Waldorfske novice - Jesen 2010

U t r i n k i
Magda Mlekuž, razredničarka 4.r
Dnevi na kmetiji
Jelinčič
V
starosti devet let otroci preidejo v novo obdobje.
Takrat rečemo, da so izgnani iz raja in stopijo na
zemljo. To obdobje imenujemo rubikon. Čas, ko
začne otrok opazovati in dojemati svet okoli sebe s svojimi
očmi in razmišljanjem. V tej starosti opazi nepopolnost v
ljudeh in misli, s katerimi se spoprijema, mu budijo nemir.
Velikokrat se pojavijo težave: boli trebušček, jok, bojijo se
teme, nemir ...
Tako nam v tretjem in četrtem razredu učni načrt nalaga
konkretno delo. Lansko leto smo sejali žita, letos
smo tri dni preživeli na kmetiji, čaka nas še gradnja.
Vsi ti procesi imajo več ciljev: stik z resničnim ter
spremljanje poti žita, mleka, volne, gradnje od začetka
do konca. Tako opravljeno delo, v vseh fazah, nudi tudi
pogoje za razvoj moralnosti. Za stvari postanemo odgovorni
in delo je treba opraviti do konca. Sadovi dela
dvigajo učencem samopodobo in samozavest. Hkrati
jim nudijo možnost za skupno delo ter so dobra vaja za
uporabo zahtevnejših orodij.
Pastirski dnevi
V Sočo smo šli,
na pastirskih dnevih smo bili.
Tam sir delati smo se učili
in zavetišča smo gradili.
V Sočo smo šli,
na pastirskih dnevih smo bili
Krompir smo pekli v žerjavici
in krompirji vroči so bili.
Rok Vidmar
Sir
Mešaj, mešaj sirček !
Naredi ga pastirček !
Sirček otrokom podaril boš ,
trebuščke lačne napolnil boš.
Zoja Leskovšek
Soča
Soča je deroča,
Soča je drveča.
Soča je visoka,
A Soča ni vroča.
Soča je mrzla reka ta,
četrti razred te že pozna.
Maks Kateljic
Naše priprave na odhod v vas Soča so se začele takoj
po prvem šolskem dnevu. Vremenska napoved nam ni
bila ravno najbolj naklonjena, toda vsebine sem prilagodila
tudi za deževno vreme.
In smo šli, za doooolge tri dni ! A na koncu so učenci
želeli podaljšati še za dva dni.
Na poti so nas spremljale zgodbe o ajdovski deklici in
o Vodobruhcu, ki še dandanašnje dni polni strugo reke
Soče. Postanek smo naredili na Vršiču in pri Kugijevem
spomeniku, ki se je oziral, tako kot mi, v Jalovec.
Na kmetiji smo se razporedili po sobah, se dogovorili
za hišni red ter takoj odšli na velik travnik za kmetijo
tik ob reki Soči. Celo pot so nas spremljale tri mucke,
ki so vse tri dni veliko časa prebile v naročjih učencev.
Ana je pripeljala tri pse in vsi trije, tudi največji Maršal,
so se z učenci zelo radi igrali.
Po kosilu smo se razdelili v skupine in pričeli z gradnjo
zavetišč. Pri tem smo vešče uporabljali nože in
manjše žage. Gradili smo cel popoldan. Uporabili smo
kamne, veje, rezali leskove palice in pokrivali strehe –
tudi s praprotjo. Tretji dan smo po deževnem dnevu in
noči zopet obiskali naša zavetišča in dve od štirih sta
še vedno nudili zatočišče. Spoznali smo, da se je mah
'napil' vode in preveč obtežil streho.
Pri samem delu se je pokazalo, kako so nekateri posamezniki
smelo stremeli k cilju, drugi so proti koncu
obupovali, tretji so kazali nezadovoljstvo, ker ni bilo
vse dodelano do podrobnosti.
Waldorfske novice, jesen 2010 17