva je guganje zanj ena

najbolj priljubljenih aktivnosti. Najboljša ritmična dejavnost,

kar jih poznam, je hoja. Ne le, da je ritmična sama

po sebi, otroka ob vsakem koraku tudi ritmično povezuje

z zemljo ter mu tako ves čas pomaga, da je prizemljen.

Prav tako ga nosi enakomerno naprej, kar je tudi smisel

življenja.

Hoja pomaga pri prebavljanju, ne le hrane, ampak tudi

izkušenj. Po mojih izkušnjah ne omogoča tega nobena vrsta

potovanja na kolesih – z avtom, kolesom, motornim

kolesom ali 'rolarji'. Če želite izvedeti, kako se je imel vaš

otrok v šoli, tega ne boste ugotovili tako, da ga vprašate.

Preveč stvari je v njegovi podzavesti, da bi se mogel točno

spomniti, kaj se ga je najbolj dotaknilo. Če pa se boste

z njim v miru sprehodili po dobro znani poti, vam bo na

poti nazaj morda le povedal, kaj o najbolj pomembnih dogodkih,

ki so se zgodili v času, ko ni bil z vami. Če lahko

uvedete običaj, da se z njim samo mirno sprehajate (z roko

v roki), boste spoznali, da bo sam, brez dosti spraševanja,

začel govoriti o zanj pomembnih dogodkih. Prav tako se je,

to velja za ljudi vseh starosti, težko prepirati (nasprotje od

žive diskusije) z nekom, ki hodi ob tebi. Ljudje se večinoma

prepirajo obrnjeni drug proti drugemu.

Mnogo različnih ritmičnih dejavnostih je, v katerih otroci

uživajo in se ob njih dobro počutijo. Krožni gib je prisoten v

mnogih domačih opravilih, kot je na primer loščenje. Včasih

začno nekateri otroci divje ovijati krpo in odrasla oseba

jih bo umirila, ko bo mirno delala poleg njih. Isti gib je

prisoten pri brisanju posode, brušenju, vrtenju ročaja pri

mlinu ali rezalniku ter pri miksanju, mešanju in stepanju.

Risanje kroga v gibanju vodi otroka vase, kar je prav tako

pomirjajoče.

Potem so tukaj gibi od leve proti desni in nazaj ali gor in

dol – pometanje, ščetkanje zob, slikanje, rezanje in šivanje.

Če jih spodbujamo, da vse to opravljajo ritmično, preko

oponašanja in zgleda, bo ne le bolj učinkovito opravljeno,

ampak bo tudi pomirjajoče delovalo na njihovo počutje.

Gibanje lahko tudi preusmerimo, tako da ga prilagodimo

prostoru. Če se hočejo otroci na primer voziti na rolarjih,

tega v vrtcu ravno ne morejo početi, a ugotovila sem, da jih

lahko zvijanje volnenih žogic prav tako zadovolji. Nekateri

otroci radi vedno znova z nečesa skačejo, da pri tem zadenejo

tla, včasih tudi precej boleče. Uživajo v tem, da se

znova in znova spuščajo po drsalnici ter skačejo z višine.

Poznala sem malčka, ki se je tako dolgo vrtel na vrhu stopnic,

da se mu je zvrtelo in je potem namenoma padel po

stopnicah. Mogoče morajo ti otroci sami sebe večkrat spomniti

na to, da se res morajo spustiti na zemljo. Njihovo

očaranost s spustom lahko zaposlimo s sestavljanjem drsalnic

za punčke in vojščake ter igranjem z obteženimi figuricami,

ki se prevračajo navzdol po poševnih površinah.

V starodavnih ročnih opravilih obstaja mnogo arhetipskih

gest. Spomnite se, kako so nekoč želi. To je bilo opravilo,

ob katerem je človeka pošteno bolel križ, zato so bili kmetje

veseli, ko ga je nadomestil kombajn. Pa vendar lahko

otrokom še vedno pokažemo, kaj je nekoč pomenila ta zdaj

skoraj že pozabljena beseda. Košnja, zbiranje in vezanje

snopov ter nalaganje na voz. Nato pa razprostiranje snopov,

mlatenje, pometanje in zajemanje zrnja, odmetavanje

plev, polnjenje in nošenje težkih vreč. Kako čudovito telo

imamo, da je zmožno izvajati vsa ta številna opravila. Te

gibe uporabim v vrtcu v času rajanja, ko spremljamo letne

čase in otroci se dokaj naravno pridružijo, brez potrebe, da

bi videli, kako ta opravila v resnici potekajo.

To kaže, da so gibi resnično arhetipski in del naše dediščine

saj naletijo pri otrocih na odmev avtentičnosti. Pomembno

je, da se otroci srečajo z mnogimi različnimi tipi

gibanja ter imajo tako priložnost odkriti, kaj vse so njihov

telesa zmožna narediti na naraven način, s posnemanjem

drugih in s svobodo lastnega prostega gibanja. To ne pomeni,

da potrebujejo ure telovadbe in plesa. Samo prostor

in čas ter bogate izkušnje ljudi, ki gibanje uporabijo za

opravila in za lastno izražanje. Lahko se zgodi, da otrok,

ki gre iz hiše v avto in iz avta v vrtec ter nato spet nazaj,

cel dan nima priložnosti, da bi tekel. Toda otroci bi morali

vsak dan teči, hoditi, uporabljati svoje telo za opravljanje

del in za izražanje svojih čustev.

V kakršnihkoli okoliščinah in kjerkoli živite, povsod je veliko

stvari, ki jih lahko postorite, da tako pokažete svojemu

otroku, kako dobro je življenje na zemlji. Otrokom lahko

pomagamo odkriti, da je svet dobro mesto, polno čudežev

in priložnosti, čeprav se v njem včasih dogajajo žalostne in

težke stvari. Ko jih odpeljemo v naravo, ko jim damo igrače

iz naravnih materialov, ki navdihnejo njihovo ustvarjalnost

in jih spomnijo na rajsko preteklost, ko jim ponudimo

topel in odkrit odnos in ko jih spodbujamo, da uživajo v

gibanju, jim kažemo, da lahko najdejo raj na zemlji.

Jill Taplin je vzgojiteljica v South Devonu, Anglija in redna

gostja ter svetovalka v našem vrtcu.

Članek je bil objavljen v reviji New View.

prevod: Marina Nuvak

12 Waldorfske novice, jesen 2010


K n j i g a

Faze adolescence

Prosim razumi me.

Srečna sem.

Želim biti svobodna

Da z vetrom poletim.

Moji lasje bodo krila

Moje roke bodo poganjale.

Moje srce bo ljubilo

Za vedno.

Mene.

Učenka devetega razreda

Obdobje adolescence je za otroka novo,

nepopisano in neraziskano področje. Celo

staršem se mnogokrat zdi, kot bi po tem

neznanem področju skušali krmariti brez zemljevida.

Predstavljajte si, kako se počuti mladostnik!

Razvoj adolescence poteka v dveh prepoznavnih oblikah,

ki ju lahko imenujemo negacija in afirmacija. V

prvi fazi, negaciji, vsemu nasprotujejo, hočejo se upreti

svetu in ga kritizirati. V drugi fazi, afirmaciji, pa poskušajo

najti svojo pot v svet. Polarnost, ki se izrazi v

času adolescence, je podobna polarnosti iz prejšnjega

obdobja, ko je triletnik vsemu rekel 'ne', petletnik pa

nato svet sprejemal s svojim mogočnim 'da'.

