Waldorfske novice - Jesen 2010

G o s t u j o č e p e r o
Anders Hoier
Raziskave možganov
kažejo
Želel bi govoriti o raziskavah možganov, ki jih
izvajajo v Ameriki in v Evropi. Te kažejo, da je način
poučevanja v waldorfskih šolah zelo dober.
Najprej bi rad govoril o tem, da se med otroki vse pogosteje
pojavlja neobčutljivost na otip. Kaj pomeni biti 'finger blind'
('prstna slepota' ali neobčutljivost tipa)? Gostota živčnih končičev
na koncu prstov, na prstnih blazinicah, je zelo velika. Ko
v trgovini nekaj kupujemo, to vedno najprej otipamo.
'Finger blind' – kaj to pravzaprav pomeni? Poskusimo si
predstavljati, da otrok vse svoje otroštvo ne uporablja dosti
prstov za tipanje in ga v življenje ne vpeljejo tudi skozi to
spretnost. Otroci danes cele dneve presedijo pred računalnikom
ali televizijo: ne igrajo se dovolj na vrtu, v naravi. Finski
znanstvenik, nevrofiziolog Matti Bergstrom, je ugotovil, da je
slepota tipa hujša kot vidna slepota. Obstajajo tudi otroci ali
odrasli, ki se s prsti ne želijo dotikati stvari. Do pred nekaj leti
nismo mogli razumeti, zakaj je to za nekatere ljudi tako strašno.
Finski profesor Bergstrom pa je razložil, zakaj je tako.
Tak človek ni sposoben zaznati posebnega, skritega pomena
pogovora, ni mu na primer, jasno, kakšen je resnični pomen
igre, romana, knjige, pesmi ali filma, ki ga gleda. Ne najde
torej notranjega pomena in vrednosti stvari, ne more zaobjeti
celote, kar je tako pomembno za njegovo vsakdanje življenje.
Gotovo smo že vsi doživeli, da nečesa nismo mogli dojeti, ker
je preprosto nekaj manjkalo. Za vse nas je zelo pomembno, da
smo zmožni zaobjeti celoto.
Matti Bergstrom je postavil znano tezo: če pri otroku zanemarimo
razvoj in trening občutljivosti prstov, otipa in njegovo
ustvarjalnost, ki jo ob tem gradi, pri čemer razvija tudi
mišičevje, potem zanemarimo njegovo zmožnost razumevanja
sveta. Če torej zanemarimo pri otroku dejavnosti s prsti, delujemo
tudi proti razvoju kreativnosti in smislu za lepoto.
Filozofija vzgoje in izobraževanja v Evropi pa je danes usmerjena
k znanosti. Šole so programirane. V njih ni veliko časa za
ustvarjalnost in umetniško izražanje. Zato so starši waldorfskih
šol pogosto vabili prof. Bergsdtroma, da jim je predaval
in olajšal razumevanje metod ter dejavnosti, ki so jih bili deležni
njihovi otroci.
Poskusimo razumeti, kaj pomeni 'nezaznavanje ob tipanju'
in kako se to kaže. Pred petnajstimi leti ni bilo mogoče pogledati
v možgane, zdaj pa to lahko – in hkrati se lahko s temi
ljudmi tudi pogovarjamo. Mreža živčevja, ki obstaja v možganih,
je za nas zelo zanimiva, saj je ob taki raziskavi mogoče
videti njeno delovanje. Za starše pa je pomembno, in to morajo
vedeti, da jo začnemo razvijati še pred rojstvom. Gotovo
ste že kdaj slišali, da je noseča mama v nosečnosti prepevala
neko pesem, ko pa jo je otrok po rojstvu spet slišal peti, jo je
prepoznal in se gibal v njenem ritmu.
Poznan je rek, ki pravi: 'Uporabljaj
ali pa boš izgubil.' In kaj nam ta rek
pove? Aktivna uporaba prstov in
rok je pomembna. Rekli pa bi lahko
tudi: 'Uporabljaj možgane na pravi
način, da obdržiš svoje sposobnosti,
sicer jih boš izgubil.' Bolj ko jih uporabljamo, boljše orodje
bomo imeli, ker spodbujamo povezave, ki nastajajo v njih.
