Waldorfske novice - Jesen 2010

U t r i n k i
Mateja Ocvirk, razredničarka 7.a razreda
Geološka
transferzala
šola v naravi za sedmošolce
Sedmošolci smo novo šolsko leto začeli v
pričakovanju, da se na svet ozremo iz mogočnih
Karavank. Prav aktivnosti, kot je šola v naravi,
učencem okrepijo povezavo s svetom. Otrok se mora v
tem razvojnem obdobju povezati z okolico na neposreden
način. Prvič si prizadeva usmeriti vse svoje aktivnosti v
specifične cilje, ki jih poskuša doseči, hkrati pa deluje kot
osvajalec celega sveta. Obdobje zaznamujejo tudi vidne
fizične spremembe s hitro rastjo in okornostjo rok ter nog.
Do Prevala nas je pot vodila prek Bornovega tunela,
kjer nam je zopet v pomoč prišla svetilka. Ena skupina
otrok se je s težkimi nahrbtniki potila preko Begunjščice
do Roblekovega doma. Vsi pa smo si bili enotni, da
je bil razgled v dolino očarljiv.
Naslednje jutro so nas prebudili sončni žarki, ki so
obsijali Stol ter Triglav v daljavi. Sonce nam je dalo
energijo za nov vzpon. V izviru Završnice smo si natočili
vodo, ki nam je dajala moč za nadaljnjo pot. Otroci,
ki so si želeli večji izziv, so se do Valvazorjevega doma
odpravili preko Stola (2236 m), drugi pa po pobočju
gore. Spoštljivo smo hodili po mogočni gori in bili ponosni,
ko smo dosegli vrh. Čeprav smo bili že malo utrujeni,
smo si želeli še na Ajdno, in ko smo osvojili ta vrh,
smo na utrujenost hitro pozabili. Z zanimanjem smo
prisluhnili o zgodovini krščanstva na Slovenskem v 5.
stoletju. Z velikim občudovanjem smo zrli tudi v dolino
Save ter v daljavi videli Šmarno goro in Ljubljano.
Prvič govorimo ločeno o dečkih in deklicah, saj se
razvojna delitev vidi navzven in hkrati v medsebojnih
nesoglasjih. Za otroke tega obdobja je pomembno, da
skupaj z odraslimi poiščejo moralno moč. Sposobni so
dosegati visoke standarde pri šolskem delu.
Naša šola v naravi se je začela v Dovžanovi soteski,
kjer smo ob zvenu narave spoznavali kamnine in fosile
ter se podali v rudnik živega srebra. Tam smo spoznali
tudi popolno temo. Ko so bile noge ogrete, smo se odpravili
proti mejnemu prehodu Ljubelj, na naš začetek
geološke transverzale.
Zadnji dan smo se odpravili proti Zoisovemu domu in
si tam ogledali botanični vrt. Pritegnila so nas mogočna
drevesa, nekatera smo poskusili prepoznati z zavezanimi
očmi. Pot nas je vodila strmo navzdol do Jesenic,
tam pa smo se razveselili slastnega kosila. Na poti v
Ljubljano smo si na vlaku izmenjali vtise ter se veselili
naslednje šole v naravi.
Otroci so pokazali veliko zanimanja za visokogorski
svet ter ogromno vztrajnosti pri premagovanju samega
sebe. Znali so videti lepote, ki jih je nudila narava, kot
tudi sošolce, ki so potrebovali vzpodbudo.
Waldorfske novice, jesen 2010 19