Negacija

Mladostniki na začetku adolescence iščejo svoj duhovni

dom, kar se nezavedno izrazi kot nejasno notranje

hrepenenje. Fantje in dekleta iščejo tisto čudovito,

popolno in so razočarani, ko tega ne najdejo. Zunanji

svet se jim zdi tuj, razočaral jih je. Tam kjer so pričakovali

lepoto, vidijo grdoto. Kjer so pričakovali popolnost,

vidijo človeške slabosti. Razočarani so in potrti.

Postanejo kljubovalni, preizkušajo vse in vsakogar,

predvsem tistega ki predstavlja avtoriteto. Upirajo se

vsem okoli sebe, posebno odraslim in stopijo na stran

poraženca.

'Odrasli so brezvezni,' je nenapisan moto mnogih

uporniških mladostnikov, ki gredo lahko celo tako daleč,

da odraslega mučijo. Če pa jih ta človek slučajno

kakorkoli spravi v neprijeten položaj, se odzovejo s

prizadetostjo, umikom in sovražnostjo: 'Nihče me ne

razume.'

Iz neizpolnjenih pričakovanj se prav lahko razvije cinizem.

Nekateri mladostniki se od prvotnega razočaranja

nad svetom nikoli ne poberejo. Tudi ko odrastejo,

se čutijo upravičene žaliti druge ter tako kompenzirati

bolečine in razočaranja, ki so jih pretrpeli.

Razočaranje povzroči, da so še bolj osamljeni, kar je

zelo težko za odrasle, ki v taki situaciji potem nikoli

ničesar ne naredijo prav. Pridejo tudi trenutki, ko se

misel umakne in so mladostniki zmožni nasilja, ki ga

razumsko ne nadzorujejo. V skrajnih primerih so lahko

neverjetno grobi, zažgejo hišo ali celo streljajo. Nekateri

se čutijo tako oddaljene od ljudi, da se sprašujejo, ali je

sploh kje kdo, ki misli ali čuti tako kot oni. Sprašujejo

se, ali je sploh kje kakšen prijatelj zanje. In iskanje prijatelja

postane v njihovem življenju silno pomembno.

Vloga 'oboževanja'

Adolescenca je obdobje, ko se posamezniku v njegovem

življenju dogaja nekaj podobnega, kot se je v

razvoju človeštva dogajalo v obdobju romantike. Mlad

človek se želi počutiti del narave, kot v Shelleyevi pesmi

'Oda zahodnemu vetru'.

Waldorfske novice, jesen 2010 13


Naj tako kot gozd, jaz tvoja lira bom:

Kaj, če listje moje pada kot njegovo!

Hrup tvojih silnih harmonij

obema vzel bo teman jesenski ton.

Čeprav otožen, ljubljen bodi duh ti silni,

Moj duh! Ti bodi jaz, vihravi jaz!

Ker se duša mladega človeka osvobodi in aktivneje

čustvuje, se pojavi globoko hrepenenje po duhovnem

svetu. Za adolescenco je značilno, da v tem obdobju

duša nezavedno išče svoj izgubljen duhovni dom. Čeprav

imajo mnogi globoke religiozne izkušnje, jih po

navadi zadržijo zase ali pa jih zaupajo le redkim, zaupanja

vrednim osebam.

Mladostnik si želi srečati sorodno dušo, ki prihaja iz

duhovnega sveta. Koliko pesmi opisuje dušo dvojčico

kot angela ali bitje iz sna? Duša spozna, da še ni pripravljena

na fizični svet in hrepeni po bitju, ki ji bo

dalo občutek celosti.

Iskanje duha se v življenju duše izrazi kot 'zaljubljenost/oboževanje'.

vendar ni potrebno, da je oboževana

oseba v neposredni bližini. Pravzaprav je oboževanje od

daleč v še večje zadovoljstvo, kajti v tem primeru ta

oseba ni pod drobnogledom, ampak je povzdignjena,

da bi lahko bila oboževana. Osebi, lahko je istega ali

nasprotnega spola, so pogosto pripisane božanske lastnosti.

Najstniki se običajno zgledujejo po sorodnikih,

družinskih prijateljih in učiteljih. Dekleta po navadi

izberejo filmske zvezde, vodje poletnih taborov, rock

zvezde, starejše sošolce, dečki pa nekoliko starejše

fante, znane športnike, zgodovinske osebnosti, filmske

igralce, televizijske junake ali rock zvezde.

Objekt oboževanja predstavlja mladostniku popolnost.

To mu pomaga, da laže prenaša razočaranje ob

spoznanju, da svet ni popoln, saj se lahko osredotoči

na osebo, ki pa je popolna. Včasih se lahko nekaj podobnega

razvije med zelo tesnima prijateljema. Najboljši

prijatelj odigra podobno vlogo kot oboževana oseba.

Prijatelja delata skupaj vse, njune lastnosti se popolnoma

zlijejo med seboj. Podobno se oblačita, uživata

v isti glasbi, imata podobno mnenje o ljudeh in se v

tem razburkanem življenju oklepata drug drugega. V

'oboževanju' začutijo adolescenti odsev višjega sveta,

'v njihovih srcih je raj'. Potreba po 'oboževanju' doseže

svoj vrhunec med trinajstim in petnajstim letom, lahko

pa se nadaljuje tudi v pozna najstniška leta.

'Oboževanje' je lahko usmerjeno v določeno aktivnost,

idejo, ali osebo. Najstniki se lahko fanatično ukvarjajo

z igro in pri tem izgubijo občutek za čas. Igra lahko vsebuje

zapleten sistem nagrad in kazni, pri čemer mladi

preizkušajo svoje intelektualne sposobnosti, lahko pa

bazira na sreči, kar je po svoje razburljivo. S podobno

gorečnostjo se lahko posvetijo športu, ko vsak prosti

trenutek izkoristijo za metanje žoge na koš, za urjenje

metanja ali brcanja žoge. Mnogi najstniki so si pomagali

zgodnje obdobje adolescence prebroditi s športom,

da niso postali preveč obsedeni sami s sabo. Pomaga

jim, če jih podpirajo s športom povezani odrasli, če z

njimi sodelujejo in ustvarijo vzdušje prijateljstva. Če

pa pritiskajo na njih, da morajo za vsako ceno zmagati,

jim vsiljujejo tekmovalnost. V tem primeru jim prav nič

ne pomagajo najti poti iz obsedenosti s samim sabo,

nasprotno, nezdravo prezaposlenost s samim seboj še

poglabljajo.

Pri 'zaljubljenosti' nekaj v spominu obudi podobne

občutke, kot so jih izkusili nekoč v dosti enostavnejši

obliki, ko so kot otroci doživeli boga. Tisto nekaj je

lahko oseba, bodisi bližnja ali nedosegljiva, ideja ali

celo aktivnost. V določenem trenutku pa mladostniki

oboževanega objekta ne morejo več držati na distanci.

Osebno se morajo z njim povezati. Sanjarijo o tem,

kako se bo to srečanje zgodilo, kako se bodo s svojim

objektom oboževanja spoznali. Sebe si lahko predstavljajo

kot tragično osebo, ki živi in umre za neko idejo.

Morda bo edina oseba, ki ga bo v množici opazila, občudovani

pevec. To fantazijsko srečanje med njim in

oboževanim objektom nosi v sebi naval čustev, ki so

zelo pomembna za njegov nadaljnji razvoj ter ga popeljejo

v drugo stopnjo adolescence – afirmacijo.

