Waldorfske novice - Jesen 2010

z njim za roko, vemo, da se dobro razumeta. Nekoč, ko
smo se odpravljali na sprehod, so se otroci prepirali, kdo
bo podal roko meni. Veselo sem rekla: 'Če bi bila pajek,
bi imela dovolj rok za vse vas.' Nek šestletni malček pa je
odgovoril: 'Če bi ti bila pajek, te mi ne bi hoteli prijeti za
roko.' Še ena lekcija za učitelja.
Naš odnos do držanja otroka za roko, potem ko ni več
dojenček, je danes vse bolj protisloven. Opažam starše,
ki neradi držijo ali premikajo svojega otroka. S kolegico
iz vrtca sva v zadnjih letih na poletnem in božičnem semnju
naše šole pripravili vrsto lutkovnih predstav. Med
starši opažam vedno večjo tendenco k temu, da svojih
malčkov ne držijo v naročju, ampak jih pustijo, da tavajo
okoli, tudi če to moti predstavo. Včasih mislijo, da
pomeni držanje otroka za roko ali v naročju poseganje v
njegovo svobodo. Na cesti lahko vidimo otroke, privezane
na vozičke, včasih tudi na vodila, ki jim preprečujejo, da
bi tavali po svoje. Gotovo je držanje za roko pravi način,
da ga obdržimo ob sebi. Nakupljene stvari lahko daste v
nahrbtnik, toda otrok potrebuje občutek varnosti, da je
ob vas in da vzporedno z vami stopa v svet. Se še spomnite
občutka varnosti, ki vam ga je dala znana velika roka,
ki vas je prijela za ročico?
Dojenčki imajo od starosti nekaj tednov dalje radi očesni
kontakt. To pomeni resnično srečanje z ljudmi. K sreči
je še vedno nekaj otroških vozičkov, v katerih je otrok
z obrazom obrnjen proti staršem in ga ne porivajo naprej
pred sabo, kar je čisto drugačna izkušnja kot hoja poleg,
z roko v roki. Srečanje iz oči v oči daje priznanje drugega,
ki ga je težko doseči kako drugače. Pogovor, bodisi kot
odgovor dojenčkovemu čebljanju bodisi kot resen pogovor
s šestletnikom, je vedno dajanje in sprejemanje, je
dajanje pozornosti in opažanje, ponujanje lastnega prispevka
in sprejemanje darila od drugega. Ob resničnem
pogovoru se oba udeleženca spreminjata.
Topel odnos daje otroku občutek varnega druženja in
vodenja ob srečevanju s svetom ter priložnosti za preobrazbo.
V prvih sedmih letih bo navezal mnoge pomembne
stike z ljudmi. Obstajajo vezi med starši in otrokom
pred rojstvom in tiste, ki se zgradijo s prvimi vzgojitelji,
z brati in sestrami ter družinskimi prijatelji. Raziskave
kažejo, kako pomembne so te vezi in kako pomembno
oblikujejo otrokovo življenje. Večina nas zna brati in si
dovolj dobro zavezati vezalke na čevljih. Koliko teže pa se
je naučiti razumeti se z ljudmi in kako pomembno se je
naučiti osnov te veščine že v zgodnjem otroštvu, ob pomoči
ljubečih in odkritih obrazov ob zibki.
Sosedje so zanimivi in pomenijo navezovanje mnogih
pomembnih stikov izven družine. Otroci so se takoj pripravljeni
pogovarjati čez vrtno ograjo, če jim nekdo pokaže
zanimanje in toplino. Pojavil se je nekdo, ki ga bo
mogoče videti vsak dan in ki je lahko čisto drugačen od
njihove družine – morda prvo srečanje s sivimi lasmi ali
brado, vrtnarjenjem ali celo pitjem iz skodelice s krožnikom.
Kadar otrok skrivnostno izgine iz vrta, je vedno najbolje
najprej pogledati pri bližnjem sosedu. Tudi sama
sem tam našla mojo izgubljeno hčerko!