Predstavljajte si, da so v naših možganih nekakšne potke,
po katerih hodimo, kadar nam nekdo nekaj govori. Tako jih
utrjujemo in izboljšujemo. Pri približno treh do šestih letih
starosti imajo te povezave najboljšo možnost za razvoj.
Tega se starši in učitelji zavedajo. In kaj lahko povzroči, da
te potke izginejo? Strah in stres. Ne le strah pri otroku, ampak
tudi strah, ki ga doživljajo odrasli okoli njega. Raziskave
kažejo, da so za orodje, ki mu pravimo možgani, pomembna
čustva. Predstavljajte si šolo, kjer otroke ves čas prepričujejo,
da ne bo z njimi nič, da ne bodo dobili službe, če ne bodo poslušali
nas. Če so njihove ocene slabe, jim govorijo, da nimajo
več nobene možnosti. Čeprav na zunaj ne kažejo strahu,
se strah vtiska v njihove krvničke. In zdaj si predstavljajmo,
da je moja kolegica možganska celica. Bolj se z njo družimo,
bolje deluje kot možganska celica. Tako je pri vseh ljudeh.
Kako to gre? Srednji možganski reženj je zelo pomemben za
samopodobo, ki jo učenci imajo. Iz lastnih izkušenj vemo,
kako pomembna je samopodoba. Motivacija, da se družimo z
drugimi, empatija, naš jaz je prav v tem režnju zelo aktiven.
In kako se to dogaja? Slavčki se učijo tako, da poslušajo
svoje starše. Ko oče slavec zaključi svojo pesem, je potka v
možganih njegovega mladička prehojena in zaključena. Tudi
naši otroci delujejo tako. Vedno se moramo vprašati, kaj si
za našega otroka želimo. V waldorfskih šolah naj bi se vsi
naučili peti. Dokazano je že, da so ljudje dobri v matematiki,
če poslušajo glasbo Mozarta. Če gledamo na otroke kot na
slavčke, potem jim želimo, da zmorejo kazati čustva in razumeti
čustva drugih. To pomeni, da so čustveno kompetentni.
Da preživijo s humorjem in ne podležejo ob težavah. Za to pa
potrebujejo očeta in mamo, potrebujejo vzore. Kako izboljšamo
samozaupanje otrok, ki je za zadovoljno življenje tako zelo
pomembno. Ničesar jih ne moremo naučiti, če je njihova samopodoba
prenizka – tudi waldorfski učitelji tega ne zmorejo.
Kako jih učimo izboljšati samopodobo, kako to naredimo?
Učitelji se tega lotimo tako, da razrešujemo probleme takrat,
ko nas učenci gledajo, ko so z nami. Pomembno je, da si ne
postavimo premajhnih problemov, želijo si večjih problemov,
ker sicer ne začutijo nobene radovednosti. Najti je potrebno
težje probleme, da jih bodo razreševali in jih ob tem ne bo
strah. V nasprotnem primeru se ne bodo ničesar naučili.
Kako to naredimo? Kot pomoč uporabimo umetnost, saj
pri umetnosti ni mogoče delati brez čustev. Tako so v razredu
prisotna čustva, ob tem pa osebno zanimanje učencev.
In tako se je mogoče učiti. Ko učenci ustvarjajo svoj lastni
učbenik - zvezek, oblikujejo glino, pišejo pesmi in sestavke,
recitirajo ali kako drugače umetniško ustvarjajo, vedno iščejo
rešitve. Že od nekdaj človek v umetnosti išče rešitve ob igri.
Povsod v življenju pa gre za rešitve, prav tako kot pri matematiki,
zemljepisu in drugih predmetih v šoli. Vedno se je treba
učiti, drugače se ne razvijamo.
4 Waldorfske novice, jesen 2010