Torej je prva ljubezen pri približno petnajstih ali šestnajstih

letih – naj bo to nogomet, pomembna oseba v

družbi ali starejše dekle ali fant – pogosto most med

stopnjo negacije in stopnjo afirmacije. Ta dogodek vpliva

na mladega človeka tako, kot ne bo nikoli več nobena

izkušnja. Njegova moč je v nedolžnosti in svežini

izkušnje. Kako bo ta močna izkušnja vplivala na razvijajočo

se osebo, pa je odvisno od tega, kako se razreši

celotno dogajanje povezano z 'oboževanjem'.

Prehod

Petnajsto in šestnajsto leto je osrednje obdobje adolescence.

Najstniki se osamosvajajo in začenjajo svet

sprejemati tak, kot ga vidijo. To je običajno na koncu

desetega in začetku enajstega razreda (v desetem razredu

so 15-16 letniki, mladostniki, ki bodo pravkar

dopolnili 16 let).

V tem obdobju nihajo med ekstrem bodisi izrazite zadržanosti

ali prevelike napadalnosti, večkrat so nasmejani,

se počutijo sprejete in so pripravljeni sprejemati, biti prijazni

in družabni, komunikativni, boljše odnose imajo s

starši in učitelji in bolje se razumejo z brati in sestrami.

Fantje se še vedno družijo med seboj, a zdaj opazujejo

dekleta. Tudi dekleta se družijo med seboj, a opazujejo

fante. V vsakem razredu ali šoli je vedno popularna

skupina priljubljenih in uspešnih deklet; dolge

ure preživijo pri telefonu, se pogovarjajo o drugih in se

iz njih norčujejo. Njihova živahnost in energija, njihov

optimizem in zgovornost so nalezljivi, a je vprašanje, če

se imajo res tako imenitno, kot je videti.

14 Waldorfske novice, jesen 2010


Pritisk, kako se je treba obnašati, da bi mogel pripadati

neki skupini, je lahko zelo naporen. Cena sprejetja

je žrtvovanje notranje rasti za zunanje dobitke.

Dekleta, ki v to skupino niso vključena, s težavo iščejo

svoj položaj v šolskem okolju. Tudi med fanti je socialni

pritisk, čeprav se vseh podrobnosti o skupinah morda

ne zavedajo toliko kot dekleta.

Eden problemov prehodnega obdobja je težnja po

sprejemanju prevelikih obveznosti. V goreči želji, da bi

zaobjeli ves svet, pogosto prevzamejo preveč obveznosti,

ki jih potem težko izvršijo, ali pa nase prevzamejo

tako težke izzive, da jih le stežka zadovoljivo opravijo.

Preveč stvari in aktivnosti je, ki jih poskušajo načrtovati,

tako da za vse preprosto ni dovolj časa. Ta živahnost

in drznost jih vodi tudi v preizkušanje nevarnosti.

Petnajstletniki pogosto tvegajo in preizkušajo meje, ne

toliko zaradi občutka negotovosti, kot je to pri trinajstletnikih,

ampak zato, ker želijo okusiti življenje.

Afirmacija

Po tem preobratu je pripravljena pot za fazo afirmacije,

ki nastopi v šestnajstem do sedemnajstem letu

starosti. To obdobje zaznamuje preobrazba ljubezni iz

zgodnje senzualnosti in zagledanosti vase, v ljubezen

do drugega in do sveta na splošno, kajti afirmacija ni

omejena le na ljubezen do nekoga. V tem obdobju začno

iskati ideje ali sliko sveta, v katerem se lahko počutijo

varni. To je obdobje, ko se začne iskanje resnice.

Sedaj iščejo odgovore religiozne narave, idealni politični

sistem in naslednji korak v svojem izobraževanju.

Zanimati jih začne njihova kariera.

V zgodnjem obdobju te faze ne zaupajo svetu okoli

sebe. Doživljajo ločenost, sovraštvo in odpor, kar pri

njih sproži nezaupanje in celo sovražnost. Počasi pa

se začno spraševati, analizirati, kritizirati in dvomiti,

nezaupanje in sovražnost do sveta pa se postopno

spreminjata v željo po velikih dejanjih. Izražati začno

navdušenje nad svetom.

K temu mnogokrat pripomorejo močne izkušnje v naravi.

Mladostnik začuti 'Kako lepo je živeti'. Sledi obdobje

stabilnosti, ko je manj napet in manj občutljiv.

Ko so samozavestnejši in bolj zadovoljni sami s seboj,

začnejo na življenje gledati bolj realno. Ceniti začnejo

svobodo in spoštovati svoje obveznosti. S to spremembo

se pojavi smisel za humor in potrpežljivost. Stiki s

starši ter brati in sestrami postanejo prijetnejši (čeprav

se še vedno raje družijo s prijatelji).

Starše spoštujejo in cenijo, čutijo se dovolj svobodne,

da stopijo k njim po nasvet, ne počutijo se več tako

ogroženi in so sposobni z njimi v odnosu daj-dam bolje

sodelovati, ne da bi s tem izgubili svojo identiteto. Začno

si bolj zaupati in postanejo bolj uravnoteženi. Življenje

postane relativno mirno, vse manj je prerekanja.

Včasih izjavijo, da so njihovi starši postali pametnejši

ali modrejši oz. da je z njimi lažje živeti.

Sčasoma mine obdobje 'oboževanja' in nadomestijo ga

prave življenjske zveze. Manj zreli fantje ali dekleta se

lahko še nekaj časa oklepajo 'oboževanja', mnogokrat

oseb istega spola. V tem času se vloge zamenjajo in starejši

mladostniki postanejo objekt 'oboževanja' mlajših

najstnikov. Zabavno je gledati, kako dijaki enajstega in

dvanajstega razreda opravijo z občudovanjem sedmo-,

osmo- in devetošolcev. Ker niso prav prepričani, kako

naj se vedejo, poskušajo biti v svojem odzivu na mladostne

oboževalce previdni.

Pozna adolescenca:

od osemnajstega do enaindvajsetega leta

Ko prestopijo prag osemnajstega leta, se začne obdobje

zgodnje odraslosti in pripravljeni so na odgovornost.

Odslej je učenje in dozorevanje odvisno od življenjskih

izkušenj. Njihov razvoj je odvisen od tega, ali se bodo

znali povezati s časom in kulturo, v kateri živijo, in z

ljudmi, ki utelešajo ideale in vrednote njihovega časa.

Bernard Lievegoed v svoji knjigi Faze pravi: 'V vsakdanjem

življenju z drugimi lahko mladostnik kreira

svoj lastni svobodni svet med zakoni duha in zakoni

narave ... Med razumom in materijo lahko najde mejo

svobode, ki ga drži pri življenju. Pomembno je, da kljub

omejitvam, ki mu jih fizične okoliščine in kulturni tabuji

ter družbene norme vsiljujejo, naredi nekaj, kar je

popolnoma in absolutno osebno.'

Ne glede na to, ali je mlad človek zaposlen ali hodi v

šolo, čuti potrebo po tem, da dá življenju svojo osebno

noto, da vidi, kje so meje, da najde osebo, ki ga bo vodila.

To je čas, ko mora razviti družabne vrline, navezati

trdne osebne vezi z ljudmi. To so leta, ko najde smer

svojega razvoja, spozna nove interese, potuje, preizkuša

nove življenjske sloge in deluje v številnih intimnih

socialnih zvezah.

