Waldorfske novice - Jesen 2010

Pritisk, kako se je treba obnašati, da bi mogel pripadati
neki skupini, je lahko zelo naporen. Cena sprejetja
je žrtvovanje notranje rasti za zunanje dobitke.
Dekleta, ki v to skupino niso vključena, s težavo iščejo
svoj položaj v šolskem okolju. Tudi med fanti je socialni
pritisk, čeprav se vseh podrobnosti o skupinah morda
ne zavedajo toliko kot dekleta.
Eden problemov prehodnega obdobja je težnja po
sprejemanju prevelikih obveznosti. V goreči želji, da bi
zaobjeli ves svet, pogosto prevzamejo preveč obveznosti,
ki jih potem težko izvršijo, ali pa nase prevzamejo
tako težke izzive, da jih le stežka zadovoljivo opravijo.
Preveč stvari in aktivnosti je, ki jih poskušajo načrtovati,
tako da za vse preprosto ni dovolj časa. Ta živahnost
in drznost jih vodi tudi v preizkušanje nevarnosti.
Petnajstletniki pogosto tvegajo in preizkušajo meje, ne
toliko zaradi občutka negotovosti, kot je to pri trinajstletnikih,
ampak zato, ker želijo okusiti življenje.
Afirmacija
Po tem preobratu je pripravljena pot za fazo afirmacije,
ki nastopi v šestnajstem do sedemnajstem letu
starosti. To obdobje zaznamuje preobrazba ljubezni iz
zgodnje senzualnosti in zagledanosti vase, v ljubezen
do drugega in do sveta na splošno, kajti afirmacija ni
omejena le na ljubezen do nekoga. V tem obdobju začno
iskati ideje ali sliko sveta, v katerem se lahko počutijo
varni. To je obdobje, ko se začne iskanje resnice.
Sedaj iščejo odgovore religiozne narave, idealni politični
sistem in naslednji korak v svojem izobraževanju.
Zanimati jih začne njihova kariera.
V zgodnjem obdobju te faze ne zaupajo svetu okoli
sebe. Doživljajo ločenost, sovraštvo in odpor, kar pri
njih sproži nezaupanje in celo sovražnost. Počasi pa
se začno spraševati, analizirati, kritizirati in dvomiti,
nezaupanje in sovražnost do sveta pa se postopno
spreminjata v željo po velikih dejanjih. Izražati začno
navdušenje nad svetom.
K temu mnogokrat pripomorejo močne izkušnje v naravi.
Mladostnik začuti 'Kako lepo je živeti'. Sledi obdobje
stabilnosti, ko je manj napet in manj občutljiv.
Ko so samozavestnejši in bolj zadovoljni sami s seboj,
začnejo na življenje gledati bolj realno. Ceniti začnejo
svobodo in spoštovati svoje obveznosti. S to spremembo
se pojavi smisel za humor in potrpežljivost. Stiki s
starši ter brati in sestrami postanejo prijetnejši (čeprav
se še vedno raje družijo s prijatelji).
Starše spoštujejo in cenijo, čutijo se dovolj svobodne,
da stopijo k njim po nasvet, ne počutijo se več tako
ogroženi in so sposobni z njimi v odnosu daj-dam bolje
sodelovati, ne da bi s tem izgubili svojo identiteto. Začno
si bolj zaupati in postanejo bolj uravnoteženi. Življenje
postane relativno mirno, vse manj je prerekanja.
Včasih izjavijo, da so njihovi starši postali pametnejši
ali modrejši oz. da je z njimi lažje živeti.
Sčasoma mine obdobje 'oboževanja' in nadomestijo ga
prave življenjske zveze. Manj zreli fantje ali dekleta se
lahko še nekaj časa oklepajo 'oboževanja', mnogokrat
oseb istega spola. V tem času se vloge zamenjajo in starejši
mladostniki postanejo objekt 'oboževanja' mlajših
najstnikov. Zabavno je gledati, kako dijaki enajstega in
dvanajstega razreda opravijo z občudovanjem sedmo-,
osmo- in devetošolcev. Ker niso prav prepričani, kako
naj se vedejo, poskušajo biti v svojem odzivu na mladostne
oboževalce previdni.
Pozna adolescenca:
od osemnajstega do enaindvajsetega leta
Ko prestopijo prag osemnajstega leta, se začne obdobje
zgodnje odraslosti in pripravljeni so na odgovornost.
Odslej je učenje in dozorevanje odvisno od življenjskih
izkušenj. Njihov razvoj je odvisen od tega, ali se bodo
znali povezati s časom in kulturo, v kateri živijo, in z
ljudmi, ki utelešajo ideale in vrednote njihovega časa.
Bernard Lievegoed v svoji knjigi Faze pravi: 'V vsakdanjem
življenju z drugimi lahko mladostnik kreira
svoj lastni svobodni svet med zakoni duha in zakoni
narave ... Med razumom in materijo lahko najde mejo
svobode, ki ga drži pri življenju. Pomembno je, da kljub
omejitvam, ki mu jih fizične okoliščine in kulturni tabuji
ter družbene norme vsiljujejo, naredi nekaj, kar je
popolnoma in absolutno osebno.'
Ne glede na to, ali je mlad človek zaposlen ali hodi v
šolo, čuti potrebo po tem, da dá življenju svojo osebno
noto, da vidi, kje so meje, da najde osebo, ki ga bo vodila.
To je čas, ko mora razviti družabne vrline, navezati
trdne osebne vezi z ljudmi. To so leta, ko najde smer
svojega razvoja, spozna nove interese, potuje, preizkuša
nove življenjske sloge in deluje v številnih intimnih
socialnih zvezah.
Mlad človek se ne bi smel zavezati za nekaj, kar bi ga
priklenilo. To naj bi bilo obdobje, ko razvija mnenje,
fleksibilnost in oblikuje predstave o življenju. Tisti, ki
se zaposlijo ali prevzamejo družinske obveznosti pred
enaindvajsetim letom, odrastejo v odgovorne ljudi, a
dostikrat dalj časa iščejo svojo pot. Potrebujejo čas, da
raziskujejo, spreminjajo in znova spreminjajo.
(Ena najprijetnejših izkušenj v mnogih letih mojega
poučevanja so bili razgovori z diplomanti. Spremembe,
ki jih doživljajo še tri do štiri leta po zaključku šolanja,
so razburljive in pogosto nepredvidljive. Najstniki, ki so
se odločili za nek študij, se obrnejo za sto osemdeset
stopinj in gredo v povsem drugo smer. Toliko novega in
izzivalnega najdejo, kar jih kliče in navdušuje. Življenje,
naš veliki učitelj, jim je tako zanimivo in lepo je z
njimi deliti njihova spoznanja.)
Waldorfske novice, jesen 2010 15