Če so v vaši soseski manjše trgovine, ki jih redno obiskujete,
so tudi te lahko čudovita mesta srečevanj. Včasih
v trgovini na vogalu vedo več o ljudeh kot oni sami.
Veseli me, da še vedno obstajajo trgovine, kjer se mora
človek z ljudmi pogovarjati. Kako naj se otroci naučijo
medosebnega komuniciranja, če je nakupovanje le jemanje
stvari s polic, skeniranje z aparaturo in plačevanje z
vstavljanjem kartice v to isto aparaturo? To je lahko zelo
učinkovito za odraslega, ko se mu mudi, toda malček se
mora še toliko tega naučiti, od pozdrava ob vstopu v trgovino,
do trgovčevega vprašanja:'Želite prosim?', s katerim
vas povpraša po potrebah, se pogaja za plačilo, vam vrne
drobiž in se od vas poslovi. Če imate priložnost za takšne
vrste nakupovanje, bo to bogat vir izkušenj za vašega
malčka. Nakupovalne navade so se spremenile in skozi
vsa leta mojega dela v vrtcu opažam, da se sposobnosti
otrok, da se igrajo trgovino, manjšajo, saj postaja ta pomembni
mikrokozmos daj-dam odnosov vedno redkejši.
Kot vzgojiteljica v vrtcu imam včasih to prednost, da
lahko pomembno sodelujem pri otrokovem vstopanju v
družbeno okolje. Skupini mojih otrok se je nekoč pridružila
neka tri in pol leta stara deklica. Ko sem pred začetkom
šolskega leta šla na obisk na njen dom, je deklica
spala, tako da je nisem srečala, sem pa imela priložnost,
da navežem stike z njenimi starši. Prvi dan je prišla v
sobo zelo tiho in ostala tiha še nekaj naslednjih tednov.
Pravzaprav se niti nisva imeli priložnosti pogovoriti. Potem
pa je bila nekaj dni odsotna, ker je odšla z družino na
nek obisk. Spraševala sem se, kako bo zanjo, ko se bo po
premoru spet vrnila v skupino – bodo težave, morda celo
solze? Nekega jutra se je vrnila, pridrsala do mene ter
odločno rekla: 'Šli smo z letalom v Birkenhead.' Začutila
sem, da sem pravkar doživela zelo poseben trenutek, ko
je neko bitje prestopilo prag med življenjem v družini in
socialnim življenjem v svetu.
Vedno bolj običajno je, da otroci pred vstopom v šolo
obiskujejo neke vrste socialno okolje. V teh okoljih se
dogajajo mnoga dragocena srečanja in razgovori, ki so
pomembna za gradnjo odnosov. Toda obstaja več pomembnih
načinov, da otroci srečajo še druge ljudi, kot
so vzgojiteljice ali vrstniki, s katerimi se igrajo. Srečati
morajo ljudi pri njihovem delu. Najprej pa morajo videti,
kako je treba skrbeti za dom. Starši in vzgojiteljice imajo
poleg igre z otroki še dovolj drugega dela in za otroke je
del prave izkušnje sveta, če lahko to doživijo tako, da
jim je razumljivo. Ko se je moja hči začela igrati zunaj
z otroki, sem se navadila, medtem ko nje ni bilo, pomiti
kuhinjska tla. Čez nekaj časa me je vprašala, zakaj nam
ni več treba pomivati tal. Ni opazila, ali so tla čista ali ne,
opazila pa je, da ni več videla, da bi jih kdo pomival. Otroci
radi opazujejo odrasle pri delu, posebno pri opravilih,
s katerimi skrbijo za njihovo okolje. Hišnik na naši šoli je
ena najbolj popularnih in dobro znanih oseb pri nas, ker
ga otroci vidijo pri delu, ves čas za nekaj skrbi.
10 Waldorfske novice, jesen 2010