Mlad človek se ne bi smel zavezati za nekaj, kar bi ga

priklenilo. To naj bi bilo obdobje, ko razvija mnenje,

fleksibilnost in oblikuje predstave o življenju. Tisti, ki

se zaposlijo ali prevzamejo družinske obveznosti pred

enaindvajsetim letom, odrastejo v odgovorne ljudi, a

dostikrat dalj časa iščejo svojo pot. Potrebujejo čas, da

raziskujejo, spreminjajo in znova spreminjajo.

(Ena najprijetnejših izkušenj v mnogih letih mojega

poučevanja so bili razgovori z diplomanti. Spremembe,

ki jih doživljajo še tri do štiri leta po zaključku šolanja,

so razburljive in pogosto nepredvidljive. Najstniki, ki so

se odločili za nek študij, se obrnejo za sto osemdeset

stopinj in gredo v povsem drugo smer. Toliko novega in

izzivalnega najdejo, kar jih kliče in navdušuje. Življenje,

naš veliki učitelj, jim je tako zanimivo in lepo je z

njimi deliti njihova spoznanja.)

Waldorfske novice, jesen 2010 15


Tisti, ki se čutijo vezane, teže raziskujejo nove vidike

svoje osebnosti. Tudi oni se učijo iz življenja, a včasih

jim spoznanja jemljejo pogum. Pogosto menjavajo službo,

in ko ugotovijo, da se ni enostavno preživljati, postanejo

dokaj brezvoljni. Po začetnem navdušenju nad

osamosvojitvijo pride razočaranje. Zakaj? Namesto da

bi odkrivali nove vidike svoje osebnosti, se čutijo potlačeni

in omejeni. Ne najdejo svojega mesta v svetu.

Tisti pa, ki potujejo, študirajo, delajo kot vajenci ali se

učijo obrti, se razvijajo kot ljudje. Širijo svoje obzorje in

raziskujejo svoje talente.

Nevarnosti

Če niso spoznali svojih idealov ali so negotovi glede

lastnih korenin, se lahko, če ne najdejo dobrega prijatelja

ali ljubezni, če ni ničesar, kar bi njihovo pozornost

odvrnilo od pretiranega ukvarjanja s samim seboj, povsem

predajo fizično-seksualnemu življenju kot edinemu

načinu zadovoljitve. K temu jih spodbujajo filmi,

televizija, radio in oglasi. Mlad človek, ki se oblikuje,

se lahko zaradi prevelikih spodbud od zunaj ujame v

obsedenost s seksualnostjo. Če nima ničesar, kar bi to

preokupacijo uravnotežilo, postane trd in robat. Potisnjen

je v erotiko ali željo po moči.

V mestih živi mnogo mladih, ki nimajo ničesar, kar

bi jih dvignilo iz obupa ali čutnosti; njihovo življenje je

eno samo izčrpavanje; njihov cilj nič drugega kot takojšnji

užitek ali moč. Pri proučevanju biografij je mogoče

videti, kako lahko en poseben dogodek – srečanje

z osebo, izkušnja z glasbo, prijazna beseda, v pravem

trenutku ponujena knjiga ali izkušnja iz narave, te

mlade ljudi reši iz zanke in jih napoti na koristno in

smiselno pot. Mladi, ki so ujeti v revščino, manjšinsko

diskriminacijo ali kriminal, padejo mnogokrat v obup,

če ne doživijo eno od prej naštetih izkušenj, ki osvobajajo.

V tem času jim je v veliko pomoč dramsko ustvarjanje.

Ko skuša upodobiti nek lik, lahko mladostnik izkusi

strah, sočutje, veselje ali humor. V stanju strahu

človek močno vdihava, v ljubeči predanosti pa izdihuje.

Ritem vdihavanja in izdihavanja čustvenih izkušenj

pomaga duši, da se na zdrav način osvobodi telesa.

Skozi dramo lahko mladostniki preizkušajo razne vloge,

na različne načine izražajo jezo, nasprotovanje, rahločutnost,

sočutje in žrtvovanje ter skozi svojo vlogo

izkusijo, kaj se ljudem v različnih življenjskih situacijah

dogaja.

Zanimanje za svet se izrazi tudi skozi zanimanje za

druge kulture. Ko spoznavajo mite in legende nekega

naroda, laže razumejo njihov način razmišljanja. Spoznavanje

njihovih kulturnih vrednot da mlademu človeku

možnost, da razmisli o lastnih vrednotah. Takšno

zanimanje mu pogosto omogoča večje razumevanje človeštva

in poveča čut za sočloveka.

Pogosto najdejo za zapletene življenjske situacije zelo

enostavne rešitve in odrasli se ob naivnem optimizmu

mladih, ki si želijo reševati svet, le nasmihajo. A ta idealizem

je priprava na to, da prevzamejo obveznosti v

svetu odraslih. Zanimanje za zunanji svet, ideje in socialne

teme, vse to jim prav tako pomaga, da se osvobodijo

nadzora, ki ga njihovo telo še vedno ima nad

njimi. Namesto, da bi bili prezaposleni s sabo, se začno

zanimati za zunanji svet. Steiner trdi, da je zanimanje

za druge eden prvih korakov duhovnega razvoja.

Obdobje adolescence ni stabilno. To je obdobje nestalnosti,

preizkušanja in zavračanja novih vrednot,

novih načinov delovanja in novih idej. Ker mladi do

enaindvajsetega leta ne izkusijo objektivne realnosti v

vsej njeni polnosti, moramo biti odrasli izredno trdni,

razumevajoči, potrpežljivi in ljubeči, da jim pomagamo

prebroditi to prehodno obdobje.

prevod: Marina Nuvak

Poglavje je iz knjige Med formo in svobodo, ki

ponuja obilo spoznanj o najstnikih. V njej nam avtorica

Betty Staley daje sočuten, razumen in intuitiven

pogled v misli mladostnikov. Piše o naravi

adolescence – o iskanju samega sebe, rojstvu intelekta,

sproščanju čustev, razlikah med moškim

in žensko ter o značaju. V knjigi raziskuje potrebe

odraščajočega najstnika v povezavi z družino,

prijatelji, šolo, umetnostjo in ljubeznijo. Obravnava

tudi vprašanje stresa, medijev, depresije, mamil,

alkohola in težav s hranjenjem. Staršem je lahko v

veliko pomoč pri vzgoji njihovega najstnika.

V slovenskem prevodu bo knjiga izšla pri

založbi Parsival. Prednaročila zbiramo na

internetni strani: www.svitanje.si.

Zanimanje za svetovne dogodke je še eno področje,

ki jim lahko pomaga. Ko spoznavajo različne probleme,

ko vidijo, kako se kot odziv na skupek okoliščin

razvijajo dogodki in stališča, začnejo spoznavati, kje so

možne spremembe. Namesto cinizma se razvije pri njih

navdušenje. Morda zato, ker jim sama vpetost v dogodke

in okoliščine daje občutek, da lahko nanje vplivajo.

16 Waldorfske novice, jesen 2010


U t r i n k i

Magda Mlekuž, razredničarka 4.r

Dnevi na kmetiji

Jelinčič

V

starosti devet let otroci preidejo v novo obdobje.

Takrat rečemo, da so izgnani iz raja in stopijo na

zemljo. To obdobje imenujemo rubikon. Čas, ko

začne otrok opazovati in dojemati svet okoli sebe s svojimi

očmi in razmišljanjem. V tej starosti opazi nepopolnost v

ljudeh in misli, s katerimi se spoprijema, mu budijo nemir.

Velikokrat se pojavijo težave: boli trebušček, jok, bojijo se

teme, nemir ...

Tako nam v tretjem in četrtem razredu učni načrt nalaga

konkretno delo. Lansko leto smo sejali žita, letos

smo tri dni preživeli na kmetiji, čaka nas še gradnja.

Vsi ti procesi imajo več ciljev: stik z resničnim ter

spremljanje poti žita, mleka, volne, gradnje od začetka

do konca. Tako opravljeno delo, v vseh fazah, nudi tudi

pogoje za razvoj moralnosti. Za stvari postanemo odgovorni

in delo je treba opraviti do konca. Sadovi dela

dvigajo učencem samopodobo in samozavest. Hkrati

jim nudijo možnost za skupno delo ter so dobra vaja za

uporabo zahtevnejših orodij.

Pastirski dnevi

V Sočo smo šli,

na pastirskih dnevih smo bili.

Tam sir delati smo se učili

in zavetišča smo gradili.

V Sočo smo šli,

na pastirskih dnevih smo bili

Krompir smo pekli v žerjavici

in krompirji vroči so bili.

Rok Vidmar

Sir

Mešaj, mešaj sirček !

Naredi ga pastirček !

Sirček otrokom podaril boš ,

trebuščke lačne napolnil boš.

Zoja Leskovšek

Soča

Soča je deroča,

Soča je drveča.

Soča je visoka,

A Soča ni vroča.

Soča je mrzla reka ta,

četrti razred te že pozna.

Maks Kateljic

Naše priprave na odhod v vas Soča so se začele takoj

po prvem šolskem dnevu. Vremenska napoved nam ni

bila ravno najbolj naklonjena, toda vsebine sem prilagodila

tudi za deževno vreme.

In smo šli, za doooolge tri dni ! A na koncu so učenci

želeli podaljšati še za dva dni.

Na poti so nas spremljale zgodbe o ajdovski deklici in

o Vodobruhcu, ki še dandanašnje dni polni strugo reke

Soče. Postanek smo naredili na Vršiču in pri Kugijevem

spomeniku, ki se je oziral, tako kot mi, v Jalovec.

Na kmetiji smo se razporedili po sobah, se dogovorili

za hišni red ter takoj odšli na velik travnik za kmetijo

tik ob reki Soči. Celo pot so nas spremljale tri mucke,

ki so vse tri dni veliko časa prebile v naročjih učencev.

Ana je pripeljala tri pse in vsi trije, tudi največji Maršal,

so se z učenci zelo radi igrali.

Po kosilu smo se razdelili v skupine in pričeli z gradnjo

zavetišč. Pri tem smo vešče uporabljali nože in

manjše žage. Gradili smo cel popoldan. Uporabili smo

kamne, veje, rezali leskove palice in pokrivali strehe –

tudi s praprotjo. Tretji dan smo po deževnem dnevu in

noči zopet obiskali naša zavetišča in dve od štirih sta

še vedno nudili zatočišče. Spoznali smo, da se je mah

'napil' vode in preveč obtežil streho.

Pri samem delu se je pokazalo, kako so nekateri posamezniki

smelo stremeli k cilju, drugi so proti koncu

obupovali, tretji so kazali nezadovoljstvo, ker ni bilo

vse dodelano do podrobnosti.

Waldorfske novice, jesen 2010 17


■ Jan in muca

Dve jutri smo vstali zgodaj in odšli v hlev. Kar težko

je bilo iz toplih postelj v dež. Potem pa še te nenavadne

vonjave. Prenekatero dekle je zatiskalo nos in bi se

vstopu v hlev najraje izognilo. Seveda so tisti napogumnejši

hoteli videti, kako se dvigne zapora, da se ovce

postavijo v vrsto za molžo. Le kaj jim Boštjan ponudi v

'solarji', da se tako neučakano prerivajo? In nato molža.

Videti je enostavno, seveda, a ob stiskanju vimena

mleko ni hotelo pricurljati.

Če smo obiskali sirarno, smo si morali nadeti varovalne

kape ter obuti 'plastične čevlje'. V velikem kotlu

se je segrevalo mleko. In Ivan je z veliko krpo čez čas

izločil sir. Vsi smo ga poskusili in ugotavljali, ali že kaj

spominja na zrel sir. Popoldan in naslednji dan smo

imel možnost sir okušati – bil je slastna malica.

Zvečer sta nam Mimica in Sabina pokazali, kako se

prede volna. Veselo smo zapeli Le predi dekle, predi ...

in, seveda, poskusili. Oho ho, tudi to ni bilo tako enostavno,

kot se zdi. Imeli smo priložnost izkusiti, kaj pomeni,

da se volna krotiči. Čisto vsi so predli in napredli

za majhno klopko, ki jo zvesto čuvamo.

■ Žetev

Vsak večer smo poslušali pravljico o trentarskem lovcu

in krivopetnicah. Tišina v našem skupnem prostoru

je bila takrat zelo globoka. Pa recite, da otroci ne poslušajo

radi v teh letih, celo prosili so za dodatno zgodbo.

Zadnji dan so se oblaki spustili nizko v dolino, čakal

nas je krajši pohod ob reki Soči. Po pravih koruznih

žgancih smo bili pripravljeni za hojo. Fantje so čas pred

odhodom zapolnili s spuščanjem praznega cvetličnega

lonca po brzicah manjšega hudournika, ki je tekel čez

polje. To je bilo zadnje plovilo, za katerega so vnaprej

pričakovali, da ne bo uspel preko brzic. Met kamnov v

deročo Sočo je bila naslednja zanimivost, nekaterim ga

je uspelo zalučati celo čez strugo.

In nato pohod ob penasti in deroči Soči. Pred nami

se je v oblake vzpenjal Pihavec, z vseh obronkov so v

dolino pršeli hudourniški slapovi. Triglav se je skrival

za Pihavcem. 'A tja gor si je upal trentarski lovec? Prav

občudujem te visoke gore! Kako lepa je Soča,' so bile

pripombe nekaterih učencev. Čakala nas je še viseča

brv čez Sočo. Nekateri so potrebovali učitelja za prečkanje,

drugi so v paru previdno in s strahospoštovanjem

samostojno sledili. In nato se je odprl naravni

tuš. Pohiteli smo, toda dež nas je kar namočil. Prijazni

šofer je ogrel avtobus, slekli smo mokra oblačila, pojedli

malico, obisk Mlinarice pa pustili za šesti razred.

Toplota, utrujenost in poln trebuh sta naredila svoje.

Večina učencev je vršiške 'ride' prespala. Vame je legel

tihi mir zadovoljstva. Stik z resničnim svetom smo dobro

preživeli in domov odhajamo bogatejši za samostojno

novo izkušnjo.

Ni bilo veliko stisk, veliko dogajanj prek dneva nam

ni niti dovolilo pomisliti, da pogrešamo televizijo ali ...

Videli smo, da je vsako vreme najboljše vreme, da je lakota

najboljši kuhar. Žgance smo pojedli s tako slastjo,

da jih je celo zmanjkalo.

Pripravljeni smo na nova doživetja. Tu smo, življenje.

Kuj me življenje, kuj! Ce sem kremen, se raziskrim, če

jeklo, se skalim, če steklo — naj se zdrobim!

Zupančič

18 Waldorfske novice, jesen 2010


U t r i n k i

Mateja Ocvirk, razredničarka 7.a razreda

Geološka

transferzala

šola v naravi za sedmošolce

Sedmošolci smo novo šolsko leto začeli v

pričakovanju, da se na svet ozremo iz mogočnih

Karavank. Prav aktivnosti, kot je šola v naravi,

učencem okrepijo povezavo s svetom. Otrok se mora v

tem razvojnem obdobju povezati z okolico na neposreden

način. Prvič si prizadeva usmeriti vse svoje aktivnosti v

specifične cilje, ki jih poskuša doseči, hkrati pa deluje kot

osvajalec celega sveta. Obdobje zaznamujejo tudi vidne

fizične spremembe s hitro rastjo in okornostjo rok ter nog.

Do Prevala nas je pot vodila prek Bornovega tunela,

kjer nam je zopet v pomoč prišla svetilka. Ena skupina

otrok se je s težkimi nahrbtniki potila preko Begunjščice

do Roblekovega doma. Vsi pa smo si bili enotni, da

je bil razgled v dolino očarljiv.

Naslednje jutro so nas prebudili sončni žarki, ki so

obsijali Stol ter Triglav v daljavi. Sonce nam je dalo

energijo za nov vzpon. V izviru Završnice smo si natočili

vodo, ki nam je dajala moč za nadaljnjo pot. Otroci,

ki so si želeli večji izziv, so se do Valvazorjevega doma

odpravili preko Stola (2236 m), drugi pa po pobočju

gore. Spoštljivo smo hodili po mogočni gori in bili ponosni,

ko smo dosegli vrh. Čeprav smo bili že malo utrujeni,

smo si želeli še na Ajdno, in ko smo osvojili ta vrh,

smo na utrujenost hitro pozabili. Z zanimanjem smo

prisluhnili o zgodovini krščanstva na Slovenskem v 5.

stoletju. Z velikim občudovanjem smo zrli tudi v dolino

Save ter v daljavi videli Šmarno goro in Ljubljano.

Prvič govorimo ločeno o dečkih in deklicah, saj se

razvojna delitev vidi navzven in hkrati v medsebojnih

nesoglasjih. Za otroke tega obdobja je pomembno, da

skupaj z odraslimi poiščejo moralno moč. Sposobni so

dosegati visoke standarde pri šolskem delu.

Naša šola v naravi se je začela v Dovžanovi soteski,

kjer smo ob zvenu narave spoznavali kamnine in fosile

ter se podali v rudnik živega srebra. Tam smo spoznali

tudi popolno temo. Ko so bile noge ogrete, smo se odpravili

proti mejnemu prehodu Ljubelj, na naš začetek

geološke transverzale.

Zadnji dan smo se odpravili proti Zoisovemu domu in

si tam ogledali botanični vrt. Pritegnila so nas mogočna

drevesa, nekatera smo poskusili prepoznati z zavezanimi

očmi. Pot nas je vodila strmo navzdol do Jesenic,

tam pa smo se razveselili slastnega kosila. Na poti v

Ljubljano smo si na vlaku izmenjali vtise ter se veselili

naslednje šole v naravi.

Otroci so pokazali veliko zanimanja za visokogorski

svet ter ogromno vztrajnosti pri premagovanju samega

sebe. Znali so videti lepote, ki jih je nudila narava, kot

tudi sošolce, ki so potrebovali vzpodbudo.

Waldorfske novice, jesen 2010 19


U t r i n k i

Simona Pajk

Skupne priprave

razrednikov

osnovne Waldorfske šole Ljubljana

za šolsko leto 2010/2011

V

dneh od 25. do 27. avgusta smo se v Zoisovem

domu na Pristavi (v Javorniškem Rovtu na pobočju

Karavank) zbrali razredniki in še nekateri drugi

osnovnošolski učitelji na skupnih pripravah za to šolsko leto.

Šola v naravi

Ob osmih zjutraj smo se zbrali

in v Tržič se odpeljali,

v Dolžanovi soteski postanek smo imeli,

od vodiča nekaj znanja smo prevzeli.

Smo star rudnik si ogledali

in med tem velik si povedali,

na Ljubelj smo se odpeljali,

kjer smo tudi pomalicali.

Na Prevalu smo se ločili,

eni čez Begunjščico zavili,

a drugi so jo obhodili,

pri Robleku smo se dobili.

Naslednji dan na Stolu smo bili,

a ne vsi,

popoldne smo na Ajdno šli,

v Valvazorju pri večerji smo uživali.

Zadnji dan smo do Jesenic zavili,

tam si lakoto potešili,

nato pa z vlakom v Ljubljano se peljali,

na njem si vice govorili in se krohotali.

Peter Mastnak-Sokol, 7.a r

Oddaljenost od morja (dom je na 975 m nadmorske višine)

in svež gorenjski zrak sta nam pomagala, da smo

hitro pozabili morje in počitnice ter se z vso vnemo lotili

dela.

Naš delovnik se je začenjal z jutranjim petjem, kjer smo

se pod vodstvom gospe Pavlovič učili novih pesmi, prepevali

stare in ugotavljali katere so tiste prave – take ki

se bodo dotaknile src naših otrok in ki jih bodo z veseljem

prepevali! Sledile so predstavitve razrednikov (resnici

na ljubo naj povem, da je razrednik pravzaprav le

eden, vse druge smo predstavnice ženskega spola). Vsak

izmed nas je predal izkušnje preteklega šolskega leta:

kakšno je stanje v razredu, v kakšnem razpoloženju so

otroci, kaj zahteva učni načrt in na kakšen način, ga je

prenesel v razred. Katere metode so se izkazale za zelo

uspešne in učinkovite, kaj bi morda veljalo narediti nekoliko

drugače ...

Vsi smo tako 'potovali' od prvega do devetega razreda.

Učili smo se šteti, se 'igrati' poštevanko, korakati v ritmih,

spoznavali smo heksameter, prostoročno geometrijo,

zgodovino ... Pri poslušanju starejših kolegic (po

stažu) sem imela občutek, da mi je dovoljeno stopiti v

zakladnico izkušenj. Z velikim veseljem sem si natlačila

vse torbe in žepe in s še večjim veseljem bom vse 'nabrano'

– z dodatkom lastnega znanja in idej – uporabila v

svojem razredu.

Obiskale so nas tri kolegice – slušateljice, ki so lani zaključile

seminar za waldorfske učitelje, in nam predstavile

svoje zaključne seminarske naloge. Tako smo imeli

priložnost poglobiti svoje znanje o risanju form, o delu z

glino in o poučevanju kemije v srednji šoli. Ob večerih

smo nahranili še naše duše: pod vodstvom gospe Benić-

Drobac in gospe Dagarin smo slikali v tehniki mokro na

mokro. Z gospo Pirnat pa smo se ukvarjali z gibom.

Skratka, bilo je dragoceno, plodno in lepo druženje, ki bo

zagotovo obogatilo naše vsakodnevno delo v razredu.

20 Waldorfske novice, jesen 2010


U t r i n k i

Mag. Boštjan Štrajhar

mentor celjske in velenjske iniciative

za odprtje waldorfskega vrtca in šole

Waldorfska

iniciativa Celje

V

zgodovini človeštva je bilo veliko idej, ki so se

večini zdele samoumevne in zdravorazumske,

pozneje pa so se izkazale za zmotne. Ljudje

potrebujemo precej dolgo časa, da odrastemo in da

razvijemo vse sposobnosti, ki so del človeške narave. Danes

se velikokrat zgodi, da o otrocih govorimo na način, kot

da je čisto vseeno, ali govorimo o odraslih ali o otrocih -

kot da so otroci pomanjšani odrasli. Priljubljeni poskusi,

da bi otroke čim prej intelektualizirali, so dejansko oblike

prikrajšanja.

Človek je sestavljen iz zunanjega, merljivega, in notranjega,

duševno duhovnega aspekta. Resničen človek

je prepletanje teh dveh aspektov. Za celovito izobraževanje

je tako treba nagovarjati in razvijati vse

vidike otroka, in sicer ČUTENJE, MIŠLJENJE in VO-

LJO. Waldorfska pedagogika ima že 90 let izkušenj s

holističnim pristopom do poučevanja.

V Celju že nekaj let deluje skupina staršev, učiteljev

in vzgojiteljev, ki si želijo waldorfsko pedagogiko umestiti

tudi v celjski okoliš. Srečanja staršev in otrok so v

zadnjih dveh letih postala intenzivnejša: starši so imeli

predavanja iz waldorfske pedagogike, ustvarjalne delavnice,

nekateri so se vključili v seminar za pridobitev

waldorfske specializacije, otroci so bili vključeni v igralne

urice. Želja po odprtju waldorfskega vrtca je zorela

in to jesen tudi dozorela. V tem letu je skupina pridobila

v najem brezplačne prostore, ki jih je v ta namen ponudila

in popolnoma opremila ena družina. Vrtec je ta

trenutek v postopku pridobivanja dovoljen za odprtje,

kaj kmalu pa bodo začeli z delom. Sprejeli bodo lahko

nekaj več kot dvanajst otrok, zanimanja pa je dosti več.

Želja skupine za prihodnje leto je tudi odprtje waldorfske

osnovne šole.

Tako bodo tudi v Celju lahko otroci v sklopu waldorfske

pedagogike spoznavali svet tako, da ga bodo

preučevali v vseh dimenzijah. Človek ni stroj, ki ga je

treba čim prej in čim bolje programirati, kot to delamo

s tehnološkimi orodji in napravami. Človeški možgani

niso varčevalna knjižica, na katero polagamo znesek,

ki se čez nekaj let obrestuje. Priljubljene analogije človeškega

telesa s strojem (npr. srce naj bi služilo kot

črpalka) vnašajo v razumevanje človeka zmotno (mrtvo)

materialistično poimenovanje, kar pa človek zagotovo

ni! Neka zgodba govori o tem, da Jean Piaget ni rad

govoril pred ameriškim občinstvom, saj so ga potem,

ko je opisal, kako potekajo naravni vzorci otrokovega

razvoja, vedno spraševali, kako naj otroke pripravijo do

tega, da bodo stvari naredili hitreje.

Waldorfski vrtec v Celju bo deloval kot organizacijska

enota Waldorfske šole Ljubljana, izhajal pa bo iz waldorfskih

načel, kot so celovit pogled na otroka, prepoznavanje

razvojnih obdobij ter holistično-metodološki

pristopi v vsakem razvojnem obdobju z razvojno naravnanim

učnim načrtom.

Waldorfske novice, jesen 2010 21


O E M a r i b o r

Metka Udovič, pomočnica v 7. razredu

Oglej, Italija

Šola v naravi 7. razreda

Waldorfske šole Maribor

Čas pred odhodom. Poletna vročica, urejanje

nove šole, v spominu in srcu slike otrok, ki

bodo vanjo vstopili, in seveda priprave na šolo

v naravi, ki se bo začela s 30. avgustom.

Kaj vse moram postoriti, nabaviti, pripraviti! Urnike

kosil sem že mnogokrat prevetrila, kaj dodala in nekaj

spremenila. Seveda pri kampiranju ni na razpolago

hladilnik, pa topla voda iz pipe in velik štedilnik s pečico.

Tudi ni omare z raznovrstno posodo in delovnih ter

servirnih pultov. Nisem poklicna kuharica, kako naj

vem, koliko hrane za tolikšno število ljudi potrebujem?

Kaj, če bo deževalo? Kaj, če bo pripekalo sonce?

V glavi mi je nenehno odzvanjalo: 'Znajdi se, poišči

rešitve, veš da boš zmogla ... '. Tudi ponoči je bila glava

polna in spanje borno, pa kaj, ko nerada prepuščam

naključju, da me vodi, sploh takrat, ko prevzamem odgovornost

za druge.

Menim, da sem zmogla svoje zadolžitve lepo in dobro

speljati do konca. Kako to vem? Otroci so bili zadovoljni,

sproščeni, nasmejani in v tej starosti zmorejo dati

že kakšno pohvalo. Največja pohvala pa mi je bila, ko

sem videla, da pripravljeno hrano jedo z velikim apetitom.

Torej, kot ste že sami ugotovili, sem prevzela pripravo

kosil za vse udeležence šole v naravi, zraven tega pa

še izdelavo mozaikov, pri čemer mi je ga. Žana Vračun

priskočila v pomoč.

Po načrtu so si otroci zajtrke in večerje pripravljali

sami. Najprej si videl na obrazih rahlo zbeganost z velikimi

vprašaji, kam postaviti gorilnik, da se ne bo prekucnil,

kako odcediti testenine, ko pa vendar nimam

cedila, kako dolgo se kuhajo, v čem bom pa pogrel

omako, ko nimam več posode ...

Ja res, komaj tam, na trati polni rose, brez stolov in

miz ter mamine ali očetove roke začutiš, kako se enostavne

stvari spremenijo v nekaj težavnega. Bivanje

v šotoru, skoraj pod milim nebom, tu in tam kakšna

mravlja ali pajek, pa ti tečni komarji, zaradi katerih

moram biti vedno znova pozoren, da zapiram vhod. Komaj

po nekaj dnevih dojamem, kako pospraviti reči, da

mi bodo tiste, ki jih potrebujem, pri roki.

In v takšnem okolju se združita enostavnost s tovarištvom.

Rezultat tega je iznajdljivost. Vsak posameznik

prispeva del svojih sposobnosti in izkušenj. In na koncu

vsega je zadovoljstvo in ponos. In če bi šli še globlje

po našem zavednem in nezavednem, bi nas pripeljalo

do zadostitve potrebe po ohranjanju. Gradimo si zdravo

samozavest in preganjamo strahove, ki so tako ali

drugače v vsakem od nas prisotni.

Res je, da imajo otroci v današnjem času zagotovljene

vse osnovne pogoje za preživetje in da je to tako samoumevno,

da se sploh ne rabijo za to truditi. Pa lahko

mi odrasli z gotovostjo trdimo, da bo vedno tako? Ali pa

jim ponudimo tudi takšne možnosti, ki jih nagovorijo

tudi z druge plati?

Odgovore prepuščam bralcem, zagotovo pa so za otroke

takšne izkušnje zanimive in ob doživetjih ne obstajajo

samo v knjigah.

Kaj vse smo na našem petdnevnem

potepanju videli in doživeli?

Najprej ogled rozajanske duline, kot jo oni imenujejo,

kjer smo spoznali njihove običaje, ples in jezik, ki so ga

ohranili vse do danes. Na poti nas je spremljalo močno

deževje, a kljub temu nismo prezrli prelepe pokrajine,

kjer se predalpski svet počasi umakne in prepusti prostor

obmorski ravnici. In reke, prej divje in peneče, sedaj

umirjene in razlite v rokave.

Pristanek v kampu, kosilo, postavitev šotorov, sprehod

in ogled bazilike. Kakšni čudoviti mozaiki. Ali

bomo zmogli nekaj podobnega narediti?

Hladna noč in jutro. Nekaj vaj za prebujanje, zajtrk

(nismo se še najbolj znašli), ogled okolice in počasi ujemamo

ritem.

V teh dnevih so otroci veliko doživeli in videli. Risa-

22 Waldorfske novice, jesen 2010


O E M a r i b o r

Metka Šujica

O novih prostorih

nje v baziliki, izdelovanje mozaikov, kolesarjenje (50

km v enem zamahu), ogled Tržaškega zaliva z izlivom

reke v morje, kopanje v morju in bazenu. Proti koncu

vsakega dne je ostalo še dovolj kondicije za nogomet,

ki ga je spremljal profesionalni komentator g. Andrej

Vindiš. Dnevi so prehitro minevali in že je napočil čas

za vrnitev. Pospravljanje opreme, pakiranje v kombije.

A deden izmed njih ni vžgal. Izpraznili smo akumulator.

In verjetno je bila lepa slika za otroke, ko smo vsi

odrasli porivali kombi po kampu. Na koncu se je vse

lepo izteklo in naše vtise smo obogatili še z ogledom

Škocjanskih jam.

Po zaslugi prijaznih staršev smo si privoščili dobro

kosilo. Kljub utrujenosti je bilo vzdušje tako prijetno,

da mi je postalo žal, da se bomo kmalu razšli.

Ko je naše počutje prijetno, velikokrat pozabimo na

to, kaj je k temu pripomoglo. Zagotovo in v prvi vrsti

trud in sile gospe Iče Marušič, razredničarke, ki ve, kaj

otroci potrebujejo in kaj jim mora ponuditi. Organizacijsko

in pedagoško in z vso odgovornostjo.

Ob veliki pomoči staršev je bila šola v naravi 'ENA

LEPŠIH', kot so dejali otroci.

Končno smo dočakali 1. september in veselo

zakorakali v nove, predvsem pa večje prostore.

Pot do teh prostorov je bila zelo dolga in

negotova. V začetku so nam bili obljubljeni prostori

Tehniškega šolskega centra na Teznu (okolica Maribora),

vendar je MŠŠ pred podpisom najemne pogodbe 'ugotovilo',

da nam zaenkrat ne more dati v najem teh prostorov, zato

nam je ponudilo začasno rešitev – to pa so prostori, kjer je

nekoč že bila osnovna šola, danes pa te prostore upravlja

Srednja šola za gostinstvo in turizem. Tako se sedaj

nahajamo v strogem centru mesta, v Cankarjevi ulici 5.

Ker si prostore delimo, smo morali znotraj šole postaviti

pregradne stene, ki nas fizično ločijo od srednje

šole. Tukaj bi rada omenila podjetje LUMAR oz g. Lukiča

in vse starše, ki so nam nesebično in brezplačno

priskočili na pomoč. To je bila prva faza gradbenih

del. Nato je sledila obnova notranjosti. Veliko dela je

bilo vloženega v razdelilno kuhinjo, ki smo jo naredili

praktično iz enega razreda. Obnovili smo vse razrede:

prebelili stene, uredili parkete, sanitarije in vse, kar je

nujno za nemoteno delo in dobro počutje naših otrok.

Imamo tudi prostor, kjer si bomo v kratkem uredili

knjižnico.

Ko so bila ta 'groba' dela končana, pa so prišle pridne

roke naših učiteljic. Cel teden so vsak dan njihove marljive

roke lazirale stene učilnic in hodnikov. Sledilo je

urejanje učilnic - od postavitve miz, stolov, omar, nato

pa vnašanje in pospravljanje didaktičnih pripomočkov.

Šola je iz hladne zgradbe postala topla in domača.

Edina pomanjkljivost je ta, da smo v centru mesta in

nimamo zelenih površin, le majhen košček dvorišča, ki

pa ga bomo s skupnimi močmi kmalu uredili.

Največja potrditev našega dela pa je bilo veselje otrok,

ki so prvega septembra vstopili v nove prostore in nam

pokazali, da trud ni bil zaman.

Vse prijatelje

vabimo na naš tradicionalni

Božični bazar

v soboto, 27.11.2010 od 12. ure dalje

v naših novih prostorih

na Cankarjevu ulici 5

Veselimo Waldorfske se druženja novice, z vami! jesen 2010 23


O E M a r i b o r

Darja Žunič Lojen, razredna učiteljica

Obiranje jabolk

Na sončno septembrsko jutro so se otroci 4. razreda

nekoliko bolj zgodaj kot običajno zbrali na šoli in

se nato z vlakom (in to z najhitrejšim v Sloveniji

– komentar otrok) odpeljali do Pragerskega. Tam nas je že

čakala mama od naše Anete in nas vodila od tam po poljskih

poteh proti Spodnji Polskavi. Ker je pot kar dolga, nam je

prišel nasproti še stric s traktorjem in prikolico ter nas del poti

zapeljal. Nekateri smo sedeli kar v košarah, ki jih je bila polna

prikolica.

Najprej smo se ustavili ob hmeljišču, kjer smo videli,

kako strojno osmukajo hmelj, nato pa smo se odpeljali

na travnik. Tam nas je že čakal Anetin dedek. 'Kje pa je

sadovnjak?' sem se vprašala. Tam so stale le tri jablane

– visoka, stara drevesa, a ko je dedek z dolgo palico začel

klatiti jabolka z dreves, so bila tla naenkrat pokrita z njimi.

Kdo bi si mislil, da je toliko jabolk na njih? Ostali smo

si med tem obuli škornje, saj je bila trava vlažna od rose.

Zdaj se je začelo naše delo: pripravili smo košare, zaboje in

se lotili pobiranja jabolk. Kar veliko jabolk se nam je skrilo

pod travo, tako da smo morali hoditi zelo previdno, da jih

nismo pohodili. Pridno so naše roke pobirale in zlagale

jabolka v košaro in v slabi uri so bile že vse košare polne.

Košare smo naložili na prikolico in se odpeljali skozi vas

do Anetinega doma, kjer je bil na dvorišču že pripravljen

mlin za mletje jabolk in preša.

Ker so se naši želodčki že rahlo oglašali, smo se najprej

okrepčali s slastnim kruhom in namazi, ki so jih pripravile

pridne roke Anetine mame in se posladkali še s pecivom,

ki ga je spekla Aneta skupaj z babico.

Potem nas je čakal naslednji korak – jabolka predelati v

sok. Le kako se lotiti dela? Kmalu nam je uspelo narediti

tri skupine; prva je prala jabolka, druga jih je na mlinu

mlela in tretja polnila z zmetimi jabolki prešo. Vsako delo

je bilo potrebno dobro opraviti. Dedek je pri mlinu in preši

najprej pokazal, kako je potrebno varno in pravilno delati.

Otroci so se pri delu menjavali, le pri mlinu je bila bolj

ali manj stalna skupina najbolj močnih in vztrajnih, ki so

vedno bolj spretno mleli jabolka. Ko smo prešo napolnili,

smo položili na vrh ploščo in deske in začeli stiskati. Pritekel

je prvi sok! Brž smo ga s kozarci zajeli in okušali. To je

bil za vse najboljši sok, saj smo ga sami naredili.

Ko se je bližal čas za odhod, so se otroci kar težko ločili

od dela. Nahrbtnike so si napolnili z jabolki in plastenkami

soka in nato smo se poslovili. Proti Mariboru smo se

tokrat vrnili z avtobusom. Prav ponosno je večina izvlekla

sok iz nahrbtnikov in ga odnesla zraven na kosilo. Nekateri

pa so ga nekaj prihranili še za starše, da so tudi ti

okusili plodove njihovega dela.

Preživeli smo prečudovit dan in se naučili spet nekaj novega

za življenje!

24 Waldorfske novice, jesen 2010

More magazines by this user
Similar magazines